Kljub deklarirani osebni svobodi in demokraciji, je eden od postulatov zahodnega gospodarsko političnega konglomerata – kaj in koliko česa bodo jedli državljani, strateško vprašanje s posledicami, ki jih je težko doumeti in si jih predstavljati.
Omenjena civilizacija načrtovano pospešuje naraščanje urbanega, torej mestnega prebivalstva in drastično zmanjšuje število kmečkega prebivalstva in degradira podeželje. Po domače bi se temu reklo – vse manj ljudi »skrbi« za vse večje število ljudi. Morda za razmislek – centralizirano oskrbovanje vse večjih, tudi milijonskih mest, zahteva skorajda gigantske sisteme oskrbovanja, ki so vezani na industrijo embalaže, ki strahotno obremenjuje okolje. V tem grmu tiči tudi zajec vse večje uporabe pesticidov, herbicidov, »fertilajzerjev«, vseh mogočih in nemogočih organskih in manj organskih listnih gnojil in podobnih neresnic sodobne agrokemije, ki najdejo svoje končno skladišče v našem centralnem živčnem sistemu, jetrih, kosteh, mišicah in še kje, kamor seveda ne sodijo.
Foto: Pixabay
Področje prehrane je zaradi neizogibnosti, podobno kot velika farmacevtska industrija, interesno področje mednarodnega velekapitala, torej multinacionalk. Smisel njihovega obstoja in delovanja je ustvarjanje profita. Čim več, tem bolje. Brez vsakršnih obzirov do nacionalnih interesov, nacionalnih civilizacijskih principov in seveda, na našo največjo žalost in nesrečo tudi do našega zdravja. Toliko opevana in koristna globalizacija (tako nas prepričujejo, ali ne?), je zanje kot dobro strojno olje med kolesje, ki se vrti vse hitreje in drobi naše zdravje in naše narodne korenine v neprepoznavno kašo. Ne potrebujemo več lastne živilsko-predelovalne industrije, ki bi jo nadzorovali in uravnavali z našo zakonodajo saj to urejajo »evropski« in v kratkem, najverjetneje ameriško-kanadski in v zelo majhni meri evropski predpisi, vsi seveda napisani na kožo mednarodnega kapitala. Ne potrebujemo več našega lastnega avtohtonega semenarstva, saj nam seme, ki vzkali samo enkrat »poceni« proda Monsanto. Če zanj nimamo denarja nas čaka lakota in krediti pri IMF, da si nakupimo nekaj hrane in vode. Prav dobrohotno nas rešujejo, ni kaj, saj mi »reveži« do nedavnega nismo imeli ničesar. Tako mislijo! O tem bo kmalu znanega kaj več in razlogov za nacionalno žalost bo kar nekaj.
Hoteli, ali ne hoteli, videti in slišati, večinski del prebivalstva počasi, ampak zagotovo drsi v vse večjo revščino. A kljub temu se prebivalstvo mora prehranjevati. Torej so politiki ugotovili, da hrana mora biti poceni in poleg tega še »varna« in »zdrava« (tole slednje bolj zaradi političnega miru!). Vsaj za veliko volilno bazo.
V vse bolj bleščeči in šumeči embalaži, ki se bohoti v vse bolj osvetljenih in čistih hladilnih pultih (saj smo vendar v Evropi, ali ne?) je vse manj kvalitetne in dobre, če hočete resnično varne in zdrave hrane in čedalje več nadomestkov, dodatkov, konzervansov, barvil, umetnih izboljševalcev okusov in teksture. In to velja tudi za sadje in zelenjavo. Ali ste kdaj poizkusili zapreti oči in po okusu ugotoviti identiteto sadja, ki ga ponujajo vse manj naši trgovci? In kaj lepšega se je lahko zgodilo našim političnim in prehranjevalnim »dobrotnikom« kot to, da so dobri stari sladkor, živalske maščobe, celo rdeče meso postavili ob sramotilni steber. Nadomestili so ga z bolj, ali manj strupenimi predvsem pa cenenimi umetnimi sladili (aspartamom-derivatom metilnega alkohola), ciklamati, saharinati, glukozno fruktoznim sirupom (derivat škroba gensko spremenjene koruze, ki ga povezujejo s skorajda epidemičnim pojavom diabetesa tip II.), embalažo pa okitili s tako popularnim »O – energy«. Vse zadeve dodatno začinili z do neprepoznavnosti hidroliziranimi in do neprebavljivosti predelanimi cenenimi rastlinskimi olji in margarinami ter z njimi mašijo žile nam, našim otrokom in vnukom. Dobro, zdravo in kvalitetno meso, maslo in slanina, bognedaj mast, pa so seveda polni holesterola in škodljivi, ter jih v naše »dobro« uspešno zamenjujejo z »zdravimi« proteini iz gensko spremenjene soje. Pa še ekološko se obnašajo, saj so menda črede govedi in prašičev krive za globalno segrevanje. Vse to v veliko veselje multinacionalk in z efektom, ki našim politikom ni in še dolgo ne bo jasen – zakaj neki komaj dohajamo graditi nove in nove onkološke inštitute?
In končno še del, ki bo govoril o spremenjenih prehranskih navadah. Zdi se verjetno, da marsikateri proizvajalec živil ne bi bil tako uspešen, če ne bi v popolnosti računal na modne trende in muhe in zasvojenost mladih in manj mladih generacij z »fast food« in »dijetnimi« tipi prehranjevanja. Seveda so nas k takšni spremembi marsikje prisilili spremenjeni delovni pogoji in brezobzirno izkoriščanje delodajalcev, ki pri celodnevnem delavniku dopuščajo morda urico, ali manj za nujen prehranjevalni odmor. Moja generacija je z grenkim priokusom spremljala družbene spremembe, ki so otroke silile v celodnevno bivanje v šolah in vrtcih, starše pa v celodnevne odsotnosti od družine in družinske mize. A pred realnostjo, ki se jo na videz ne da spremeniti, ne kaže zatiskati oči, temveč se prilagoditi in preživeti.
In nazadnje, čeprav ne po pomenu. V naših sestavkih bomo spregovorili tudi o športnem življenju, gibanju in športni prehrani in vas, dragi bralci, naganjali v telovadnice, na sprehajalne poti, v hribe in naravo. Če kak dan ne boste ravno razpoloženi za prebiranje takšnih napotkov si pomagajte z gumbom »delete«, ali zadevo shranite in preberite drugič.
Avtor: dr. Črtomir Borko E: crtomir.borko@varensvet.si
