Temeljno pravno podlago za izvajanje zasebnega varovanja v Sloveniji predstavlja Zakon o zasebnem varovanju [ZZasV-1] iz leta 2011. V dotičnem zakonu je zasebno varovanje opredeljeno kot gospodarska dejavnost, katere domena je varovanje ljudi in premoženja na varovanem območju, določenem objektu ali prostoru, pred nezakonitimi dejanji, poškodovanjem ali uničenjem. Tovrstno varovanje se lahko v skladu z ZZasV-1 izvaja z varnostnim osebjem in z varnostnimi sistemi, v oblikah ki jih omenjeni zakon izrecno našteva (Zakon o zasebnem varovanju, 2011).
Pogoji za opravljanje zasebnega varovanja kot pridobitne dejavnosti
V skladu z ZZasV-1 (2011) sme zasebno varovanje za naročnika, kot pridobitno dejavnost opravljati gospodarska družba ali samostojni podjetnik, ki ima veljavno licenco, registrirano dejavnost ter izpolnjuje dodatne zakonske pogoje za opravljanje tovrstne dejavnosti. ZZasV-1 (2011) predvideva 8 različnih oblik izvajanja zasebnega varovanja. Za vsako izmed teh oblik je potrebno pridobiti posebno licenco.
Kot splošne pogoje za pridobitev tovrstne licence, ZZasV-1 (2011) za vlagatelja predpisuje naslednje zahteve:
- vlagatelj mora imeti za nedoločen čas ter s polnim delovnim časom zaposlenega varnostnega menedžerja, ki opravlja naloge odgovorne osebe za opravljanje zasebnega varovanja oziroma je sam varnostni menedžer;
- osebe, povezane v gospodarsko družbo morajo biti varnostno preverjene, pri tem pa ne smejo biti podani varnostni zadržki;
- osebe iz prejšnje točke niso ali niso bile povezane osebe v pravni osebi, kateri je bila odvzeta licenca, in ukrep prepovedi ponovne pridobitve licence še traja;
- zoper vlagatelja ne sme biti uveden postopek za odvzem katere koli druge licence po ZZasV-1;
- zoper vlagatelja v obdobju zadnjih dveh let ni bil izrečen ukrep začasnega ali pogojnega odvzema licence ali odvzema licence in ukrep prepovedi ponovne pridobitve licence še traja;
- vlagatelj mora imeti v delovnem razmerju varnostno osebje, ki je strokovno usposobljeno glede na obliko varovanja, ki jo želi opravljati;
- vlagatelj mora imeti ima lasten ali s pogodbo zagotovljen varnostno nadzorni center (VNC);
- vlagatelj mora biti zavarovan za odgovornost za škodo, ki bi lahko nastala pri njegovem delu;
- vlagatelj mora z internim aktom določiti oznake, delovno obleko, opremo in vozila in
vlagatelj mora biti lastnik ali najemnik poslovnih prostorov v Republiki Sloveniji.
Omenjeni zakon razlikuje osem oblik opravljanja dejavnosti zasebnega varovanja. Za vsako izmed njih mora vlagatelj pridobiti posamično licenco. Te oblike so:
- varovanje ljudi in premoženja;
- varovanje oseb;
- prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk;
- varovanje javnih zbiranj;
- varovanje prireditev v gostinskih lokalih;
- upravljanje z varnostno-nadzornim centrom (VNC);
- načrtovanje sistemov tehničnega varovanja in
- izvajanje sistemov tehničnega varovanja (Zakon o zasebnem varovanju, 2011).
Foto: Pixabay
V skladu z ZZasV-1 (2011) pa se zasebno varovanje lahko izvaja tudi kot neprofitna dejavnost. Ločimo dve obliki tovrstne dejavnosti, t.j. interno varovanje in obvezno varovanje. Interno varovanje pomeni, da izvajalec v skladu z zakonom organizira varovanje zgolj za lastne potrebe, ne pa kot pridobitno dejavnost. Obvezno varovanje pa je oblika varovanja, ki jo morajo na podlagi sklepa vlade organizirati določene pravne in fizične osebe.
V skladu z omenjenim zakonom morajo tovrstno varovanje organizirati osebe ki:
- uporabljajo ali hranijo radioaktivne snovi, jedrska goriva, odpadke in druge ljudem in okolju nevarne snovi in naprave;
- upravljajo zmogljivosti, sisteme ali njihove dele, ki so bistveni za vzdrževanje ključnih družbenih funkcij, zdravja, varnosti, zaščite, gospodarske in družbene blaginje ljudi ter katerih okvara ali uničenje bi imela resne posledice na nacionalno varnost Republike Slovenije zaradi nezmožnosti vzdrževanja teh funkcij (promet, energija, telekomunikacije);
- hranijo arhivsko gradivo in predmete, ki predstavljajo kulturno dediščino;
- upravljajo javna letališča ali morska pristanišča za mednarodni javni promet ali izvajajo prevoze v mednarodnem letalskem in morskem prometu;
- izpolnjujejo pogoje, zaradi katerih je iz posebnih varnostnih razlogov nujno potrebno organizirati varovanje (Zakon o zasebnem varovanju, 2011).
Pogoji za pridobitev službene izkaznice
Naloge zasebnega varovanja neposredno izvaja varnostno osebje, ki ima veljavno licenco ter izpolnjuje zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. ZZasV-1 (2011) tako kot pogoj za pridobitev službene izkaznice od vlagatelja zahteva:
- da je star najmanj 18 let;
- da ima državljanstvo države članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švicarske konfederacije;
- da je strokovno usposobljen glede na vrsto del, ki jih bo opravljal;
- da je varnostno preverjen in pri tem niso ugotovljeni varnostni zadržki;
- da mu v obdobju zadnjih dveh let ni bila odvzeta službena izkaznica zaradi kršitev tega zakona;
- da je zdravstveno in psihično sposoben glede na vrsto del, ki jih bo opravljal in
- da aktivno obvlada slovenski jezik.
Upravičenja varnostnikov
Tako kot policisti, imajo tudi varnostniki določena pooblastila, ki jim omogočajo opravljanje njihovih nalog. Pri opravljanju svojih nalog sme varnostnik, kadar so ogrožene dobrine življenja, osebne varnosti, premoženje oziroma sta kršena javni red in red na varovanem območju, uporabiti naslednje ukrepe:
- opozorilo;
- ustna odredba;
- ugotavljanje istovetnosti;
- površinski pregled;
- preprečitev vstopa oziroma izstopa z varovanega območja;
- zadržanje osebe;
- uporaba fizične sile in
- uporaba sredstev za vklepanje in vezanje (Zakon o zasebnem varovanju, 2011).
Hkrati pa ZZasV-1 (2011) predvideva tudi posebno skupino pooblastil, za katera veljajo strožji pogoji. To so uporaba strelnega orožja, plinskega razpršilca in službenega psa.
Plinski razpršilec se sme uporabiti le tedaj, ko varnostnik ne more drugače odvrniti istočasnega, protipravnega napada. Za uporabo plinskega razpršilca morajo biti varnostniki usposobljeni po posebnem programu, ki ga določi minister.
Službeni pes se lahko uporabi le z namenom zaznave prisotnosti oseb ali snovi, pri čemer mora biti le-ta ves čas pod nadzorstvom varnostnika, biti mora na povodcu in imeti nameščen nagobčnik. Prav tako kot za plinski razpršilec je tudi za uporabo službenega psa predpisan poseben tečaj usposabljanja.
Med opravljanjem nalog zasebnega varovanja sme varnostnik (razen varnostnika čuvaja) nositi strelno orožje. Le to lahko uporabi le tedaj, ko ne more drugače zavarovati življenja ljudi ali preprečiti neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje ali življenje osebe, ki jo varuje. Pred uporabo strelnega orožja mora varnostnik, če okoliščine to dopuščajo, osebo, zoper katero se tovrstno sredstvo uporabi opozoriti s klicem »stoj streljal bom!« ter z opozorilnim strelom. Varnostniki, ki nosijo strelno orožje se morajo ves čas strokovno usposabljati (Zakon o zasebnem varovanju, 2011).
Poklici v dejavnosti zasebnega varovanja
V dejavnosti zasebnega varovanja ločimo več poklicev, za katere je potrebno pridobiti ustrezne nacionalne poklicne kvalifikacije. Kot smo že omenili, je tovrstna strokovna usposobljenost eden iz med pogojev za pridobitev službene izkaznice in opravljanja poklica. Razlikujemo naslednje poklice (npk-je):
- Varnostnik;
- Varnostnik čuvaj;
- Varnostnik telesni stražar;
- Varnostnik nadzornik;
- Varnostni tehnik;
- Operater VNC;
- Pooblaščeni inženir varnostnih sistemov in
- Varnostni menedžer (Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja, 2015).
Viri
- Zakon o zasebnem varovanju. (2011). Uradni list RS (17/2011)
- Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. 2015. Nacionalne poklicne kvalifikacije. Pridobljeno na http://www.zrszv.si/index.php/izobrazevanje/poklicno-usposabljanje/nacionalne-poklicne-kvalifikacije
Avtor: Aleš Godec E: ales.godec@varensvet.si