Nacionalna varnost države naj bi izhajala iz čimbolj jasnega poznavanja groženj ter iz poznavanja možnosti, kako naj si država zagotovi čim višjo stopnjo varnosti. Ali bi po vašem mnenju Slovenija morala spremeniti koncept zagotavljanja svoje nacionalne varnosti, glede na spremenjene varnostne razmere v Evropi in Svetu, in na kakšen način?
Mednarodno okolje je postalo po koncu hladne vojne spet bolj nepredvidljivo in ranljivo, kar povzroča nastanek novega dvoma in preizpraševanje obstoječih zavezništev med državami. Tudi najrazvitejše države v novem okolju še vedno iščejo ustrezne odgovore na področju zagotavljanja nacionalne in mednarodne varnosti. Tako imenovane postsocialistične države so v tem pogledu še v težjem položaju kot tradicionalne države z dolgoletno tradicijo, ker izvajajo istočasno tudi zahtevne reforme svojih notranjih političnih, socialnih, ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih idr. struktur in se pri tem soočajo z mnogimi izzivi in problemi: od vzpostavljanja pravne države, delujočega tržnega gospodarstva do oblikovanja in vzpostavljanja ustreznih varnostnih mehanizmov in instrumentov, povezanih v sodobni nacionalnovarnostni sistem. Tudi slovenska družba in država v zadnjih dveh desetletjih in pol še vedno izpopolnjujeta svoj institucionalni okvir moderne državnosti, s katerim naj bi bili kos notranjim in mednarodnim izzivom in problemom hitro spreminjajočega se in nestabilnega sveta. Pri tem pa se preveč ubadata z ideološkimi in političnimi razprtijami političnega razreda, namesto da bi zbrusili in uskladili državne institucije, ki urejajo naše življenje in delo na posameznih področjih v družbi, kot so zdravstvo, izobraževanje, sociala, gospodarstvo, odnosi z drugimi državami, obramba, notranja varnost.
Prepričan sem, da potrebujeta slovenska družba in država v današnjih slovenskih, evropskih in svetovnih razmerah najprej jasno zavedanje predvsem o dvojem. Prvič o tem, da smo danes vsi ljudje in vse države na svetu v »istem čolnu«, kjer si delimo skupno usodo. Zagotavljanje miru in varnosti enih držav na račun drugih je že zdavnaj postala igra ničelne vsote, ki nas lahko vse skupaj vodi v prepad. In drugič, da smo Slovenci prvič v svoji zgodovini dobili priložnost vzpostaviti svojo moderno državo, s katero lahko oblikujemo in uresničujemo lastno vizijo in strategijo ne le zagotavljanja fizičnega preživetja svoje nacije, ampak lahko tudi sami izbiramo tiste prednostne naloge, ki vodijo v zagotavljanje družbenega razvoja in naše varnosti ter blaginje. Institucionalni okvir slovenske države bi moral zagotoviti vzpostavitev celostnega sistema nacionalne varnosti, ki bi temeljil na dobrem preventivnem in kurativnem delovanju vseh državnih resorjev (ministrstev): vsakega posebej in usklajeno vseh skupaj. Danes premoremo žal le posamezne elemente nacionalnovarnostnega sistema, ki delujejo bolj vsak zase, namesto da bi bili povezani v sistemsko celoto, ki bi zagotavljala usklajeno delovanje državnih in nedržavnih akterjev pri zagotavljanju celostne varnosti države in ljudi.
Ali je nacionalna varnost Slovenije zaradi finančnih sredstev, ki jih trenutno država namenja za delovanje sistema nacionalne varnosti lahko ogrožena?
Menim, da za stanje naše nacionalne varnosti danes ni toliko problem izdvajanje omejenih finančnih sredstev za vojsko, policijo, zaščito in reševanje, varnostno-obveščevalne službe, druge nadzorne organe; največji problem je nerazumevanje vsebine današnje nacionalno-mednarodne varnostne paradigme in na sploh nesposobnost političnega razreda za strateško vodenje države v današnjih mednarodnih okoliščinah. Po idealnem modelu je varnostna politika države sinteza vseh državnih politik, kajti zagotavljanje varnosti danes ni več zgolj vojaško-politično, ampak je temeljno kulturno-civilizacijsko vprašanje, ki ga sodobna država rešuje celostno z vsemi svojimi državnimi politikami, ne pa samo z obrambno in notranjo varnostno politiko. Vprašajte npr. sedanjega predsednika vlade, katere so prednostne naloge te vlade za sistemsko ureditev področja nacionalne varnosti. Jaz ga doslej še nisem slišal, da bi o tem rekel vsaj kakšno besedo.
Zato sem prepričan, da potrebuje Slovenija po vključitvi v EU in Nato na državni ravni jasno izdelano razvojno vizijo in strategijo, ki bosta rezultat občega konsenza med politično državo in občansko družbo in bosta utemeljeni na novem, modernem, humanem in demokratičnem vrednotnem sistemu, ki bo omogočal »pošteno igro, spoštovanje drugega in njegovih dosežkov, spravljivost namesto zamere in maščevalnosti do drugih in drugačnih, soočanja namesto zahrbtnosti, prizanesljivo odkritost do drugih in neprizanesljivost do sebe, težnje k sodelovanju in družbeni integraciji«, če se navežem na našega uglednega in mednarodno priznanega pisatelja, pesnika in dramatika Evalda Flisarja. Skratka, ocenjujem, da Slovenijo v tem trenutno najbolj ogroža odsotnost sposobnega strateškega vodenja države. Pri tem nosijo posebno odgovornost poleg nezrelega političnega razreda tudi intelektualne, kulturne, finančne idr. elite v slovenski družbi.
Katerim virom ogrožanja in tveganja nacionalne varnosti bi morala Slovenija v prihodnosti nameniti največ pozornosti?
Menim, da sem na to vprašanje pravkar odgovoril. Lahko še enkrat ponovim, šele ko bo slovenska država premogla jasno razvojno vizijo in strategijo, bomo lahko kot družba in država uspešno demokratično in humano dosegali ustrezno stopnjo družbene kohezije in bomo s svojim intelektualnim kapitalom in politično modrostjo zagotavljali skupno dobro za vse nas v vse bolj nepredvidljivem svetu.
Kako bi se po vašem mnenju država morala lotiti dviga ravni delovanja nacionalne varnosti?
Sedanja in sploh vse prihodnje vlade RS bodo največ naredile za našo nacionalno varnost, če se bodo resno sistemsko lotile urejanja tega področja. S tem procesom smo resno pričeli v obdobju med letoma 2000 in 2004, torej pred povabilom Slovenije v EU in Nato, potem je bilo sistemskega urejanja nacionalne varnosti RS konec. Tudi dosedanji bolj ali manj sektorski in ad hoc pristopi sedanje vlade ob nakopičenih družbenih problemih, ki jih poskušajo posamezna ministrstva trenutno reševati in celo krizah (npr. neustrezno reševanje migrantskih tokov lansko leto), samo še poglabljajo težnje splošne entropije celotne nacionalnovarnostne strukture pri nas. Velik problem je tudi v tem, da vlada nima ustrezne kadrovske politike, ki bi omogočala zaposlovanje strokovnjakov (kompetentni ljudje na odgovorna mesta!), prav tako pa ne upošteva oziroma premalo upošteva strokovna dognanja in rešitve pri strateškem odločanju na področju nacionalne varnosti (ministrstva, vlada, DZ). Ali ste že slišali npr., da bi premier ali vsaj njegov strateški svetovalec za nacionalno varnost predstavila vsaj izhodišča ustreznega koncepta slovenske nacionalne varnosti?
Pomemben nacionalno-varnostni temelj je tudi dosežena stopnja varnostne kulture v družbi. Kako bi se morali v Sloveniji lotiti tovrstnega področja, da bi skrb za varnost (osebno, splošno, integriteto posameznikov itd) dvignili na višji nivo in jo povezali z nacionalno identiteto?
Varnostna kultura v sodobni družbi se lahko najbolje razvija in krepi od zgoraj navzdol, to je od predstavnikov oblasti (osebni zgled), preko predstavnikov (poklicnih pripadnikov) institucij nacionalnovarnostnega sistema do običajnih ljudi. Globoko pa sem prepričan, da je conditio sine qua non za razvoj varnostne kulture v Sloveniji vzpostavitev prej omenjenih Flisarjevih kulturno-civilizacijskih prvin novega vrednotnega sistema v slovenski družbi ter sprejem razvojne vizije in strategije na ravni države. Brez tega pri nas ne bo pravega razvoja in tudi ne ustrezne varnostne kulture. Še pomembnejše pa je, da se nam brez tega kot naciji v današnjem svetu bolj slabo piše.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
