Foto: Bruno Toič
Naloga države je zagotoviti sistemski okvir za ustrezno odzivanje na krizne situacije na področju kritične infrastrukture državnega pomena. Kako je to področje trenutno urejeno v Republiki Sloveniji?
Moramo se vrniti v leto 2006, ko je vlada imenovala Medresorsko koordinacijsko skupino za usklajevanje priprav za zaščito kritične infrastrukture v Republiki Sloveniji. V pripravah na predsedovanje Republike Slovenije Svetu Evropske unije je v dogovoru med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za obrambo slednje prevzelo celotno področje zaščite kritične infrastrukture, vključno z vodenjem navedene medresorske koordinacijske skupine. Vlada Republike Slovenije je Ministrstvo za obrambo imenovala tudi za kontaktno točko za področje varovanja evropske kritične infrastrukture v Republiki Sloveniji. Vse več je področij, ki zahtevajo medresorsko usklajevanje, predvsem na varnostnem in obrambnem področju.
Ob razvijanju predloga koncepta zaščite kritične infrastrukture na nacionalni ravni je bilo pogosto potrebno premisliti pristojnosti in obveznosti deležnikov. Po nekaj posvetovalnih krogih je bilo doseženo soglasje, tudi z Ministrstvom za notranje zadeve, da vlogo usmerjanja na področju kritične infrastrukture še nadalje opravlja Ministrstvo za obrambo, in sicer do vzpostavitve ustrezne sistemske rešitve urejanja in vodenja področja kriznega upravljanja v Republiki Sloveniji. Takrat se bodo razmerja med državnimi organi spremenila, kar bo vplivalo tudi na pristojnosti in delovna področja posameznih ministrstev, ki se bodo preoblikovala. Trenutno je področje urejeno razpršeno, v skladu s pristojnostmi in pripravljenostjo lastnikov in upravljavcev kritične infrastrukture oziroma posameznih sektorjev. Vlada je s sklepi začrtala osnovne poteze prihodnje ureditve na tem področju, ki pa še ne predstavljajo celovite rešitve.
Kritična infrastruktura postaja čedalje bolj ranljiva, kar posledično vpliva tudi na ranljivost družbe. Katera področja, ko govorimo o kritični infrastrukturi so za Slovenijo najbolj pomembna?
Vsa področja, ki lahko resno ogrozijo normalno delovanje države in vsakodnevni potek življenja državljanov. Kritična infrastruktura obsega tiste zmogljivosti in storitve, ki so ključnega pomena za državo in bi prekinitev njihovega delovanja ali njihovo uničenje pomembno vplivalo in imelo resne posledice na nacionalno varnost, gospodarstvo, ključne družbene funkcije, zdravje, varnost in zaščito ter družbeno blaginjo. Zaščita kritične infrastrukture je celota aktivnosti in ukrepov za zaščito kritične infrastrukture, katerih namen je preprečiti motnje v delovanju ali prekinitev delovanja kritične infrastrukture in ublažiti posledice le-tega, po potrebi vzpostaviti nadomestno ali obhodno delovanje kritične infrastrukture ter zagotoviti čimprejšnje ponovno nemoteno delovanje kritične infrastrukture.
Zaščita kritične infrastrukture obsega aktivnosti kritične infrastrukture pred potencialnimi in dejanskimi grožnjami. Za katere grožnje pravzaprav gre pri tem?
Nabor groženj je nezaključen. Grožnje so lahko različne, odvisno od sektorja kritične infrastrukture. Pomembno je razumeti in predvideti tudi medsebojno vplivanje oziroma kaskadni učinki ko, recimo, izpad oskrbe z električno energijo v kritičnem obsegu povzroči sosledje izpada od nje odvisne druge kritične infrastrukture. Grožnje so lahko teritorialne, torej na območju države ali čezmejne, četudi Slovenija v tem trenutku nima evropske kritične infrastrukture na svojem ozemlju.
Katere ovire se najbolj pogosto pojavljajo, ko govorimo o zaščiti in varovanju kritične infrastrukture v RS?
Nekateri sektorji so zelo dobro pripravljeni tudi sedaj, čeprav še nimamo zakona, ker je takšna narava njihovega poslovanja. Imajo predpise ali poslovne načrte, ki zahtevajo, da kritična infrastruktura deluje brez prekinitve ali pa imajo pomožne sisteme, ki prevzamejo delovanje. Vemo, da recimo letalski promet poteka ali jedrska elektrarna delujejo brez večjih zastojev, razen v času remonta, kar je, tudi v skladu s predlogom zakona, normalno stanje. Morda bo potrebno ponekod dvigniti recimo samo standarde fizičnega in tehničnega varovanja, čeprav le varovanje ni zaščita. Zaščita kritične infrastrukture je namenjena zagotavljanju njenega neprekinjenega delovanja. Prepričani smo, da imajo komercialni lastniki tudi poslovni interes za nenehno delovanje, zanimivo pa bo videti kako se bo pri tem znašla kritična infrastruktura v lasti države.
Težko bi v tem trenutku našteli vse ovire, ker so različne od primera do primera. Po izdelavi metodologije za izdelavo ocene tveganja za delovanje kritične infrastrukture, ki je bistveni instrument izvajanja zakona, bodo rezultati dovolj jasni in takrat bo čas za stalne ukrepe in pripravo dodatnih ukrepov, ki bodo potrebni, ko stalni, tudi stopnjevani, ne bodo več zadoščali. Zakon sam po sebi ne varuje, ampak postavlja sistem zagotavljanja delovanja. Nedvomno bo njegov učinek največji, če bo zakon prepričal lastnike in upravljavce kritične infrastrukture, da je najboljše, če objekt deluje ali opravlja svoje naloge ne glede na lastnino. Pripravljalec je imel v mislih zakon, ki spodbuja pozitivno, vključuje vse dobre rešitve in ne nalaga odvečnega administrativnega dela.
Hrana naj bi glede na svojo relativno ranljivost in pomembnost za ljudi bila najbolj kritično področje, saj lakota in pomanjkanje hrane zelo hitro ruši družbeni red. Ali zakonodaja in sistemski pristopi v Sloveniji predvidevajo tudi odziv na tem področju in na kakšen način?
Hrana sama po sebi ni kritična infrastruktura, v kritično infrastrukturo sta uvrščena sektor, ki zagotavlja preskrbo s hrano in sektor, ki zagotavlja preskrbo s pitno vodo. Stopnja ogroženosti za navedena sektorja se določa glede na kritično število ogroženih prebivalcev. Država, oziroma Vlada RS, ima že sedaj mehanizme sproščanja državnih blagovnih rezerv, ki jih sestavljajo osnovni artikli, med katerimi so tudi osnovna živila, pomembna za preživetje prebivalcev, in sicer v primeru večjih motenj na trgu, naravnih nesreč in vojne. Vlada mora torej oceniti resnost groženj in določiti stopnjo ogroženosti, da lahko ukrepa pravočasno in učinkovito. Seveda pa ne more zagotoviti vsega v vsakem trenutku, ampak bistveno v nekem časovnem obdobju. Nedvomno je oskrba s hrano, kakor tudi z vodo, energenti, zdravila ter sanitetni material za vsak sistem prioritetna naloga, četudi ne bi šlo za kritično infrastrukturo državnega pomena.
PRIPRAVILA: Andrej Kovačič, IVK inštitut / Varensvet, Carmen Kos, Kabinet načelnika Generalštaba Slovenske vojske /Oddelek za stike z javnostmi
