Pogosto se znajdemo v zadregi, kako ravnati, ko otrok spregovori z nami o nasilju, ki ga doživlja v svoji družini ali med vrstniki. Kako naj bi ravnali odrasli, ko se nam otrok zaupa o tem?
Res je, situacija, ko otrok spregovori o nasilju, je ponavadi težka tako za otroka kot za tistega, ki si ga je izbral za zaupnika/co. Čeprav nas ob otrokovem razkritju lahko prežemajo najrazličnejši občutki, je pomembno, da ostanemo mirni. Tako krepimo otrokovo zaupanje v nas in ne povečujemo njegove stiske. Izjemno pomembno je tudi, da otroku verjamemo. To pomeni, da ga ne zaslišujemo, ne zahtevamo ali pričakujemo, da nam karkoli dokazuje in ne postavljamo vprašanj, ki bi izražali dvom. Kažemo zanimanje in aktivno poslušamo otrokovo pripoved. Pomembno je tudi, da otroku jasno posredujemo sporočilo, da za nasilje ni odgovoren on. Žrtve nasilja, tako odrasli kot otroci, se namreč pogosto počutijo krive za nasilje, ki ga doživljajo. Zato morajo slišati, da niso odgovorni. Poleg tega otroka pohvalite, da je zbral pogum in o nasilju spregovoril. Tako krepite njegov občutek, da je prav, da je o nasilju spregovoril, saj se otroku lahko zdi, da gre za »tožarjenje«. Poleg tega lahko občuti sram, krivdo, boji se tudi maščevanja povzročitelja/ice. Ko otrok zaključi s svojo pripovedjo, mu povemo, kako bomo ukrepali. Pri tem mu ne obljubljajmo stvari, za katere vemo, da jih ne bomo mogli izpolniti. O nasilju je potrebno obvestiti pristojni center za socialno delo ali policijsko postajo, a otroku pred tem razložite, zakaj je pomembno, da to storite. Razložite mu, da se lahko le tako nasilje zaustavi. Ne poskušajte zadeve rešiti sami, na primer s pogovorom z njegovimi starši, saj lahko to njegovo ogroženost le še poveča.
Naloga staršev je otroka učiti nenasilnih komunikacijskih in vedenjskih vzorcev. Glede na to, da vsi starši nimajo tovrstnega znanja in veščin, kako pomembna je po vašem mnenju lahko vloga osnovne šole pri tem?
Ne le v osnovni šoli, že v vrtcu je potrebno otroke učiti, kako v vsakdanjem življenju uporabljati veščine nenasilnega reševanja konfliktov in druge socialne spretnosti. Šola nima le izobraževalne funkcije, temveč tudi vzgojno. Nenazadnje otroci dobršen del svojega vsakdana preživljajo v šoli. Ta lahko tako dopolnjuje starševska vzgojna prizadevanja ali nadomešča manko vzgojnih veščin nekaterih staršev. Zato je izredno pomembno, da šole aktivno delujejo v smeri preprečevanja in zaustavljanja nasilja. Nekatere šole to že uspešno počnejo, druge malo manj. Vse pa se soočajo s pomanjkanjem finančnih sredstev. Menimo, da bi morala država zagotoviti financiranje tako za izobraževanje zaposlenih kot za izvajanje preventivnih in interventnih delavnic na področju nasilja. Osnovnošolski otroci so namreč še zelo odprti, dojemljivi in pripravljeni na sodelovanje, zato bi bilo škoda, da tega ne bi znali izkoristiti v dobro vseh.
Nasilje nad ženskami je skrajna oblika nadzora moških nad ženskami. Ali je znanstveno potrjeno oz. dokazano, da tipičen povzročitelj in tipična žrtev naj ne bi obstajala?
Da, številne raziskave, opravljene na področju nasilja, to dokazujejo. Najobsežnejša je vseevropska raziskava agencije FRA o nasilju nad ženskami, ki temelji na razgovorih z 42 000 ženskami v 28 državah članicah EU. Podatki te raziskave kažejo, da so ženske enako izpostavljene nasilju, ne glede na njihov socialno-ekonomski status (izobrazba, prihodki …). Prav tako ne obstaja povezava med določenimi osebnimi okoliščinami (razen spola, večina povzročiteljev je namreč moškega spola) in povzročanjem nasilja. Enako kažejo podatki vseslovenske raziskave o nasilju nad ženskami. A bolj kot znanstvene raziskave so povedne anekdote iz vsakdana na našem društvu, kjer se dnevno srečujemo tako z žrtvami kot povzročitelji nasilja. Ena gre takole: Na vratih pozvoni gospod in pove, da prihaja iz zapora. Kolegica ga pospremi v predavalnico, kjer že poteka sestanek strokovnih delavcev in delavk iz zapora, policije ter nevladnih organizacij. Ko ga vsi začudeno pogledajo, saj noben od pričakovanih udeležencev in udeleženk sestanka ne manjka, se kolegici posveti, da je gospod sicer res »iz zapora«, a prihaja kot obsojenec, na Trening socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje. Tudi, ko smo nazadnje izbirali nove sodelavce in sodelavke, smo morali dobro preveriti, koga pospremiti v svetovalnico in koga na razgovor za službo. Takšne prigode niso redke, kažejo pa na to, kako nikomur ne »piše na čelu«, da je povzročitelj, žrtev ali nič od tega.
Kaj storiti, ko prijateljica, sorodnica, sodelavka, znanka spregovori o nasilju oz. se nam zaupa?
Glede na to, kako velik delež žensk se sooča z nasiljem, je situacija, ko o nasilju spregovori oseba, ki jo poznamo, precej pogosta. Takrat se v stiski znajdemo tudi sami, saj nam ni vseeno, kaj se z nam ljubo oz. poznano osebo dogaja. Kako se bomo odzvali, je seveda odvisno tudi od tega, kako dobro osebo poznamo in kakšen je naš odnos z njo. A ne glede na to, je dobro upoštevati nekaj osnovnih smernic. Tako kot pri pogovoru z otrokom, je tudi v tem primeru pomembno, da ostanemo mirni ter da ženski verjamemo. Kadar poznamo oba partnerja, smo lahko še posebej nagnjeni k temu, da dvomimo. Lahko pomislimo: »Pa saj ni nikoli nič videti.« Ali pa: »Pa tako prijazen je vedno.« Takrat je še posebej pomembno, da se osredotočimo na pripoved naše znanke, prijateljice in je ne zaslišujemo. Pomembno je, da ji nudimo čustveno oporo, kajti to v tistem trenutku najbolj potrebuje. Ne moralizirajmo in ne vzbujajmo ji dodatnih občutkov krivde. Ne sprašujte je, na primer, zakaj enostavno ne odide ali zakaj ni že prej ničesar povedala. Za vse to ima namreč številne dobre razloge. Sprejmite tudi njeno morebitno zmedenost glede lastnih čustev. Dovolite ji, da svoja čustva izrazi, kakršnakoli že so in navkljub temu, da se nam morda zdijo zmedena, pretirana ali brez smisla. Ne bodite pokroviteljski in rešiteljski, ne ponujajte ji hitrih, »instant« rešitev, temveč ji pomagajte, da sama išče možnosti, ki bi ji najbolj pomagale. Ne pozabite namreč, da je prav ona največja strokovnjakinja za svoje življenje. Seveda pa jo informirajte o vseh možnih oblikah pomoči, kot so pomoč centra za socialno delo, nevladnih organizacij, prijava nasilja, umik v krizni center ali varno hišo in podobno. Poskrbite, da bo imela telefonske številke, kamor lahko pokliče, ko se bo odločila za pomoč. Spoštujte njene odločitve. Ne vsiljujte ji svoje predstave o pravilnem načinu in hitrosti reševanja situacije. Za to je potrebno veliko potrpežljivosti, a je vredno, saj boste le tako lahko zares v oporo, s čimer boste prispevali k rešitvi situacije.
Odhod ženske oz. partnerke iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko življenskih sprememb. Kako se naj ženske lotijo tovrstnega procesa v Sloveniji, ko pa vemo, da je država majhna in se je v njej težje skriti?
Prav bi bilo, da se iz odnosa, v katerem povzroča nasilje, umakne povzročitelj in da ni tega bremena potrebno nositi žrtvi. Žal pa so takšni primeri redki. Večinoma je namreč žrtev tista, ki se mora odseliti iz skupnega stanovanja ali hiše, ker ugotovi, da je to edini način, da zaščiti sebe in otroke. Ko se odloči za odhod, je bolj kot skrivanje pomembno, da ima žrtev izdelan osebni varnostni načrt ter da sproži potrebne postopke za svojo zaščito – na primer, da prijavi nasilje na policijo, vloži tožbo za ureditev razmerij z otroki ter, če je potrebno, vloži predlog za prepoved približevanja po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini in podobno. Znano je namreč, da se v trenutku, ko se začne žrtev upirati nasilju, ko začne iskati pomoč, ali ko želi oditi, nasilje s strani partnerja pogosto še poveča. Zato je za žrtev najbolje, da čim prej poišče pomoč v obliki (svetovalnega) pogovora z osebo, ki je strokovno usposobljena za delo z žrtvami nasilja. Z njo se lahko pogovori o oblikah pomoči, ki bi bile za njo in njeno situacijo najprimernejše. Obrne se lahko na nevladno organizacijo ali center za socialno delo in svoj odhod skrbno načrtuje, kar vključuje tudi izdelavo varnostnega načrta. Dobra podporna mreža, ki žrtvi stoji ob strani, je ključna. Z dobrimi varnostnimi ukrepi se tako žrtvi ni potrebno zgolj skrivati. Tudi kadar se mora žrtev zaradi ogroženosti umakniti v varno hišo, je delo z njo usmerjeno v normalizacijo življenja in ne v še večjo izolacijo od zunanjega sveta. Seveda z upoštevanjem individualnega varnostnega načrta, ki vključuje specifike okoliščin posameznice. Država je dolžna z vsemi razpoložljivi sredstvi zaščititi žrtev nasilja, zato naj bo skrivanje res zadnja možnost zaščite.
Kako smo v Sloveniji učinkoviti na področju izvajanja pomoči ženskam, ki so žrtve nasilja s strani svojih partnerjev?
Dobro je, da je Slovenija leta 2008 sprejela Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki predstavlja pomemben mejnik na področju zaščite žrtev nasilja v družini. V letih po sprejetju so se pokazale tudi pomanjkljivosti zakona, ki kažejo na nujnost sprememb, o katerih ravno poteka razprava. Pomembno je tudi, da je Slovenija ratificirala Istanbulsko konvencijo in s tem pokazala, da gremo, vsaj kar se zakonodaje tiče, po pravi poti. V zadnjih letih se je prav tako povečalo število varnih hiš. Pa vendar v praksi vidimo, da pomoč žrtvam nasilja s strani partnerjev mnogokrat ni tako učinkovita, kot bi lahko bila. Težava je na primer neenakomerna regijska razpršenost pomoči za žrtve nasilja v družini. Večina pomoči je še vedno skoncentrirana v Ljubljani oziroma v Osrednjeslovenski regiji, medtem ko jo je manj v drugih krajih. Uporabnice tudi pogosto omenjajo neprimeren odnos s strani strokovnih delavk in delavcev, s katerimi stopajo v stik. Govorijo o opravičevanju ali minimaliziranju nasilja, o pomanjkanju empatije. Čeprav se to zdi malenkost v primerjavi z vsem, kar so doživele, je odnos vendarle bistven. Brez podpornega odnosa žrtev ne dobi možnosti zaupnega in varnega prostora, v katerem se lahko okrepi do te mere, da bo zmogla vse postopke in procese, skozi katere mora na poti do življenja brez nasilja. Težava je tudi, kadar institucije ne uporabijo razpoložljivih sredstev ustavljanja nasilja. Tako se dogaja, da povzročitelj večkrat krši prepoved približevanja in ogroža žrtev, a mu pogosto ni izrečen noben ukrep. Dogaja se tudi, da je povzročitelj že obsojen na pogojno kazen zapora, a se mu ta ne spremeni v zaporno, kljub ponovitvi dejanj. Tako dobi povzročitelj sporočilo, da lahko brez posledic nadaljuje s povzročanjem nasilja, kar je povsem nedopustno. Na srečo pa je tudi veliko primerov dobre prakse, ko različne institucije in organizacije koordinirano pristopijo k delu in storijo vse, da zaščitijo žrtev. Je pa seveda še veliko prostora za izboljšave.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
