Učinek opazovalca je socialno-psihološka teorija, ki pravi, da bomo manj verjetno ponudili pomoč žrtvi, kadar so v situaciji prisotni tudi drugi ljudje. Ko torej govorimo o nujnih primerih, kriznih situacijah ter situacijah, ko je potrebno pomagati žrtvam nasilnega dejanja, torej obstaja velika verjetnost, da bo odgovornost razpršena med vsemi prisotnimi osebami, in bomo tako manj verjetno nekomu priskočili na pomoč.
Zelo znan primer je primer Catherine (Kitty) Genovese, ki se je zgodil leta 1964. Takrat 28-letna natakarica je hodila domov iz službe, ko je ugotovila, da ji sledi neznanec. Kljub temu, da mu je želela pobegniti, jo je ujel ter jo dvakrat zabodel v hrbet. Kričala je na pomoč in ker so se začele prižigati luči iz stanovanj, se je napadalec za kratek čas umaknil. Kmalu se je zavedel, da ji nihče ne bo prišel pomagat, zato se je vrnil in jo večkrat zabodel do smrti. Incident je trajal približno 45 min, po poročanju policije, pa naj bi napad videlo kar 38 oseb – noben od njih naj žrtvi ne bi pomagal ali poklical policije.
Primer je pripomogel k temu, da se je izvedlo obsežno serijo eksperimentov, ki so ugotavljali, zakaj priče v takih primerih pokažejo veliko apatije in redko pomagajo žrtvam. Ugotovili so, da obstaja zapleten in kompleksen niz dejavnikov, ki določajo, kdo bo pomagal v življenjsko nevarnih in kriznih situacijah.
Izkazalo se je, da veliko vlogo igra to ali obstaja nevarnost poškodbe ali smrti. Tako osebe vidijo tudi klicanje policije – še vedno čutijo grožnjo napadalca in se bojijo vplesti v sam dogodek. Ko govorimo o nasilju, so posamezniki velikokrat zelo šokirani nad takim dogodkom – večina ljudi ni pripravljena in ima precejšnje težave pri odločanju o tem, kaj bi bilo najbolje storiti. Kot zelo pomemben dejavnik pa se je izkazal tudi naslednji – prisotnost drugih oseb pripomore k zmanjševanju odgovornosti, saj vsi pričakujejo, da bo pomagal nekdo drug. Izkazalo se je, da več kot je prisotnih oseb, manj verjetno bo nekdo od njih prostovoljno pomagal. Prisotnost drugih torej ustvarja razpršitev odgovornosti, vsak posameznik pa ne čuti velikega pritiska, da bi prav on ukrepal. Drugi razlog pa se nanaša na potrebo po pravilnem in družbeno sprejemljivem vedenju. Ko se drugi ne odzovejo, posameznik to pogosto vzame kot signal, da odziv ni potreben ali je celo neprimeren.
Nedavne raziskave kažejo, da se učinek opazovalca dogaja, vendar se pogosteje zgodi v situacijah, ki niso življenjsko nevarne, manj pogosto pa se to zgodi v situacijah, ki vključujejo posilstvo ali napad na osebo.
Za konec je zanimivo omeniti, da ljudje, ki poznajo teorijo učinka opazovalca, bolj verjetno posredujejo v nujnih primerih, kot tisti, ki ga ne.
Pripravila: Laura Bavdek, psihologinja
Uvodna fotografija: Pixabay
