Ste ravnateljica OŠ Valentina Vodnika Ljubljana, ki ima približno 700 učencev. Ali nam lahko poveste, kako je biti danes ravnateljica osnovne šole, glede na to, da smo starši postali kar zahtevni in v določenih primerih tudi nasilni, določene vrednote v družbi pa so izgubile svoj pomen?
Ravno to je najpomembnejša naloga današnje šole, da vzpostavljamo sodelovalni in zaupljiv odnos med učenci, učitelji in starši. V tem času je to precej zahtevna naloga za ravnatelja, ki mora krmariti med vsemi tremi subjekti. Treba je skrbeti, da se trudimo vrednote živeti, torej dajati zgled mladim, tako starši kot učitelji. Da vrednote vzdržujemo in jih dosledno vnašamo v vzgojo in izobraževanje. Otroci jih potrebujejo, ker jim omogočajo varnost, pripadnost, smisel…
V slovenskih šolah je po raziskavah kar visoka stopnja medvrstniškega nasilja, kjer naj bi prevladovalo predvsem psihično nasilje. Kakšne izkušnje imate na vaši šoli s tovrstnim nasiljem in kako se soočate z njim?
Nasilje je seveda prisotno povsod, kjer komunikacija ne poteka v skladu s pravili, dogovori in medsebojnim spoštovanjem. Ko otroci odraščajo, se vedenja najprej učijo od staršev, potem pa tudi od vrstnikov in učiteljev. Družina je najpomembnejša in tam, kjer dobro deluje, v šoli z otroki nimamo težav. Sedanji čas pa prinaša mnogotere stiske v družine in starši ne zmorejo otrok primerno vzgojiti. Otroci stiske prinašajo v šolo, te se manifestirajo v različnih oblikah, ki so nesprejemljive in tudi ogrožujoče za druge. Veliko lahko v šoli naredimo s pogovori, spodbudo, pohvalo, pozitivno naravnanostjo in z empatičnim odnosom, da otroci izboljšajo svoje vedenje, samopodobo in učni uspeh. Ob dobrem sodelovanju s starši je vse veliko lažje. So pa primeri otrok, ko naša znanja niso dovolj in potrebujemo pomoč strokovnih institucij. Na naši šoli se trudimo vedno takoj odreagirati na nasilno dejanje in rešiti konflikt na različne načine: s pogovorom, z vrstniško mediacijo, ki na šoli dobro deluje, s povabilom staršev in razširjenimi sestanki (učenci, učitelji, starši, šolska svetovalna služba, vodstvo šole, predstavniki zunanjih strokovnih institucij…). Kljub vsemu temu lahko še vedno ostanejo prikrita psihična nasilja učencev med seboj, ki jih ne odkrijemo takoj, ker učenci ne povejo. Zato je potrebna osveščenost in preventivni programi. V ta namen sodelujemo z večjimi zunanjimi institucijami, da otroke osveščamo in poučimo. Tudi učitelje in starše.
Opažamo, da se na področju varnosti mora prvo zgoditi nekaj hudega, da se zadeve začnejo premikati v pravo smer. Običajno to pomeni, da prvo potrebujemo “žrtve”, da začnemo izvajati preventivne in ostale potrebne ukrepe, s katerimi bi lahko preprečili marsikateri neljubi dogodek. Kot ravnateljica nosite veliko odgovornost za področje varnosti in varovanja otrok in zaposlenih v šoli.
Foto: osebni arhiv
Kako na vaši šoli obvladujete vsa varnostna tveganja, ki so značilna v šolskem prostoru?
Ravno zaradi odgovornosti je zelo pomembno, da je preventivno vzgojno delovanje naša kotinuiteta. Na šoli imamo preventivni program za učence, učitelje in tudi starše, ki je vsako leto opredeljen z letnim delovnim načrtom. Imamo pa tudi krizni načrt v primeru kurative, ki zajema vse potrebne postopke oziroma korake. Osnovna podlaga našega delovanja pa sta Vzgojni načrt in Pravila šolskega reda.
Varnost v šolah je izjemnega družbenega pomena. Varna šola naj bi bila tista, ki se sistematično in celovito ukvarja z varnostno problematiko, ima sprejeto varnostno politiko in potrebne mehanizme za obvladovanje varnostnih tveganj ter staršem in javnosti ob koncu šolskega leta javno predstavi varnostno statistiko in izvedene ukrepe. Vendar šole še vedno tradicionalno obravnavajo varnostno problematiko v šolah, kar pomeni obravnava dogodkov znotraj šole, da dogodki ne bi prišli v javnost.
Kakšno je vaše mnenje, ali vodstva šol res skrbi, da bi v javnosti šola dobila sloves ne varne šole, če bi predstavile natančno vodeno statistiko varnostnih dogodkov in z njimi povezane problematike?
Na naši šoli imamo izoblikovano varnostno delovanje in na ta način veliko težav rešimo znotraj šole. Kadar pa težavnost primera presega naše zmožnosti in predvsem zaradi odgovornosti, prosimo za sodelovanje zunanje strokovne osebe oziroma institucije (CSD, Svetovalni center, Policijo, zdravstvene ustanove…). Vsako leto na Svetu staršev in Svetu zavoda predstavimo vzgojno delovanje šole, v katero zajamemo tudi anketo o počutju učencev na šoli, zato tovrstnih strahov o slovesu šole nimamo.
V mesecu maju 2015 je vaša šola prejela veliko nagrado za najbolj prizadevno osnovno šolo v projektu moja šola – varna šola, ki ga je organiziral IVK Inštitut za varnostno kulturo, in kjer so učenci sodelovali na ustvarjalnem natečaju Ivko išče prijatelje in varne zgodbe. Ali menite, da tovrstni projekti lahko pripomorejo k izboljšanju varnosti in zmanjšanju medvrstniškega nasilja v šolah?
Vsakršni projekti, ki prispevajo k izboljšanju medvrstniških odnosov in konstruktivnemu reševanju sporov, so v šoli dobrodošli.
Ali menite, da bi zaposlovanje strokovnjakov za varnost v šolah, ki bi zraven varnostne problematike v šoli, skrbeli tudi za ozaveščanje in izobraževanje mladih o varnostni kulturi, prispevalo k izboljšanju varnosti v šolah?
Vsekakor bi bil dobrodošel vsakdo, ki bi se lahko na šoli ukvarjal samo s problematiko varnosti v šoli. Učiteljem in strokovnemu osebju ob vseh nalogah, ki jih imajo in se kar množijo, pogosto zmanjka časa za dovolj temeljito ozaveščanje in izobraževanje mladih o varnostni kulturi. Potreb na tem področju pa je vedno več in glede na to, v kakšni družbi živimo, ne moremo pričakovati, da se bodo stvari že kako uredile same po sebi.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
