Pravite, da so zasvojenosti vseh vrst postale del našega sveta, in kot kaže, bomo morali čedalje bolj računati z njimi. Kako pravzaprav prepoznati (nekemično) zasvojenost, jo razumeti in poiskati pot iz nje?
To je tema moje knjige Umirjenost in tudi starejše Peklenska gugalnica, ki sem ju napisala, da bi ljudje razumeli. Na kratko je zasvojenost težko razložiti, ker se razumu upira, da odrasel človek naj ne bi mogel nadzorovati svojega vedenja, ki mu škoduje, kar je definicija te bolezni. Od zunaj je videti, kot da so zasvojeni nerazumni ali čustveno nekontrolirani, ker to počnejo. Bistvo pa je v tem, da ponavljanje škodljivih vedenj, pa naj gre za opijanje (kemične zasvojenosti) ali recimo igranje na srečo za denar (nekemična zasvojenost) povzroči v možganih in mišljenju čez čas nekakšen začarani krog, tako da slednjič zasvojeni nimajo več nadzora nad tem, da si škodujejo – hlepenje po omami postane premočno.
Če razumemo, kako stvari delujejo, bomo tudi k okrevanju pristopili drugače: ne z nadzorom in izsiljevanjem zasvojenih, ampak s celostnim pristopom, ki bo okrepil njihove moči v boju z boleznijo. Učinkovit način je skupinska terapija, ki nagovarja tako psihično, kot tudi telesno, socialno in duhovno sfero človeka, in mu pomaga zgraditi varen svet, v katerem se bo lahko uprl skušnjavi.
Ljudje naj bi bili zasvojeni z različnimi oblikami oz. aktivnostmi, nekateri z športom, drugi z igranjem igric, tretji z delom (deloholiki) itd. Kdaj pravzaprav govorimo o zasvojenosti?
Meje med zlorabo in zasvojenostjo ne moremo postaviti glede na to, kaj in kako pogosto nekdo zlorablja, recimo kaj in koliko pije. Za vsakega je individualna, dodatno pa je razumevanje oteženo s tem, da zasvojeni zanikajo sami sebi, da imajo problem. Po vsej verjetnosti bodo izgubo nadzora prvi opazili ožji družinski člani. Kriteriji za zasvojenost so ravno ti: izguba nadzora, nadaljevanje navkljub škodljivim posledicam, v neprimernih okoliščinah, preko mere, vedno več in več, in zelo neprijetna odtegnitvena reakcija, če ne morejo do svoje droge, najsi gre za kemikalijo ali vedenje.
Ali so zasvojenosti morda povezane s kakšnimi zlorabami v otroštvu – spolno, telesno ali čustveno?
Čeprav ne moremo vnaprej zanesljivo trditi kar za vse zasvojene, da je vzrok v otroških travmah, pa lahko zatrdimo, da so te močan dejavnik tveganja, ki ljudi naredi ranljive. Zaradi otroških travm ljudje doživljajo in podoživljajo zelo boleča čustvena stanja, omama pa jim pomaga zmanjšati bolečino. Če potrebuješ analgetik, ne odpraviš pa vzroka bolečine, boš moral jemati nekaj znova in znova in vedno več, kar pa lahko vodi v zasvojenost.
V Sloveniji naj bi bila po uradnih podatkih spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Kje so po vašem mnenju razlogi za takšna nerazumna oz. sprevržena dejanja?
Kot človeku in kot terapevtu zlorabljenih se mi upira iskati razloge, ker se mi to sliši, kot da bi opravičevala storilce. Največ kar lahko rečem je to, da je po statistiki med storilci mnogo takih, ki so bili sami zlorabljeni, če se tega spominjajo ali ne, in jih v ponavljanje silijo globinsko psihološke sile. Ampak pri tem se mi zdi potrebno dodati, da se odrasla oseba zaveda, da je tako dejanje zločin, in bi lahko izbrala tudi drug način, da reši svojo tesnobo. Otrok, ki je žrtev, pa nima nobene izbire, ker je majhen, podrejen, šibek, ne razume, po možnosti pa ima storilca še rad. V 80% so storilci namreč družinski člani, kar dejanje naredi še bolj zverinsko, ker otroku povsem razruši predstave o tem, kaj je ljubezen in kdo je on sam.
V svoji knjigi govorite o nalogah, ki jih mora vsak opraviti na začetku, torej spoznati svojo bolezen in njene posledice ter učinkovito ustaviti škodljivo vedenje. Ali nam lahko kaj več poveste o tem oz. kaj ste s tem želeli povedati?
Sistem okrevanja je sestavljen iz nalog, ki jih mora zasvojeni usvojiti, da lahko okreva. Vedenja namreč ne moremo vedno nadzorovati neposredno (lahko, recimo, na dober dan, a vsi niso dobri!). Bolj učinkovito je, če zasvojeni spremeni svoje misli, predstave o tem, kaj je svet in kako se živi, in posledično se bo tudi drugače vedel. Pridiganje ne pomaga, okrevajoči mora biti pri tem delu sam aktiven in zavzet. Ima namreč svoje osebne razloge za to, da misli kot misli (zasvojensko), in zato jih ne bo spremenil kar tako, ampak mu je treba pri tem pomagati tako, da ga učimo, pa tudi da sam aktivno razume, kje dela napake, in se odloči to spremeniti. Naloge, ki mu pri tem pomagajo, so združene v moji knjigi Delovni zvezek Umirjenost, in so namenjene, da si zasvojeni sam odgovori na določena vprašanja, izkusi učinke in posledice svojih vedenj in se zave svoje nemoči, da bi prenehal, ter se o tem tudi pogovori na skupini. To je zelo učinkovita metoda, ki je primerna tudi za to, da jo sam delaš doma, saj sem se pri pisanju zavedala, da ne bodo vsi, ki bi to potrebovali, šli v terapijo, morda pa bi vseeno nekje poskusili za začetek reševanja svojih težav.
Primož Dobravec E: info@varensvet.si
