Mi lahko prosim poveš malo več o sebi, in o tvojem delu/poklicu?
Ime mi je Tomaž Pliberšek, štejem 34 let in živim v Londonu. Z atletiko se ukvarjam 13 let in po izobrazbi sem univerzitetni diplomirani profesor športne vzgoje in kondicijski trener ter homeopat. V Londonu tekmujem in delam za atletski klub Woodford Green and Essex Ladies, ki je klub z več kot stoletno tradicijo. V Veliki Britaniji sem pridobil licenco za atletskega trenerja 2. stopnje, kar pomeni, da lahko treniram atlete v vzdržljivostnih panogah in izvajam z njimi kondicijske treninge, ki vključuje tek in vso potrebno opremo.
Kako varno se počutiš v Londonu oziroma delu Londona, kjer živiš? Kakšne so tvoje izkušnje z (ne)varnostmi v Londonu?
V Londonu se počutim zelo varno in menim, da je v državi dobro poskrbljeno za varnost. V petih letih bivanja se nisem počutil nikoli v nevarnosti, se pa določenim nevarnostim ni mogoče stoodstotno izogniti v 9 milijonskem mestu.
Foto: osebni arhiv
Kako bi opisal svoje delo?
Delo vključuje več aspektov in je zelo dinamično. Sam bi delo razdelil na delo na terenu, kot je spremljanje in usmerjanje treningov ter treniranje z atleti; in na delo izven terena, kjer gre predvsem za načrtovanje ter vrednotenje učinkov vadbe. Kot trener mi je čast delati z atleti in atletinjami, saj vidim v tem veliko priložnost, da prenesem znanje in izkušnje na človeka, kjer pa ne govorim samo o športnem znanju, temveč lahko doprinesem nekaj k razvoju mladega športnika, da se razvije osebnostno in postane odgovoren člen širše družbe. Stojim za tem, da bo tekom sodelovanja z mano postajal tudi človek s pozitivnimi vrednotami in delovnimi navadami, ki mu bodo koristila v vseh sferah življenja in preko atletskega treninga lahko dobi dostop do tega.
Kaj bi rekel, da je unikatnega o tvojem poklicu?
Unikatnega v mojem poklicu je raznolikost dela in predvsem to, da je vsak atlet ali atletinja drugačen po svojih psihofizičnih lastnostih in tudi le-te se tekom razvoja spreminjajo, tako da je to kot nekakšno detektivsko delo: venomer gledam v to, kaj še lahko postorim, kaj lahko dodam, kaj lahko odvzamem pri vadbi, kakšna navodila dati pred tekmo in se hkrati zavedati, da ni recepta, ki 100% deluje v vseh situacijah.
Kaj je najbolj pomembno, da svoj poklic opravljaš ustrezno?
V prvi vrsti je pomembno, da imaš rad delo z ljudmi, za ljudi in da si pripravljen delati na sebi, predvsem osebnostno, saj se moraš kot trener razvijati in biti vzgled svojim varovancem in varovankam; bolj človek dela na sebi, bolje razume druge in bolje jih lahko usmeri na pravo pot. Najbolj pomembna je sistematičnost v vseh pogledih (varnost in zdravje atleta sta na prvem mestu, skrbno izdelan načrt vadbe in tekem, kratkoročno in dolgoročno vrednotenje učinkov vadbe), torej nek red in hkrati znotraj tega delati v zavedanju, da delam z ljudmi, ki imajo svoje življenje zunaj atletike.
Kaj je najlepši/najboljši del tvojega poklica/tvoje službe?
Najlepši del je, ko atlet-inja doseže rezultat s katerim je sam zadovoljen in žari od radosti, takrat se ves trud in garanje na treningu poplača njemu in meni. In ob vsakem takšnem dosežku se hkrati odpre ena nova dimenzija, kjer atlet-inja dojame, da je sposoben še več.
Katera sta dva izziva oziroma nevšečnosti tvojega poklica?
Največji izziv je določiti tisto mejo med tem, kje je meja zdravega obremenjevanja človeškega bitja (telesno in čustveno-mentalno) in naučiti športnika, da sprejme poraz kot sestavni del razvoja.
Je še kaj, kar bi želel deliti z ljudmi glede tvojega dela?
Rekel bi, da je področje trenerskega dela in dela v atletiki tukaj veliko bolje urejeno in sistematično. Vsak trener ima svojo izkaznico oziroma licenco, ki jo izda Atletska zveza Velike Britanije in na kateri so zapisane kvalifikacije in usposobljenosti dela trenerja. Vsak trener je s pridobitvijo te licence tudi zavarovan tekom svojega dela in licenca potrjuje, da je šel skozi ustrezno preverjanje policijskih kartotek in je primeren kot oseba za delo z ljudmi. V Sloveniji je kar nekaj »trenerjev«, ki po moji oceni niso strokovno usposobljeni za delo z ljudmi in menim, da bi z uvedbo podobnega sistema lahko preprečili marsikatero nepotrebno poškodbo in še kakšno drugo negativno posledico zaradi neustreznega strokovnega dela in pa tudi zaradi osebnostnih kvalitet, ki jih trener mora imeti, če dela z ljudmi, še posebej z mladostniki in otroci.
Pripravila: Monika Krvina E: info@varensvet.si
