Ste nekdanji pripadnik francoske tujske Legije in verjetno eden redkih, če ne edini slovenec, ki se je pripravljen javno izpostaviti in svoje izkušnje iz ene najbolj elitnih vojaških enot na svetu, predstaviti tudi drugim. Ste tudi avtor knjige z naslovom Borci brez preteklosti, kakor tudi druge knjige z naslovom «LEGIJA (anekdote in tradicija)». Knjiga Borci brez preteklosti odkrito in brez tabujev predstavlja začetke legionarske kariere, knjiga Legija pa je zbirka anekdot in fotografij. Knjiga Borci brez preteklosti obstaja tudi v francoski verziji pod naslovom Combattants sans passé, h kateri je spremno besedo spisal takrat aktualni General francoske Legije tujcev.
Foto:osebni arhiv
Ali nekdanji pripadniki francoske tujske Legije s tem kršijo kakšna pravila, ki v teh primerih veljajo, ali obstajajo kakšni drugi razlogi vaših kolegov za ne izpostavljanje javnosti?
Ne! Ne krši nikakršnih pravil, ker jih enostavno ni. Vsak Legionar lahko izjavi, kar ga je volja, in za svojo izjavo stoji on sam in ne Legija.
Za to, da se večina ne želi javno izpostavljati, je lahko več razlogov… Ne želijo se predstavljati kot pomembneži. Ne želijo se bahati. Ne želijo, da se jih gleda kot kriminalce, saj se v Sloveniji Legionarje še zmeraj vidi kot izmečke družbe – urbana legenda pravi, da so Legionarji fantje, ki so bili navzkriž z zakonom in so se skrili v Legijo. Moj cilj je bil, da javnost izve resnico o francoski Legiji tujcev, zaradi česar je nastala prva knjiga Borci brez preteklosti.
Foto: osebni arhiv
Francoska tujska Legija je znana po tem, da so dejansko v njej pripadniki iz številnih držav in kulturnih okolij. Kako ste se pravzaprav znašli v takšni medkulturni sredini, in ali je kdo na vas naredil poseben vtis, da je ”pravi” kolega/sovojak?
Ko si enkrat sprejet, se ne ukvarjaš s takšnimi vprašanji, temveč slediš ritmu urjenja, ki ne dopušča prav dosti časa za globoka razmišljanja. Obdan si z novimi obrazi. S soborci, s katerimi se sčasoma zbližaš in spoprijateljiš, ni več pomemben njihov izvor. Nobene vloge ne igra, ali je Rus, Kitajec, Kolumbijec, Alžirec ali Tanzanijec.
Posebnih vtisov je kar nekaj, ampak to je odvisno od vsakega posameznika. Vsak doživlja to pot na svojstven način in si mimogrede nabira bogate izkušnje ter pestre spomine.
Foto: osebni arhiv
Javnosti je bolj ali manj znano, da testiranje legionarjev predstavlja izjemen psihofizični napor, ki ga redki prestanejo. Kako ste se vi pripravljali na te napore, preden ste se odločili za odhod v Francijo?
Takrat, ko sem jaz šel v Legijo, je bilo zelo malo konkretnih in verodostojnih informacij v zvezi s sprejemnimi izpiti. Tako, da se nisem nič pripravljal! Edina stvar, ki me je skrbela, je bila: ali sem dovolj dober? Pripravljen sem bil narediti vse, da bi bil sprejet.
V slovenski jezik je že pred nekaj desetletji bila prevedena knjiga o francoski tujski Legiji z naslovom – Prekleti umirajo težko. Ali ste si mogoče knjigo prebrali, preden ste se odločili za odhod v Francijo?
Ne. Za to knjigo sem slišal mnogo kasneje, v bistvu šele takrat, ko sem začel pisati svojo.
Kaj menite, da je vaši osebnosti služenje v francoski tujski Legiji prineslo v življenju?
Veliko pozitivnega. Vsekakor pa red in disciplino.
V Legiji ste preživeli 15 let svojega življenja, kar je kar dolga doba. Kaj je bilo tisto, kar vas je držalo, da niste obupali in Legijo zapustili že prej?
Obupati ni prava beseda, saj legija ni negativno naravnana institucija. Sprva sem prišel za pet let. Vsak začetek je težak. V tem času sem ugotovil, da mi takšen način življenja ustreza, zato sem pogodbo podaljšal. Nizala so se potovanja in napredovanja, v dinamiki pa petnajst let hitro mine.
Foto: osebni arhiv
Še vedno živite v Franciji, saj imate francosko državljanstvo. Ali se morda nameravate kdaj vrniti v Slovenijo?
Imel sem se željo vrniti domov. Celo hišo sem zgradil na domači zemlji. A ko danes vidim, kakšen politični in gospodarski kaos in klientelizem vladajo v Sloveniji, je ta opcija padla v vodo. Ko primerjam Slovenijo pred mojim odhodom v Francijo (1993) in danes, je napredek samo v novem avtoparku in nekaj nove infrastrukture. Vse ostalo je stagniralo ali celo nazadovalo!
V Sloveniji mojih izkušenj nihče ne ceni. Niti diplome francoskega obrambnega ministrstva mi ne priznajo. Če pa slučajno omeniš, da si bil v Legiji, se vrata v glavnem zaprejo. V tujini je slika povsem drugačna. Pripadnost Legiji tujcev je cenjena postavka v življenjepisu. V Franciji sem na podlagi tega pridobil državno profesionalno varnostno izkaznico. V Angliji sem bil sprejet v največjo svetovno varnostno družbo.
Domovino imam rad, vendar me država odvrača od načrtovane vrnitve v Slovenijo.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
