Ugrabitev tigra (Tiger Kidnapping)

V denarnih institucijah (banke, igralnice itd) in v drugih podjetjih, ki se ukvarjajo z izdelki višje vrednosti (zlatarne, draguljarne itd), se morajo dobro zavedati tveganj, ki jih prinaša t.i. ugrabitev tigra, ki sicer v Sloveniji ni tako pogosta, je pa seveda mogoča. Tovrstne ugrabitve so v zadnjem času zelo v porastu v Braziliji, kjer se zgodi primer na vsakih deset dni.

Zgodovina tovrstnih ugrabitev sega v začetek sedemdesetih let, kjer so se jih posluževali pripadniki IRE, proti britanskim varnostnim silam. Ko pa so ugotovili, da bi bila strategija lahko koristna tudi v druge namene, so se lotili visokih uslužbencev bank, preko katerih so prišli do plena.

Gre za ugrabitve, ki vključuje zadrževanje talca, običajno bližnjega sorodnika žrtve, da žrtev prisilijo k olajšanju ropa. Ugrabitev tigra je ugrabitev osebe, ki je pomembna za žrtev (običajno upravitelja finančne institucije, lastnike zlatarn ipd), v kateri se ta oseba uporablja kot zavarovanje, dokler žrtev ne izpolni zahteve ugrabiteljev. Te aktivnosti so poimenovane po tigru, ki pred napadom zelo dobro načrtuje in preuči svoj plen, preden ga napade. Grožnja pa je seveda neizogibna in zaposlenemu ne daje nobene druge izbire, kot da sodeluje z ugrabitelji. Ali zaposleni opravi zahtevo, ali pa se bo talce poškodovalo oz. ubilo. Gre za grozljiv scenarij, ki ima pogosto travmatične posledice za vse vpletene ljudi.

Ugrabitev tigra ali odvzem družinskega talca in prisiljevanje člana podjetja k pridobivanju denarja ali drugega blaga v vrednosti iz poslovanja, prinaša posebne aktivnosti in obsežno spremljanje življenja žrtve, ki ga ugrabitelji potrebujejo za načrtovanje izvedbe. Pri tem pogosto ujamejo svoje žrtve s presenečenjem, ki pa se ne pojavijo spontano iz nič, temveč potekajo pred tem številne aktivnosti. Aktivnosti ugrabiteljev sledijo namreč procesu načrtovanja, ki ga pa je z dobrim zavedanjem okolice okrog sebe mogoče zaznati. Kot navaja Scott Steward, nekdanji poseben agent za terorizem pri USSD, da so bili ugrabitelji v fazah spremljanja žrtve pogosto zelo površni, in so delali preveč napak, da bi delovali neopazno. Torej, ko so spremljali življenje žrtve pred načrtovano ugrabitvijo, niso opazili, da agenti pri tem opazujejo njih.

Steward (Stratfor, 2015) navaja, da so aktivnosti ugrabiteljev zelo podobne načrtovanju kakšnega drugega kaznivega dejanja, vendar zahtevajo veliko več napora. Kriminalci morajo tako opraviti nadzor nad tarčo oz. njeno institucijo, da določijo svoje postopke in izberejo glavni cilj. Nato sledi nadzor nad ciljnim zaposlenim, da bi določili vedenjske vzorce v njenem življenju. Nato pa sledi še načrtovanje napada in ugrabitev. Pri tem pa so načrtovalci, ki načrtujejo aktivnosti v daljšem časovnem obdobju precej ranljivi za odkrivanje njihovega načrtovanja.

Steward (2015) prav tako navaja pomanjkanje ozaveščenosti ljudi, ki jim pogosto povzroča napačna miselnost. Veliko število žrtev kriminala, ki so opazili njihove aktivnosti pred napadom na njih, se ni odločilo za pravočasno ukrepanje, kar bi jim pomagalo preprečiti oz. odvrniti napad. Enostavno niso pri tem zaupali svojim čutom ali pa so napačno ocenili situacijo.

Aktivnosti ugrabiteljev, ki jih navaja Steward si tako sledijo po naslednjem vrstnem redu:

odločitev za izvedbo;
priprava na izvedbo;
izbira tarče/žrtve;
zalezovanje/spremljanje tarče/žrtve;
planiranje aktivnosti za izvedbo;
izvedba ugrabitve;
izvršitev ropa;
pobeg;
koriščenje plena.

Postopki in metode za preprečevanje ugrabitev in delovanja pod prisilo

Pri tem je zelo pomembno situacijsko zavedanje torej, da se zavedamo okolice, kjer se gibljemo, ter da se zavedamo možnosti, da postanemo tarča oz. žrtev napada. V organizacijah, kjer obstajajo tovrstna tveganja za zaposlene, je zelo pomembno, da so sprejeti protokoli, s katerimi lahko zmanjšamo nevarnosti.

Prav tako je potrebno zmanjšati vrednosti in količine (denar, diamante itd), do katerih ni mogoče kar tako dostopati, ter omejiti dostope zaposlenim oz. urediti dostope po načelu 4+2. To pomeni dva zaposlena ter nadzor na oddaljenem naslovu (VNC ipd). To preprečuje, da bi posameznik lahko dostopal do vrednostnih predmetov oz. gotovine pod prisilo ugrabiteljev.

Ob tem pa se je potrebno tudi zavedati, da so dobre notranje informacije zelo pomembne za izvedbo tovrstnih kaznivih dejanj, prav tako rutinski postopki v delovnih procesih. Torej ustrezna zaščita notranjih informacij, ki jih posedujejo zaposleni, ter redne spremembe delovnih postopkov, da se ne deluje vedno na enak način, na istem kraju, ob istem času itd.

Prav tako obstajajo metode vzpostavitev alarmov za primere ugrabitev, kjer se koristijo verbalne in neverbalne šifre za primere prisile. Eden takšnih postopkov je lahko tudi ta, da zaposleni, ki deluje pod prisilo vstopi v poslovno stavbo skozi določena vrata, katerih se ne uporablja za običajne namene.

Namesto zaključka

V Sloveniji v zadnjih letih tovrstnih t.i. ugrabitev tigra ni zabeleženih. Najbolj znani primer, kjer sicer ni šlo za ugrabitev tigra, sega v leto 2007, ko so ugrabitelji ugrabili sina od očeta, ki je bil zaposlen v velikem slovenskem podjetju, ter od njega zahtevali visoko vsoto denarja. Primer se je končal tragično, saj so čez nekaj dni v tujini našli truplo od ugrabljenega sina.

Največ ugrabitev je zabeleženih v letu 2001, ko je bilo 14 primerov, kjer pa je v glavnem šlo za klasične ugrabitve, kjer ni šlo za zahtevane odkupnine, temveč za dolžniško-upniške ali druga razmerja med odraslimi osebami.

Da so t.i. ugrabitve tigra v Sloveniji redke, ne pomeni, da se ne morejo zgoditi. Za preprečevanje tovrstnih primerov se morajo v organizacijah, kot so bančne ustanove, igralnice, zlatarne idr, zavedati potencialnih nevarnosti, ter pravočasno sprejeti ustrezne postopke.

Viri in literatura:

Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si

Fotografija: Pixabay

Postopki in metode za preprečevanje ugrabitev in delovanja pod prisilo

Namesto zaključka

Viri in literatura:

Sorodni prispevki