Področje nasilja in nasilništva je dokaj dobro zakonsko urejeno v okviru pravosodnega sistema in pristojnosti policije, razmeroma malo uporabnih pravnih podlag pa določa postopkovne in vsebinske pristojnosti drugih strokovnih služb. Večinoma jih opredeljujejo le “smernice”, ki jih je potrebno čim prej nadgraditi s strokovno etičnega vidika posameznih strok. To zahteva posebno skrb in nadaljnje usklajevanje, saj v obravnavah nastopajo strokovnjaki različnih področij in z različnimi kompetencami. V prispevku so predstavljene nekatere ključne zagate, ki so ovira za boljše delo nosilcev obravnave, podani pa so tudi nekateri modeli za izboljšanje učinkovitosti, uporabni za delo strokovnih delavcev na centrih za socialno delo, v šolah in na nekaterih drugih sorodnih področjih, ki skrbijo za kvalitetno varnost otrok in se srečujejo z obravnavo nasilja nad njimi.
Uvod
Pomemben del postopkov in obravnav na področju evidentiranega nasilja nad otroki opravljajo in vodijo zlasti centri za socialno delo, pri tem pa aktivno sodelujejo /asistirajo ali vstopajo v obravnavo še druge strokovne službe, ki so tako ali drugače povezane z varstvom otroka in njegovih pravic. Vsa sodelujoča področja so razvila poglobljene oblike strokovnega dela, ni pa vedno jasno ali so pri tem dovolj učinkovita.
Ogromne količine uradnega spisovnega gradiva, (pre)številni (razširjeni ali zgolj notranji) sestanki strokovnih timov, neplodni posveti z zunanjimi strokovnjaki tudi supervizorji, nepotrebna izvedenska poročila, množica obiskov na domu otroka in njegove družine, številna vabila staršem, na desetine dodatnih zapisov in vrsta drugih aktivnosti, ki so bile opravljene po prijavi ali registraciji nasilja nad otrokom, so jasen dokaz, da nosilci primera opravijo izredno veliko dela, vložijo veliko osebnega truda in bogatega strokovnega znanja, a otrok še vedno ni dovolj zaščiten in je še vedno v krogu nasilja. To so bili razlogi, da sem dolga leta proučeval in spremljal fenomen učinkovitosti dela zlasti na centrih za socialno delo (nadalje : CSD), oblikoval nekaj modelov za boljše pristope ter jih v zadnjem delu strokovne kariere tudi preizkusil v praksi. S tem prispevkom želim opremiti z nekaterimi praktičnimi napotki zlasti strokovne delavce z manj izkušnjami ter pokazati nekaj možnosti za boljše vodenje socialnih akcij na področju obravnave nasilja.
Foto: Pixabay
Socialne akcije centra za socialno delo
Kot socialno akcijo štejemo vsako aktivno vstopanje strokovnega delavca/ strokovne delavke CSD v proces obravnave socialne stiske ali socialne težave posameznika, njegove družine ali skupine, ki ji pripada, kadar je namen vstopa preprečevanje ali odpravljanje socialne ogroženosti.
Socialna akcija se lahko začne:
- na pobudo (anonimnega pobudnika, uporabnika, družinskega člana, udeležene osebe,
- druge službe, NVO, ponudba izvajalca akcije itd);
- na zahtevo (uporabnika, stranke, aktivnega udeleženca, državnih in drugih organov, nosilca javnih pooblastil itd.);
- po naročilu drugih (organov in služb);
- po uradni dolžnosti ali z interventnim ukrepanjem v primerih ogroženosti (otrok in mladoletnikov ter oseb, ki objektivno niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in koristi)
Cilji in pričakovanja v socialni akciji so zlasti:
- prepoznavanje okoliščin,
- preprečitev novih neugodnih situacij,
- iskanje uresničljivih možnosti reševanja trenutnih stisk in težav,
- “izbrskanje” sposobnosti, opolnomočenje in opogumljanje za samopomoč,
- spremljanje in evalvacija.
Vrste in modeli socialnih akcij
- nasvetovanje/usmerjena informacija,
- opredelitev in usmerjanje,
- podpora in vzpodbujanje,
- izvajanje socialno varstvenih storitev,
- javna pooblastila z odločitvijo in druga javna pooblastila,
- zastopanje in pomoč pri uveljavljanju pravic,
- intervencije v kriznih situacijah,
- supervizija
Motnje socialne akcije lahko povzroči sam nosilec, če:
- se ukvarja s težavo, stisko, problemom, ne pa s posameznikom, ki ima težavo, stisko, problem,
- uporablja metode svetovanje v primerih težav in metode pomoči v primerih stisk,
- nima na voljo sheme možnih rešitev,
- odreagira na posamezne izzive, nima pa vizije njenega vodenja,
- ne poskrbi za pravo organizacijo ukrepanj,
- ne predvidi in ne oceni tveganj,
- ne skrbi, da bi socialna mreža delovala usklajeno, zato se le-ta natrga,
- preferira slabo pripravljene timske obravnave, ki pogosto povzročijo multipliciranje,
- poslužuje se supervizije, ki je odmaknjena od dejanskih ciljev
Posebnosti socialne akcije pri obravnavi nasilja v CSD
Po formalni plati je CSD osrednja strokovna institucija, ki je dolžna reagirati na vsako zaznavo, pobudo ali prijavo nasilja, v kateri naj bi bil udeležen otrok ali oseba, ki sama ni sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi. Poglavitna naloga CSD je, da zaščiti in zagotovi varstvo otroku, ki je morda samo domnevna žrtev nasilja ter v drugi fazi sproži formalne postopke, ki jih za ugotavljanje dejstev in morebitne odgovornosti vodijo drugi organi. S tem se začne njegova najpomembnejša, najodgovornejša in najbolj strokovno zahtevna naloga, saj je v skladu s svojim poslanstvom in svojimi pristojnostmi dolžan obravnavati prav vse udeležence konkretnega nasilja, enim zagotoviti pomoč pri odpravljanju posledic doživetega nasilja in posebno varstvo, drugim svetovanje, vodenje in usmerjanje, tretjim z opozorili, naročili in drugimi napotki onemogočiti, da bi nadaljevali z različnimi elementi nasilja in še z drugimi “ukrepi”, ki lahko prispevajo k odpravi nasilnih ravnanj, v katerih bi še naprej utegnil (p)ostati žrtev mladoletni otrok. V tem se dejavnosti CSD razlikujejo od dejavnosti drugih organov in služb.
Npr. pediater, vrtec, šola, ki zazna elemente nasilja pri nekem konkretnem otroku (pacientu, otroku v predšolski skupini, učencu) se največkrat pogovori vsaj še z enim od staršev otroka, nato preda zadevo naprej (na CSD ali na policijo). Vsak od omenjenih strokovnjakov se nato aktivno vključi v delo multidisciplinarnega tima in sodeluje v okviru svojih pristojnosti, ki so pogosto bolj pojasnjevalne narave.
Kriminalisti pri raziskovanju okoliščin in dejstev v zvezi z nasiljem nad otrokom opravljajo zelo zahtevne in za vse udeležence posebej občutljive postopke, predvsem pogovore, s praktično vsemi udeleženci nasilja, a vendarle morajo biti prvenstveno usmerjeni v raziskovanje dejstev, s katerimi bodo lahko ocenili ali zaznali znake prekrška ali kaznivega dejanja. Moje osebne izkušnje so sicer take, da so kriminalisti, ki se ukvarjajo z vprašanji nasilja v družinskem okolju in posebej nad otroki, dobro usposobljeni za to zahtevno delo in da pogosto opravijo pri svojem “kriminalističnem” delu tudi veliko svetovanja in drugih oblik prve pomoči tako žrtvam kot udeležencem in storilcem nasilja.
Odvetnikova vloga je zagovorništvo tistega, ki ga zastopa kot pooblaščenec. Kadar zastopa žrtev nasilja, se vsak odvetnik po predpisanem postopku trudi dokazovati dejstva, s katerimi bi pomagal žrtvi, kadar pa zastopa npr. povzročitelja nasilja pa je njegova prav tako profesionalna naloga, da dokazuje dejstva, s katerimi bi v postopkih pridobil “ugodnosti” za svojega klienta.
Vse navedeno so dejstva in CSD ne more mimo njih. Dejstvo pa je tudi, da mora prav CSD kot javni socialno varstveni zavod po zakonu o socialnem varstvu:
- preprečevati okoliščine, zaradi katerih se različni posamezniki znajdejo v socialni stiski ali materialni težavi in
- odpravljati socialne stiske in težave.
Med mehanizme, ki jih ima na voljo CSD štejejo :
- socialno varstvene storitve po zakonu o socialnem varstvu,
- javna pooblastila, ki jih CSD-jem določajo posamezni drugi zakoni.
O tem ali je taka ( navidezna) delitev obravnav res ovira za delo CSD ali je celo prednost, obstaja sicer več strokovnih pogledov, a brez pravih utemeljitev in celovitih analiz. Dilema se v CSD pogosto pojavlja kot pripomoček za organizacijske težave in ne dovolj ustrezne pogoje za dobro strokovno delo.
Ravnanja, vsebine in postopke na področju socialnovarstvenih storitev, sicer v minimalnem obsegu določa področni zakon in podzakonski akti, vendar ključna usmeritev za delo in ravnanje pri izvajanju, uporabi metod itd. temelji na strokovnih in etičnih načelih udeleženih strok. Razen storitve prve socialne pomoči vse ostale socialnovarstvene storitve, ki jih izvaja CSD temeljijo na sklenitvi t.i. dogovora o vrsti in trajanju storitve. To praktično pomeni, da je uporabnik storitve zgolj povabljen, da si skupaj s strokovnim delavcem v prvi vrsti sam prizadeva uvideti svojo stisko, sprejeti odločitev, da se bo prostovoljno vključil v proces pomoči v obliki svetovanja, vodenja ali urejanja, da je pripravljen storiti nekaj na sebi in se vključiti v procese spreminjanja odnosov v razrahljani družini, da bo po usmeritvah strokovnega delavca ali terapevta aktiven pri urejanju pogojev, ki so morda privedli do nasilja. Pri tem bo sprejemal ostale udeležence procesa, z njimi sodeloval, upošteval mnenja drugih itd. Strokovno je zelo zahtevno pridobiti in motivirati za take vrste obravnave npr. udeleženca, ki mu drugi pripisujejo, da “je kriv za porušene odnose”, da sam krivi za svoje početje ostale v družinskem sistemu ali udeleženca, ki je prepričan, da so vsega krivi prav vsi ostali, razen njega. Tudi ni enostavno za aktivno sodelovanje prepričati žrtve nasilja, katere edini cilj je, da se povzročitelja nasilja “za vedno odstrani iz mojega življenja”. Vendar vse to so naloge CSD. Pri tem se zaveda, da mora še naprej sodelovati npr. s povzročiteljem nasilja, čeprav je sam CSD po uradni dolžnosti prijavil nasilje, vzel v zaščito žrtev nasilja, poročal sodišču pomembne podatke o družini, na podlagi katerih bo sodišče odločalo o razsodbi itd.
Grozljivo pa je, da ima CSD za vse to početje na voljo le eno metodološko orodje: pogovor in dogovor ter nobene možnosti za dokazovanje svojih odločitev, sprejetih med pripravo dogovora in med potekom strokovne obravnave, zlasti pa ne nobene merljive in dokazljive enote.
Podlage za izvajanje javnih pooblastil so določene v zakonih, ki dajejo konkretno javno pooblastilo. Zanje veljajo načela in določbe splošnega upravnega postopka. V teh postopkih ima CSD na voljo bistveno več možnosti ( zaslišanje, izjava stranke kot dokaz, uradna potrdila in drugi listinski dokazi, priče, sklepi glede postopkovnih vprašanj, ogled na kraju samem, postavitev izvedenca, ustna obravnava, poravnava, delna, začasna in celotna odločba itd.), ki pa niso vedno uporabna za učinkovito reševanje problematike medosebnih odnosov, odnosov med povzročiteljem nasilja in žrtvijo ipd. Nekateri materialni zakoni, ki določajo vsebino javnega pooblastila CSD, pogosto urejajo tudi posamezno postopkovno vprašanje drugače kot ga določa splošen predpis, kar zagotovo kaže na potrebo po tem, da bi bilo nujno pripraviti in uveljaviti posebne postopkovne modele, ki bi bili bolj usmerjeni v rešitve prijazne za CSD in njihove uporabnike. Zagotovo pa tudi obstoječa ureditev omogoča CSD, da lahko postopke pri izvajanju javnih pooblastil bolje izkoristijo pri povečanju učinkovitosti svojega dela.
Kako povečati učinkovitost vodenja socialnih akcij pri obravnavi nasilja nad otroki
Socialna akcija je učinkovita le če:
- je načrtovana,
- je aktivno vodena in usmerjena,
- ima jasne cilje,
- upošteva načelo uresničljivosti možnih rešitev,
- ima izdelano realno oceno tveganja,
- zagotavlja evalvacijo rezultatov in učinkov.
Navedeni kriteriji veljajo za vodenje socialnih akcij, ki imajo podlago v socialno varstvenih storitvah ali pri izvajanju javnih pooblastil po upravnih postopkih, razlikujejo se lahko zgolj pristopi in uporabljena orodja.
Postopanja pri nudenju socialno varstvenih storitev. Strokovnim delavcem se rado zgodi, da se v zahtevno obravnavo nasilja nad otrokom podajo aktivistično in zaletavo ali pa preveč previdno. Otrokova stiska se seveda dotakne strokovnega delavca tudi kot človeka, vendar je to le dokaz, da ni zgolj izvrševalec nekega predpisa in da je njegova sposobnost sprejemanja otroka v stiski in presojanja okoliščin posebej odgovorna. To obenem pomeni, da bo pred vsako odločitvijo vedno ” preštel do tri” uporabil še strokovno znanje in izkušnje in se načrtovano odločil za akcijo. Akcijo bo usmerjal in aktivno vodil tako, da bo sledil točno določenemu cilju, v katerega je prepričan in pri oblikovanju katerega so sodelovali vsi člani strokovnega tima. Posamezne cilje bo prilagajal, glede na okoliščine. Najpomembnejši metodološki predpostavki obravnave nasilja nad otrokom sta jasna ocena ogroženosti in ocena tveganj. Ocena ogroženosti mora biti realna in se kaže zlasti kot ocena škode, ki je nastala zaradi dejanja, ravnanj oziroma opustitev s strani oseb, ki za otroka skrbijo, kot ocena grozeče škode/tveganja, ki lahko nastane zaradi določenih ravnanj oziroma opustitev ter kot ocena ogroženosti otroka. Elementi za ocenjevanje so vedno le realne kategorije kot npr.: bivanje, prehrana, varnost, zdravje, šolanje /izobraževanje, skrb za razvoj osebnosti in možnosti za uveljavljanje temeljnih človekovih (otrokovih) pravic, družinska shema, vzgojni postopki, analiza vsakega konkretnega dogodka.
Tehnike, s katerimi pridobivamo podatke za pripravo ocene ogroženosti so zlasti:
- Pri pripravi ocen upoštevamo zlasti starost otroka, starševske kapacitete, sodelovanje staršev oziroma starša, ogrožajoče in varovalne dejavnike socialne mreže ter ogrožajoče in zaščitne faktorje pri otroku.
- jasnost postavljanja vprašanj,
- upoštevanje dejstev po sistemu »tukaj in sedaj«,
- uporaba strokovnih terminov ali pojmov, ki ne omogočajo različnih razumevanj,
- brez uporabe stereotipov,
- uporaba le konkretnih informacij,
- opredelitev realnih možnosti in pogojev,
- zapisovanje jasnih opredelitev po sistemu: KAKO SE TO KAŽE.
Ko imamo izdelano shemo, se akcija lahko dejansko in praktično prične. Prva faza akcije mora biti sestavljena zlasti iz podvprašanj samemu sebi kot so: kaj otrok doživlja tu in sedaj, kako mu lahko dam občutek, da sem njegova opora, zakaj bi otrok sprejel mene, če pa ima s pomembnimi osebami slabe izkušnje, kaj je njegovo prvo pričakovanje ob srečanju z mano itd.Druga faza akcije mora vsebovati jasne ponudbe strokovnega delavca v okviru kompetenc, ki jih ima v okviru pristojnosti in možnosti institucije (CSD) kot npr.: lahko se pogovorim s tvojo zaupno osebo, lahko ti priskrbim prostovoljca ali zastopnika, lahko grem s tabo na pogovor, lahko me pokličeš tudi zvečer ko ti je hudo itd. Tretja faza je zagotovo medsebojna izmenjava mnenj in stališč o vseh ključnih vprašanjih ter jasna ocena znanih možnih tveganj. Četrta faza je jasen in za otroka razumljiv ter povsem uresničljiv dogovor o medsebojnih pričakovanjih ter o elementih, rokih in merilih za ocenjevanje dogovorjenega.
Vodenje postopka na podlagi javnih pooblastil
Omenili smo že posebnosti vodenja postopkov v zvezi z javnimi pooblastili in našteli ključne aktivnosti, ki so na voljo vodji postopka, zato jih tukaj ne bomo ponavljali. Opozoril bi rad le na dejstvo, da strokovni delavci centra pogosto podcenjujejo tovrstne postopke in se jih nekako bojijo z izgovorom, da niso “pravniki pač pa svetovalci”. Menim, da tako razmišljanje nima prave osnove, saj so načela upravnega postopka v veliki meri enaka ali podobna načelom, ki jih moramo spoštovati tudi pri izvajanju socialno varstvenih storitev ali zgolj svetovanja. V prvem primeru ima strokovni delavec čas in možnosti, da npr. prouči morebitno dotedanjo dokumentacijo, ki se hrani na CSD, opravi posvete s sodelavci, ki jim je morda kaj znano o zadevi (družini), poišče prve informacije pri zunanjih sodelavcih in službah ali kako drugače pride do osnovnih podatkov, ki so lahko podlaga za njegovo orientacijo pri načrtovanju akcije. V tem primeru si lahko pripravi npr. dva možna scenarija za prvo srečanje s ključnimi udeleženci obravnave in jih sproti usklajuje. V bistveno hujši zagati je strokovni delavec v primeru, ko se udeleženec (otrok iz kroga nasilja, starš, zaupna oseba …) pojavi pred njim s pričakovanjem, da se zadeva uredi takoj. Prijavitelja/ pobudnika niti ne pozna, za ogroženega ali za družino žrtve še ni slišal, do sedaj ni imel nobenih uporabnih informacij in podobnega “primera” še ni obravnaval. Kako torej pričeti? V veliko pomoč mu bodo vnaprej pripravljene sheme, ki si jih je pripravil v času strokovne kariere npr. zapis ključnih vprašanj, s katerimi bo vodil prvi pogovor v podobnih primerih, vzorci in praktični pripomočki, ki jih je pridobil na dodatnih usposabljanjih, delavnicah, na timskih in supervizijskih obravnavah, vzorci odločb ali sodb iz sodne prakse itd. Z leti strokovnih izkušenj je možno čisto navadne vzorce in dotedanje lastne “plonkce” preoblikovati in si organizirati t.i. lastne miselne sheme, ki nas vodijo pri našem delu v vseh mogočih primerih in situacijah. Taki pristopi dajo strokovnemu delavcu prepotrebno strokovno samozavest in le-ta mora postati edina podlaga za učinkovito delo – tudi ali pa zlasti na področju obravnave nasilja nad otroki.
- V obeh primerih se bo počutil “varneje” in strokovno bolj samozavestno, če bo lahko uporabil svoje dosedanje strokovne in življenjske izkušnje ter čisto navadne možne praktične pripomočke. Uporaba le teh nikakor ni znak lastnega neznanja, niti objokovanja dejstva, da v času študija nismo pridobili dovolj strokovnih veščin za to zahtevno delo, ampak le dodatno zagotovilo, da želi delati strokovno, odgovorno in sistematično.
- Na vsako socialno akcijo se mora vsak strokovni delavec dobro pripraviti. Priprave so odvisne zlasti od tega ali začenja socialno akcijo na predhodno pobudo ali prijavo drugih prijaviteljev, na formalno vlogo (pisno ali ustno) ali pa se akcija prične nenadoma in se vodi po uradni dolžnosti.
Vsekakor pa tudi za tovrstne postopke velja vse kar smo povedali v uvodnem delu poglavja in pod točko
Namesto zaključka
Na vsako socialno akcijo se mora vsak strokovni delavec dobro pripraviti. Priprave so odvisne zlasti od tega ali začenja socialno akcijo na predhodno pobudo ali prijavo drugih prijaviteljev, na formalno vlogo (pisno ali ustno) ali pa se akcija prične nenadoma in se vodi po uradni dolžnosti.
V prvem primeru ima strokovni delavec čas in možnosti, da npr. prouči morebitno dotedanjo dokumentacijo, ki se hrani na CSD, opravi posvete s sodelavci, ki jim je morda kaj znano o zadevi (družini), poišče prve informacije pri zunanjih sodelavcih in službah ali kako drugače pride do osnovnih podatkov, ki so lahko podlaga za njegovo orientacijo pri načrtovanju akcije. V tem primeru si lahko pripravi npr. dva možna scenarija za prvo srečanje s ključnimi udeleženci obravnave in jih sproti usklajuje.
V bistveno hujši zagati je strokovni delavec v primeru, ko se udeleženec (otrok iz kroga nasilja, starš, zaupna oseba …) pojavi pred njim s pričakovanjem, da se zadeva uredi takoj. Prijavitelja/ pobudnika niti ne pozna, za ogroženega ali za družino žrtve še ni slišal, do sedaj ni imel nobenih uporabnih informacij in podobnega “primera” še ni obravnaval. Kako torej pričeti?
V obeh primerih se bo počutil “varneje” in strokovno bolj samozavestno, če bo lahko uporabil svoje dosedanje strokovne in življenjske izkušnje ter čisto navadne možne praktične pripomočke. Uporaba le teh nikakor ni znak lastnega neznanja, niti objokovanja dejstva, da v času študija nismo pridobili dovolj strokovnih veščin za to zahtevno delo, ampak le dodatno zagotovilo, da želi delati strokovno, odgovorno in sistematično.
V veliko pomoč mu bodo vnaprej pripravljene sheme, ki si jih je pripravil v času strokovne kariere npr. zapis ključnih vprašanj, s katerimi bo vodil prvi pogovor v podobnih primerih, vzorci in praktični pripomočki, ki jih je pridobil na dodatnih usposabljanjih, delavnicah, na timskih in supervizijskih obravnavah, vzorci odločb ali sodb iz sodne prakse itd. Z leti strokovnih izkušenj je možno čisto navadne vzorce in dotedanje lastne “plonkce” preoblikovati in si organizirati t.i. lastne miselne sheme, ki nas vodijo pri našem delu v vseh mogočih primerih in situacijah. Taki pristopi dajo strokovnemu delavcu prepotrebno strokovno samozavest in le-ta mora postati edina podlaga za učinkovito delo – tudi ali pa zlasti na področju obravnave nasilja nad otroki.
Avtor: Jože Valenčič E: info@varensvet.si
