Na 6. Dnevih nacionalne varnosti 2022 v Državnem svetu RS ste prejeli priznanje Varensvet za reševalca NMP leta 2021. Eden izmed razlogov za prejem priznanja je tudi vaše izjemno prizadevanje za sodoben način reševanja ljudi v Sloveniji s helikopterjem, kaj nam lahko poveste o tem?
Saga o reševalnem helikopterju se vleče že skoraj dve desetletji. Poleg sosedne Hrvaške smo edina EU dežela, ki nima namenskih reševalnih helikopterjev, pač pa sistem vsiljuje večnamensko uporabo vojaških in policijskih helikopterjev, ki pa se je ob nedavnem požaru na Krasu izkazal kot neučinkovit, saj je ravno baza MB na račun gašenja ostala brez helikopterja za reševanje. Mene osebno zelo razjezi ta klasifikacija »večnamenskosti«. To je pesek v oči davkoplačevalcev. Vsaka služba ima svoja namenska sredstva za uporabo. Ne moremo policija, gasilci in reševalci uporabljati en kombi za vse intervencije, saj je interier in oprema v vozilu ter osnovni namen popolnoma drugačen. In naj se odgovorni že pričnejo zavedati, da večnamenskega reševalnega helikopterja ni! V praksi ne obstaja, obstaja seveda samo na papirju, ker papir vse prenese. Nenazadnje, zakaj ima predsednik vlade svoj službeni avto? Zakaj ne uporablja »večnamensko« vojaško ali policijsko službeno vozilo ali pa car shering?
Veliko je bilo napisanega in povedanega že na FB skupini SLOVENSKI NAMENSKI REŠEVALNI HELIKOPTER, kjer je že preko 9400 sledilcev, pa bom še enkrat ponovil:
Reševalci potrebujemo svoja osnovna sredstva za delovanje. Takoj je potrebno spremeniti sklep prejšnje vlade, ki narekuje da je helikoptersko reševanje državna aktivnost in se izvaja z državnimi zrakoplovi. Reševalci potrebujemo strateško postavljene 3 baze, tako da kamorkoli v Sloveniji priletimo v max 20 minutah in 4 helikopterje (3 operativni + 1 rezerva). Ena baza dela 24/7, 365 dni v letu, saj se nujni primeri dogajajo tudi ponoči, možni so pa nočni pristanki na UKC LJ, bolnišnicah Jesenice, Izola, Slovenj Gradec in čez kak teden tudi Celje. Aktivacijski protokol je potrebno takoj spremeniti! Sedaj je aktivacija taka, da tudi če vemo da je nekdo v ruralnem okolju hudo poškodovan, se čaka da pride zemeljska ekipa do njega in potem zdravnik iz zemeljske ekipe aktivira HNMP, kar predstavlja nedopustno zamudo. S tem se ne ujame »zlata ura« in posledično marsikdo ne preživi. Dober sistem helikopterske nujne pomoči je drag, slab pa še dražji! Zapomnite si, da vsako življenje šteje in državi prinaša izgubo.
Za HNMP je pristojen izključno minister za zdravje, saj govorimo o zdravstveni dejavnosti. Število baz in način izvajanja helikopterskega reševanja na osnovi pravilnika o HNMP določi ravno minister za zdravje. Vlada na predlog ministra potrdi sklep in služba se postavi. Zelo enostavno! Plačnik pa je seveda ZZZS, ki od davkoplačevalcev pobira premije, trenutno pa ne plačuje izvajanja te dejavnosti! ZZZS plača samo strošek medicinskih posadk, vse ostalo pa je obešeno na državni/vojaški proračun. Vsi pa vemo, da primarni postulat vojaškega letalstva ni zdravstvena dejavnost- helikoptersko reševanje. Oni izvajajo službo SAR (Search & Rescue)- iskanje in reševanje, nikakor pa ne morejo tvoriti hrbtenico sistema nujne medicinske pomoči, kakor se to v Sloveniji izvaja danes, lahko pa se dragocena rezerva v primeru večjih/masovnih nesreč. Ministri to informacijo imajo ,ampak zakaj tiščijo glavo v pesek in ni sprememb, je potrebno vprašati dotične odgovorne. Objavil sem tudi 19 izboljšav oziroma prednosti, ki bi jih pridobili z modernizacijo helikopterske reševalne službe, pa nihče ni odreagiral. V tujini bi šli v spremembo sistema že zaradi ene same oprijemljive izboljšave. Naj povem, da s takim načinom izvajanja helikopterskega reševanja, kot ga imamo v Sloveniji tudi zavestno kršimo EU regulativo EU 965/2012, zaradi te kršitve do danes nismo počrpali niti centa iz EU kohezijskih sredstev, ki so bila na voljo za to dejavnost.
Jaz kot reševalec in davkoplačevalec želim in pričakujem, da imamo vsi slovenski davkoplačevalci enake možnosti za preživetje, saj za to tudi pošteno plačujemo premije v zdravstveno blagajno. Delati na enak način kot vsa ta leta in pričakovati neko spremembo pa je neumnost. Zato je čas za »zlati rez« in reorganizacijo helikopterske reševalne službe, pri čemer z veseljem pomagam z znanjem, izkušnjami in predlogi.
Foto: Državni svet RS
Leta 1988 ste pričeli kot pripravnik opravljati dela zdravstvenega tehnika reševalca na Reševalni postaji Ljubljana. Ali nam zaupate od kje želja po poklicu na področju reševalca?
Želja postati reševalec se vleče že iz osnovne šole. Kot otroka me niso zanimale podobne zadeve kot moje vrstnike, ki so radi »šraufali« kolesa in motorje, se ukvarjali z elektroniko ali računalniki. Že kot otrok sem občudoval reševalce, ki so »pod nujno« švigali po cesti in reševali življenja. Otroške sanje so postale realnost in danes je za menoj več kot 32 let dela na terenu in preko 30.000 opravljenih intervencij. Koliko življenj smo rešili je nemogoče prešteti. Prav tako kot tiste, pri katerih smo bili manj uspešni ali neuspešni. In ravno ti slednji so tisti, ki ostanejo zapisani trajno v glavi in ti ne dajo miru, ter nas silijo v razmišljanje kaj bi se dalo izboljšati, da bi se povečalo preživetje na področju NMP. V teh treh desetletjih službe sem sodeloval na mnogih tečajih in seminarjih kot mednarodni inštruktor in nesebično širil in delil znanje in izkušnje doma in po svetu. Trenutno na reševalni postaji delam kot operativec, kot vodja izmene in sem vodja izobraževanja na Reševalni Postaji UKC Ljubljana, kjer skrbim za napredek znanja pri svojih sodelavcih.
Foto: osebni arhiv
V vojni za neodvisnost Slovenije leta 1991 ste bili udeleženi kot reševalec v bitki pri Trzinu, imate pa tudi status vojnega veterana. Kako se spominjate tistih dni, ki so se zapisali v zgodovino slovenske države?
Spominjam se, da je bilo vse zelo kaotično. Običajno se za določene zadeve šolaš, ali se pripravljaš na raznih tečajih ali usposabljanjih. Takrat pa smo bili dobesedno ad hoc postavljeni pred dejstvo delovati v vojni. Izvajali smo svoje poslanstvo brez pomisleka, da ogrožamo tudi sebe. V »vroče zone« kjer je spopad še potekal smo vstopali brez balistične zaščite, neprebojnega jopiča, čelade. Ves čas bitke za Slovenijo smo bili fizično prisotni na reševalni postaji in izvajali intervencije. Tam smo delali, jedli, počivali, in ni nas bilo strah! Danes je seveda drugače. Za tako interveniranje se izobražujemo, in imamo namensko zaščitno balistično opremo. Tudi samo delo reševalca je danes v primerjavi z 30 let nazaj izpopolnjeno, tudi kar se tiče začetnega izobraževanja in postopnega uvajanja. Včasih temu ni bilo tako. Vrgli so te v vodo in plavaj. Tak način ni bil najboljši, ne za reševalca, kot tudi za bolnika poškodovanca.
Foto: osebni arhiv
Leta 1995 ste bili v pilotskem projektu prisotni kot prvi motorist reševalec. Ali nam lahko poveste kaj o tem projektu?
Tega leta se je porodila ideja, ki smo jo videli seveda v tujini. Pionirji reševanja z motorji in helikopterji so Nemci, ker so videli, da ob prometni nesreči na avtocesti nastane zastoj in se je z reševalnim vozilom nemogoče prebiti dovolj hitro na kraj dogodka. Ker so bili policisti motoristi velikokrat na kraju nesreče prej kot reševalna vozila, so razmišljali, da je možno odzivni čas skrajšati. Mi smo ta koncept kopirali, saj se je najboljše učiti od najboljših. In tako je dal gospod Mitja Vilar na uporabo prvo motorno kolo Honca CBR 1000, ki smo ga sami predelali. Namestila se je zvočna in svetlobna signalizacija ter kovček z osnovno medicinsko opremo. Naj povem, da oblasti (ministrstvo za zdravje) ni bilo naklonjeno temu projektu in smo z njimi bili bitko, tudi po medijih. Niso verjeli, da je možno odzivni čas skrajšati. Tega leta sem izvajal intervencije z motorjem v svojem prostem času pro bono, gorivo za reševalni motor je zagotovila reševalna postaja. Rezultati so bili več kot odlični. Odzivni čas se je drastično skrajšal, preživetje se je povečalo. Rezultate smo vrednotili in posredovali ministrstvu za zdravje. Vendar, ker mlini v javni upravi meljejo počasi, se 5 let ni zgodilo nič. Po teh 5 letih, pa je začel delovati reševalni motor v Mariboru, naslednje leto v Ljubljani in nazadnje še na obali v Kopru. Ta oblika dela uspešno funkcionira še danes, z namenskimi predelanimi motorji in izkušenimi reševalci motoristi, ki vsak dan nosijo svojo glavo na prodaj, zato, da bi reševali življenja ljudi.
Leta 1996 potem podobna zgodba, samo da namesto motorja uporabimo 4WD terensko vozilo Opel Frontera, ki nam jo sponzorsko za obdobje enega leta odstopi podjetje Avtotehna VIS. Prednost vozila pred motorjem je, da je vozilo operativno 12 mesecev in v vseh vremenskih pogojih. Motor pa deluje v poletnih mesecih, ko ni dežja v vidnem delu dneva. Prav tako sem aktivnosti z Frontero izvajal v svojem prostem času, tudi gorivo za izvajanje reševalnih intervencij si plačujem sam. Ko je javnost izvedela iz časopisa, da si gorivo plačujem sam, se je marsikdo kdaj ponudil na bencinski črpalki, da mi plača rezervoar goriva. To je bilo prvo intervencijsko vozilo v rumeni flourescentni barvi, ki se še danes uporablja za vozila NMP. Koncept tega projekta je še danes v uporabi kot VUZ (Vozilo Urgentnega Zdravnika). V teh dveh primerih se je lepo videlo, kako oblasti (ministrstvo in vlada) ne podpirajo novitet in smo za napredek skrbeli vizionarji in intuziasti iz sekcije reševalcev pri zbornici zdravstvene nege. Z uvajanjem novosti na področju NMP sem imel večkrat težave kot koristi, saj sem bil vedno neke vrste oponent in sem glasno kritiziral sistem, kot ga kritiziram danes v primeru helikopterskega reševanja. Za svoje delo do danes nisem nikoli prejel kakega strokovnega priznanja. Marsikdaj pa si je marsikdo pripel kolajno in zasluge za napredek pripisal sebi. Velikokrat sem bil ožigosan za lobista in »nebodigatreba«, ter da se borim za svojo osebno korist ali za družbeno prepoznavnost. Kdor me osebno pozna, ve, da temu ni tako.
Foto: Državni svet RS
Na področju helikopterskega reševanja ste nosilec licence za HEMS TCM (Helicopter Emergency Medical Service Technical Crew Member), ki ste jo pridobili v tujini. Ali nam lahko predstavite tovrstno usposabljanje?
Z gotovostjo trdim, da sem trenutno edini slovenski reševalec NMP, ki je nosilec licence HEMS TCM. Do tega šolanja sem prišel naključno. Usoda je tako hotela, da sem za diplomsko nalogo na Visoki šoli za zdravstvo Novo mesto pisal diplomsko nalogo na temo helikopterskega reševanja. Ker je bilo potrebno pridobiti podatke iz cele EU, sem dobil povabilo od priznanega operaterja, naj se oglasim pri njih. Ko smo se bolje spoznali, so mi ponudili možnost opraviti šolanje, kar sem seveda z obema rokama sprejel. To je profil helikopterskega reševalca, ki v helikopterju sedi v kokpitu na levi strani. Potrebno je intenzivno šolanje in vsakoletna recertifikacija, saj HEMS TCM predstavlja levo roko pilota, mu v zraku pomaga pri observaciji, komunikaciji, vnese ruto v sistem, bere check listo. Zadnji vstopi v helikopter, prvi izstopi iz helikopterja, preveri mesto pristanka in pri operacijah vitlanja upravlja z komandami elektromotornega vitla. Pomembna je skrb za varnost. Seveda govorimo o timskem delu. Pri šolanju je potrebno opraviti še tečaj CRM (Crew Resource Managment). To je tečaj, ki ga mora imeti vsako letalsko kabinsko osebje, kjer se učimo o stresu, brifingu, človeških performansah, komunikaciji, vodenju, odločanju, spoznamo različne karakterne profile ljudi, kako sprejeti kritično odločitev v kritičnem trenutku po principu bolje ena žrtev kot 5. Na tak način deluje večina EU helikopterskih reševalnih služb, kjer v dnevnem času letijo v posadki PIC (Pilot In Command), HEMS TCM in zdravnik.
Foto: osebni arhiv
K. K. E: info@varensvet.si
