Imate večletne izkušnje z delom v zaporu, kjer vsakodnevno prihajate v stik z obsojenci z različnimi kaznivimi dejanji. Pred tem ste delali v treh različnih srednjih šolah kot svetovalni delavec in učitelj psihologije. Ali nam zaupate, kako ste se navadili na delovno okolje, kjer nasmehi na obrazu in prijazne besede verjetno niso ravno običajni trenutki?
Tako kot na vsako drugo delo, se človek po svoje navadi in prilagodi tudi dela v zaporu. Verjetno je tudi tako, da se vsak človek lahko lažje prilagodi nekemu delu, drugemu spet ne. Zgleda, da je meni dokaj dobro uspelo, oz. mi uspeva to prilagajanje, saj sem že štirinajsto leto v tej službi. Glede nasmehov in prijaznih besed pa vsekakor tudi na mojem delovnem mestu niso nobena redkost in res, ni jih malo. Le močno izkazovanje jeze na različne načine, do nas zaposlenih, je bistveno pogosteje kot v drugih službah in to je tisto, kar seveda povzroča stres pri nas, ki delamo z zaprtimi osebami v neposrednem stiku.
Glede na to, da ste delali tudi z mladostniki. Ali lahko psihologi in drugi strokovni delavci v šolah pravočasno prepoznajo potencialne nasilneže nad svojimi vrstniki?
Potencialni nasilnež nad vrstniki v šolah je lahko vsak, še posebej zato, ker ima vsak človek v sebi tudi nekaj agresivnosti. Koliko bo te agresivnosti resnično kazal navzven in koliko bo otrok sposoben regulirati svoje agresivne impulze, pa je precej odvisno od vedenjskih vzorcev, ki jih vidi pri ljudeh, s katerimi se otrok srečuje v vsakdanjem življenju in pa od vzgoje same. Osebno menim, da svetovalni delavci v šolah lahko največ naredijo za preventivo pred nasilnim vedenjem ne s prepoznavanjem najbolj rizičnih otrok za nasilno vedenje, ampak na posreden način preko svetovanja staršem. Starši so tisti, ki imajo največjo moč vzgajanja in ne učitelji. Zato bi bilo dobro, da bi šolski svetovalni delavci izobraževali starše tudi na kak način regulirati otrokovo jezo in pa predvsem tudi sprejemanje in upoštevanje meja ter prilagajanje, ki ga dejansko zahteva vsako bivanje s sočlovekom.
Foto: arhiv ZPKZ Dob
Poseben poudarek pri vašem delu je tudi na delu z obsojenimi za spolna kazniva dejanja, kjer izvajate individualno obravnavo teh skupin ljudi. Ali slovenski obsojenci za tovrstna kazniva dejanja aktivno sodelujejo v tovrstnih obravnavah? Ali se zavedajo kaznivega dejanja?
Večina obsojencev, ki so na prestajanju kazni v našem zavodu, pristane na psihološko obravnavo v zvezi s kaznivim dejanjem, čeprav večina ne priznava dejanja, zaradi katerega so zaprti. Zato je pri slednjih seveda naloga psihologa tudi, da skuša storilca kaznivega dejanja skozi pogovor pripeljati do tega, da je sposoben videti življenjske situacije, v katerih se je znašel, tudi iz druge perspektive in ne samo iz lastne. Tako seveda skušamo prikazati, da lahko drugi ljudje isto situacijo doživljajo precej drugače kot mi. Razen tega pa smo tudi ljudje nagnjeni k temu, da nezavedno iščemo izgovore za svoja dejanja, ki ranijo in oškodujejo druge ljudi ter jim jemljejo njihovo dostojanstvo.
Kaj lahko spremenimo in česar ne moremo spremeniti pri agresivnih ljudeh?
Osebno menim, da je moč precej spremeniti pri večini ljudi, ki so zaprti v zaporu ne glede na kaznivo dejanje. Seveda pa je to povsem odvisno od vsakega posameznega človeka, koliko se sam želi spremeniti in še bolj, koliko truda je v to pripravljen vložiti. Ta trud zajema spremembe v navadah, stališčih, prepričanjih, odnosih do drugih ljudi, sposobnost vživljanja v druge ljudi ipd. Zato je tudi nujno vedeti, da so različni strokovnjaki, brez sodelovanja in pomoči zaprtih oseb, povsem nemočni za kakršnekoli spremembe pri zaprtih osebah. Slednje je še posebej očitno takrat, kadar je ta medosebni odnos z obsojenim z vidika slednjega negativen. Takrat je trud delavca neredko povsem brez želenih rezultatov, lahko pa je celo kontraproduktiven.
Ali se agresivni ljudje rodijo s tem, ali jih takšne oblikuje okolje v katerem odraščajo oz. živijo?
Vsekakor sta oba dejavnika zelo pomembna. Sam menim, da je pogosteje okolje tisto, ki oblikuje in izoblikuje posameznika. Seveda pa ob tem ne smemo zanemariti posameznikovo lastno aktivnost, saj se dejansko ljudje različno odzivamo na iste življenjske okoliščine. Seveda pa ta različnost v odzivih pride še bolj do izraza v različnih življenjskih okoliščinah.
Ko se znajdemo v stiku s tovrstnimi ljudmi, je komunikacija pogosto naporna in neučinkovita, v nekaterih primerih celo neproduktivna. Ali je sploh mogoče tovrstno komunikacijo pripeljati v pravo smer?
Menim, da to je mogoče, vendar je pomembno, da vemo, da to vedno ni mogoče in da tudi takrat, ko je komunikacija mogoča, da ne pričakujemo povsem takšnih rezultatov, kot bi si jih želeli. Namreč, obsojenec s katerim se pogovarjamo, pogosto isto situacijo vidi na precej drugačen način in zato so tudi njegova pričakovanja glede pogovora pogosto zelo drugačna od naših. Zato se je potrebno sprijazniti s tem, da je včasih bolje ne spuščati se v komunikacijo o nekem problemu ter poskusiti raje kasneje, ko posameznik ne bo več pod tako močnimi čustvi. V tovrstnih primerih je zato najbolje imeti za glavni cilj to, da ne pride do hujšega konflikta in poslabšanja medosebnega odnosa. Ohranitev slednjega nam namreč omogoča, da bomo morda kdaj v prihodnje dosegli to, kar v danem trenutku pač ni bilo mogoče.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
