V Policijski akademiji v Tacnu 21. decembra 2016 ste bili med prejemniki posebnega priznanja za požrtvovalna dejanja, ki sta ga na slovesnem sprejemu podelila generalni direktor policije Marjan Fank in državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic.
Ali nam poveste kaj se je dogajalo tistega dne, ko ste še s slovenskim kolegom na makedonsko-grški meji, kamor ste bili napoteni, visoko noseči migrantki v hudih bolečinah pomagali pri rojevanju?
Tistega dne (nočna izmena iz 12. 8. 2016 na 13. 8. 2016) sva s sodelavcem Matjažem Čulkom opravljala delo kot intervencijska patrulja, skupaj z makedonskim policistom. Proti jutru so nas poklicali in nas obvestili, da so na območju Dojrana madžarski policisti prijeli skupino 8 migrantov, državljanov Afganistana, ki jih je potrebno prepeljati v migrantski center (kamp). Med njimi sta bili tudi dve ženski in trije otroci. Obvestilo je vsebovalo tudi informacijo, da se med skupino migrantov nahaja visoko noseča ženska (v osmem mesecu nosečnosti), ki naj bi imela hude bolečine. Ko je patrulja prišla na kraj je ocenila, da ne bo tvegala s prevozom migrantov v migrantski center, saj je vse kazalo na to, da je ženska že v fazi poroda. Poklicali smo prvo pomoč in zdravnika, nosečo žensko pa naložili v policijsko intervencijsko vozilo. S pomočjo sorodnice sem nosečnico slekla in ugotovila da se je porod dejansko že začel, saj se je že lahko videlo dojenčkovo glavico. Do prihoda reševalcev in zdravnika je bila s strani patrulje slovenskih in makedonskih policistov nudena pomoč pri rojevanju, zaključni del poroda pa je opravila zdravniška ekipa. Ženska in otrok sta bila v spremstvu policije hitro prepeljana v porodnišnico v Gevgeliji, ostali njuni družinski člani pa so bili nastanjeni v migrantski center.
Foto: osebni arhiv
Kakšna pa je bila pravzaprav vaša naloga na makedonsko-grški meji?
Na grško-makedonsko mejo smo bili slovenski policisti napoteni kot pomoč pri izvajanju skupnega nadzora pri prehajanju državne meje Republike Makedonije, v okviru skupnega ukrepanja pri upravljanju toka povečanega števila migrantov.
Poklic policista/ke in nasploh delo v policiji postaja v današnjih razmerah izjemno zahtevno in nevarno. Kako ob tem ohranjate zbranost v postopkih, ki so nevarna za vaše zdravje in življenje?
V Policiji sem zaposlena že 15 let, od tega dobrih 8 let na oddelku za organizirano kriminaliteto v Sektorju kriminalistične policije v Kranju. Vsak policijski postopek, bodisi represiven ali preventiven, je po svoji naravi specifičen in zahteven, vendar z leti pridobivaš različne izkušnje, ki jih lahko kasneje uporabiš, da se pravočasno in situaciji primerno odzoveš. Poskušam pozitivno razmišljati in se ne že vnaprej obremenjevati kaj vse bi se lahko zgodilo ali kaj bi lahko šlo narobe. Tako si samo prikličeš nesrečo. Velikokrat lahko z lepo besedo več dosežeš kot s prisilo. Konec koncev smo vsi samo ljudje.
Na kakšen način pa (po)skrbite za stres in za svoje mentalno zdravje izven delovnega časa?
Zelo rada potujem in spoznavam nove kulture in ljudi. Trenutno je najbolj aktualna Azija, kamor se odpravim z nahrbtnikom, brez kakšnih predhodnih načrtov in rezervacij. To mi napolni baterije in mi da moč. Poleg tega sem nekaj časa obiskovala vadbo body balance, ki me je zelo sprostila. Zadnje čase pa me najbolj sprošča moja mala nečakinja.
Foto: osebni arhiv
Katero področje dela v Policiji vas veseli, in ki bi ga želeli opravljati v prihodnosti?
Za začetek bi bila zadovoljna če bi zasedla delovno mesto primerno moji izobrazbi, saj imam končano Pravno fakulteto. Trenutno so moja glavna delovna področja trgovina z ljudmi, ilegalne migracije, fiktivne poroke in zloraba delovnih dovoljenj, kjer sem pridobila že veliko znanja, zato to delo zdaj opravljam z velikim veseljem. Ker pa rada potujem in spoznavam nove ljudi, bi me najbolj veselilo delo, kjer je veliko mednarodnega sodelovanja. Poseben izziv bi mi bilo delo v tujini – Europol, Interpol, mednarodne misije.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
