Ena izmed glavnih nevarnosti vašega poklica je intervencijska vožnja. So vozniki zanjo posebej usposobljeni, se po vašem mnenju situacija za intervencijsko vožnjo na cestah z leti izboljšuje ali poslabšuje?
Za moje sodelavce lahko zagotavljam, da so zelo dobro usposobljeni za vožnjo reševalnih vozil. Že na začetku poklicne poti reševalca-voznika morajo opraviti vsa usposabljanja v Centru varne vožnje na Vranskem, pod budnim očesom inštruktorjev. Tudi kasneje se še periodično na 2leti redno udeležujejo teh treningov. Tam urijo svojo vožnjo v različnih pogojih. Takoj na začetku poklicne poti še ne vozijo nujnih intervencij, ampak so razpisani na t.i. ne nujne prevoze. Reševalna postaja KC Ljubljana, kjer sem tudi sama zaposlena, ima največ intervencij v Sloveniji, tako da imajo naši vozniki ogromno kilometrine in izkušenj v različnih razmerah in pogojih.
Težko bi rekla če se stanje izrazito spreminja na bolje. Na trenutke imam občutek, da je na avtocestah malo bolje, saj so opozorila na avtocestnih tablah in promocija reševalnega pasu na tem področju dobra. Vendar naše poti niso samo po avtocestah, so tudi v mestih in izven mest. Še vedno se prevečkrat najdejo posamezniki, ki naredijo kaos iz še tako navidezno urejene proste poti pred nami, ko smo na nujni vožnji. Ljudi v avtomobilih še vedno zmede sirena in utripanje lučk. Ali nas ne slišijo zaradi preglasne glasbe v avtomobilu ali celo telefona v rokah, nekateri imajo tudi slušalke v ušesih…praktično takšna vožnja ni nikoli sproščena. Zato je še toliko bolj pomembno, da vozniki reševalnih vozil vse te situacije dobro predvidijo in vozijo defenzivno.
Foto: Reševalna postaja Ljubljana
Se kdaj soočate tudi z ljudmi, ki odklanjajo vašo pomoč, kako ravnate ali pa bi morali ravnati v takšnem primeru?
Seveda se soočamo tudi z ljudmi, ki odklanjajo našo pomoč. V takšnih primerih aktiviramo zdravnika nujne medicinske pomoči saj je le on kompetenten, da dokončno odloči ali je pacienta potrebno odpeljati v bolnišnico ali lahko ostane na kraju. To področje ima tudi zakonsko podlago, ki točno določa v katerih primerih pacienta lahko tudi pod prisilo s pomočjo policije peljemo v bolnišnico. V grobem so to stanja v katerih pacient resno ogroža svoje zdravje ali zaradi svojega zdravstvenega stanja ogroža varnost drugih. Kot sem že omenila, to presodi zdravnik in v skladu s tem potem postopamo. V takšnih primerih ni odstopanj, kako postopamo ali kako bi moralo biti.
Kako pomembna je fizična pripravljenost reševalca in ali intervencije pogosto zahtevajo večji fizični napor?
Iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da je pomembna fizična pripravljenost reševalca. Srečujemo se z različnimi kraji, kjer nekdo potrebuje pomoč. Naj bo to zunaj kjer je treba prenesti pacienta iz oddaljenega mesta, do mesta kjer lahko pridemo z reševalnim vozilom, lahko so izziv že stopnice v hiši, ki niso enostavne, bloki kjer ni dvigala, težki pacienti, ki jih prestavljamo. Tudi samo delo, ko oskrbujemo pacienta npr. težko poškodovanega, oživljanje.. zahteva telesni napor, sploh če se nahajajo na mestih, ki predstavljajo izziv. Zunaj, v majhnih stanovanjih, kopalnica itd. Že oskrba je otežena, nato pa jih je potrebno spraviti do reševalnega vozila. Vse to zahteva hitre odločitve, gibe in tudi moč. V zadnjih letih imamo napredek tudi pri opremi s katero delamo, električni stolček za stopnice, kjer lahko pridemo z njim, v dveh vozilih imamo že električna nosila. Še vedno pa večina dela opravimo sami, in če si dobro telesno pripravljen, lažje zdržiš napore, manj možnosti, da se tudi sam poškoduješ, saj trpijo hrbtenica, kolena, roke.
Foto: Reševalna postaja Ljubljana
Reševalci sodelujete tudi z drugimi reševalnimi organi, kot so gasilci, s policijo itd., kako izgleda takšno sodelovanje?
V primerih, kjer so zaradi narave dogodka potrebne tudi druge intervencijske službe je to sodelovanje vedno dobro. Komunikacija in pomoč eden drugemu je zelo pomembna. Največkrat sodelujemo pri prometnih nesrečah, vdiranjih v stanovanja, kjer se neka oseba ni oglasila svojcem ali kriči na pomoč pa slišijo sosedje in ne morejo do njih. Policija nam je v pomoč, ko gre za osebe, ki so lahko potencialno nevarne in tudi rabijo našo oskrbo. S policijo sodelujemo tudi v primerih, ko gre za dogodke na javnih mestih in potem potrebujejo zdravstveno oskrbo. Med nami je spoštovanje in razumevanje, saj smo vsi na terenu, kjer se srečujemo v vseh možnih delovnih pogojih.
V primeru, da imate opravka z nalezljivimi boleznimi, kakšni so protokoli za nadzor okužb tekom oskrbe bolnikov?
Mislim, da nam je COVID dal eno veliko lekcijo, kar se tiče nalezljivih bolezni, tako da smo na tem področju dobro pripravljeni. Najprej je pomembno, da dispečerski center pridobi čim več podatkov o pacientu, ki naj bi imel nalezljivo bolezen, tako se lahko tudi sami že zaščitimo in pripravimo na oskrbo takega pacienta. Na tem področju imamo urejene protokole, če vemo ali sumimo za kakšno vrsto nalezljive bolezni gre. Pomembno je, da vemo za katero vrsto prenosa okužbe gre, ali je to kontaktna, kapljična ali aerogena okužba. V ta namen imamo na voljo zaščitne plašče, FFP3 maske, očala, med covidom smo imeli celoobrazne maske, nadenemo si tudi debelejše rokavice. Ko peljemo pacienta v bolnišnico se vnaprej najavimo, da uredijo izolacijo in se lahko tudi sami pripravijo na sprejem takšnega pacienta. Po intervenciji reševalno vozilo očistimo in prebrišemo površine z razkužilom, v nekaterih primerih moramo avto tudi razkužiti z aerosoli s pomočjo za to namenjeno napravo.
Ali vam je tekom vašega službovanja kakšen primer ostal posebej v spominu? Se pogosto spominjate situacij, ki ste jih doživeli na delu?
Ko se pogovarjamo s sodelavci, ima vsak v spominu kakšen primer s katerim se je srečal. Tudi jaz jih imam nekaj. Ker smo zavezani k poklicni molčečnosti, ne bom šla v podrobnosti. Lahko pa povem, da so to intervencije v katerih so bili udeleženi otroci, mladi ljudje ali pa kakšne posebne okoliščine, ki ti ostanejo v spominu. V vsakdanjem življenju se teh situacij ne spominjam. Včasih, ko se s sodelavci pogovarjamo, ali pa je imel nekdo neko podobno intervencijo pred kratkim ali celo tisti dan, se potem spomnim tudi sama. Ampak to so momenti in še to v službenem okolju.
Klemen Lenart Pucihar E: info@varensvet.si
