Dandanes predstavljajo šole svojevrsten varnostni izziv. V tovrstnih institucijah se namreč pojavljajo raznovrstni odklonski pojavi, ki v večji ali manjši meri ogrožajo varnost učencev, pedagoških delavcev ter drugih zaposlenih v šolah. Ti pojavi se lahko stopnjujejo od najpreprostejših oblik medvrstniškega nasilja, kot so ustrahovanje, izsiljevanje ter različne oblike fizičnega in psihičnega nasilja; pa vse do tragičnih strelskih pohodov, o katerih se v zadnjem času pogosto poroča predvsem z ZDA.
Foto: Pixabay
V šolah so torej tako učenci kot učitelji izpostavljeni različnim varnostnim grožnjam. Vršec in Kovačič (2014) opredeljujeta naslednje oblike izrednih varnostnih dogodkov, do katerih prihaja v šolah: Nasilje, kriminalna dejanja, poseganje v zasebnost in pravice posameznikov ter neupravičen iznos oziroma zloraba osebnih podatkov. Avtorja nasilje v šolah nadalje delita glede na akterje ter glede na vrsto. V prvem primeru govorimo o naslednjih oblikah nasilja: Nasilje med vrstniki, nasilje učencev do učiteljev, nasilje učiteljev do staršev, nasilje med učitelji, nasilje vodstva šole do zaposlenih, nasilje v družini ter nasilje nad samim sabo. Tovrstno nasilje se v šoli pojavlja v raznih oblikah, tako razlikujemo verbalno nasilje, psihično nasilje, socialno nasilje, ekonomsko nasilje, fizično nasilje, spolno nasilje ter spletno nadlegovanje (Kovačič in Vršec, 2014).
Foto: Pixabay
Tako učencem kot zaposlenim je potrebno zagotoviti varno delovno oziroma učno okolje. Vršec in Kovačič (2014) poudarjata nujnost celovitega pristopa pri zagotavljanju varnosti v šolah. Na državnem nivoju je naloga odgovornih akterjev ta, da pripravi ustrezno nacionalno varnostno politiko. To politiko je potrebno na operativnem nivoju tudi uresničiti. Za to so zadolženi klasični subjekti javnega prava, predvsem policija in socialne službe, v zadnjem času pa to nalogo prevzemajo tudi subjekti zasebnega prava-dejavnost zasebnega varovanja. Na nivoju šole je ključno sodelovanje vseh zaposlenih, tako učiteljev kot strokovnih delavcev, pa tudi učencev in njihovih staršev. Avtorja poudarjata, da je naloga učiteljev in strokovnih delavcev tudi spremljanje otrokovega psiho socialnega razvoja. S tem se deluje proaktivno, z namenom da se pravočasno prepozna vedenjske značilnosti in vzorce, ki bi lahko pripeljali do nasilnih ravnanj na šoli (Kovačič in Vršec, 2014).
Kot navaja Kovačič (2014), pa je pri zagotavljanju varnega šolskega okolja potrebno tudi preseči klasične metode nadzora, ter graditi na medosebnih odnosih. Avtor pri tem poudarja več vrst odnosov, ki jih tako do lastnih staršev, kot do drugih otrok in njihovih staršev. Pri tovrstni socializaciji igra sicer primarno vlogo družina, takoj za njo pa šola oziroma posamezni učitelji. Vsi omenjeni akterji morajo pri otrocih vzbuditi občutek pripadnosti (Kovačič, 2014).
Viri
- Kovačič, A. (2014). Uvodni govor na otvoritvi konference. V Kovačič, A. in Potokar, M. (ur.) Varnost in (ne)nasilje v vzgojno izobraževalnih ustanovah-kako zagotoviti čim višjo stopnjo varnosti (str. 4). Ljubljana: Inštitut za varnostno kulturo
- Kovačič, A. in Vršec, M. (2014). Sistem varovanja v šolah-celovit pristop k zagotavljanju varnosti otrok, zaposlenih in premoženja. V Kovačič, A. in Potokar, M. (ur.) Varnost in (ne)nasilje v vzgojno izobraževalnih ustanovah-kako zagotoviti čim višjo stopnjo varnosti (str. 16-17). Ljubljana: Inštitut za varnostno kulturo
Avtor: Aleš Godec E: ales.godec@varensvet.si