V prvi polovici aprila 2017 je v Ljubljani potekal mednarodni simpozij z naslovom Vloga in pomen zdravega življenjskega sloga. Udeležence simpozija, ki sem se ga udeležil kot član ekipe, ki se v policiji ukvarja s psihološko pomočjo in podporo v policiji, je z govorniškega pulta pozdravila predsednica Zdravniške zbornice, ki je v pozdravnem nagovoru zbranemu avditoriju omenila, da ima policist ob doživeti osebnostni stiski možnost prejeti psihološko pomoč in podporo, ki jo prejme znotraj okvirov delovne organizacije in je kot taka sistemsko urejena, medtem ko zdravnik take možnosti nima.
V pričujočem eseju si bom kot cilj zastavil pojasniti, kako je organizirana psihološka pomoč in podpora v policiji, kdo in na kakšen način jo nudi, v čem je razlika med psihološko pomočjo in podporo, ter kam segajo njeni začetki. Izostali ne bodo niti vsi ostali relevantni aspekti psihološke pomoči in podpore v policiji. Ko se bo težišče eseja od organiziranosti in načinov izvajanja psihološke pomoči in podpore v policiji preko podatkov o številu prejemnikov, kakor tudi preko povednega dejstva o linearnem naraščanju posameznikov, ki so od nastanka sistema psihološke pomoči in podpore do danes potrebovali pomoč in podporo, premaknilo k prejemniku samemu, se bom trudil pojasniti vzroke in razloge, ki v prejemniku vzbudijo potrebo po psihološki pomoči in podpori. Pri tem pa se bom zatekel k izkušnjam, ki mi jih je ponudil čas, preživet v policijski patrulji, pri čemer je dobro vedeti, da je tega časa za več kot desetletje, da ta čas še ni končan in da slonijo izkušnje, iz katerih so sestavljene moje sodbe in ocene, na lastnih doživetjih. Te pa predvsem izvirajo pretežno iz vzpostavljanja javnega reda in miru, kadar je ta kršen, in preiskovanja kaznivih dejanj, še posebno tistih, ki temeljijo na nasilju, s posebno afiniteto do preiskovanja in preprečevanja vseh oblik družinskega nasilja. Nekatere izmed teh izkušenj so bile dovolj težke, da sem se bil kot policist primoran skozi refleksijo dogodka soočati z vprašanji, ki se dotikajo same narave človeške eksistence, ne samo zaradi nujnosti, ki je v zavesti vstala, ko je nasilna narava doživetega trčila ob zavedanje lastne minljivosti, ker resno soočenje vsake zavesti z idejo lastne minljivosti neizpodbitno povzroči pretres, in je to terjalo odgovorov na vprašanja o tem, ali bi se dalo taka ravnanja kakorkoli preprečiti. Lastnim izkušnjam pa se pridružijo še številni razgovori s kolegi in kolegicami, iz sinergije vsega pa vstane nekakšen uvid v tisto, kar bi lahko nekoliko posplošeno označili kot miselni in čustveni svet povprečnega policista, ki ga čedalje bolj bremeni tudi tisto, čemur bi bilo mogoče reči, vpeto v širši družbeni kontekst in zakonitosti njegovega delovanja, nerazumevanje za organizacijske stiske delovne organizacije, ki ji policist pripada, kaže pa se v povečanih delovnih obremenitvah, k čemur bistveno pripomore še v zadnjih dveh desetletjih spremenjenja družbena percepcija policista in njegove vloge v družbi, ki je posledično od policista terjala spremembo percepcije lastnega delovanja.
Ker bo to predstavljalo vstop na polje subjektivnosti, se bo v vzporednem procesu suhoparno teoretski diskurz prevesil v nekoliko literarni slog, ki ga bodo dopolnjevali izleti v metaforičen svet književnosti in filozofije. V zvezi s tem je pač potrebno povedati, da namen pričujočega eseja ni v podajanju gole objektivnosti. Da bi zmogli vsaj delno razumeti razloge za potrebo policista po psihološki pomoči in podpori, je po mojem trdnem prepričanju potrebno vstopiti v njegov notranji svet, ta pa je že po definiciji subjektiven. Bralec naj mi tega ne zameri.
Če bi rekli, da psihološka pomoč v policiji pred decembrom 2009, ko je bila vzpostavljena mreža 24-urne psihološke pomoči v policiji, zaposlenim ni bila na voljo, to ne bi bilo točno. Zaposlenim so bili na voljo psihologi, vendar se ta pomoč ni izvajala na način in v obsegu, ki bi bil primerljiv s trenutnim stanjem. Ker je bila policija kot taka v tistem času že dolgo v fazi, ko se je na eni strani povečevala njena kadrovska stiska, na drugi strani pa se je večal priliv zadev, ki jih je policija kot taka obravnavala, je bila nujna posledica v tem, da so se za policista večale delovne obremenitve. Spremembe, ki so se pred tem izvršile v družbenem pojmovanju policije in policista, pa bistveno pripomorejo k povečanju delovnih obremenitev policije, je v delu Nerazumevanje, politika in filozofija izvrstno opisal francoski filozof Jacques Ranciere, ko je pisal o » razvoju zahodnih družb, ki policista spreminja v element družbenega mehanizma, v katerem so združeni zdravstveni, skrbstveni in kulturni vidik. Od policista se v tem dispozitivu zahteva, da postane svetovalec in animator, in to v nič manjši meri, kot je že dejavnik javnega reda«. K temu je potrebno še nekaj, kar neposredno vpliva na policistovo doživljanje svojega poklica. Policistovo posredovanje, njegova neposredna akcija tam, kamor je poklican, da opravi z zakonom določene naloge, predstavlja le majhen odstotek časa, ki ga policist opravi za to, da opravi svoje poslanstvo. Četudi se v javnosti tu in tam pojavi kdo, ki se cinično posmehuje policistovi argumentaciji, po kateri ta ne opravlja le poklica, temveč kar poslanstvo, bomo pri njej vztrajali. Ločnico med enim in drugim predstavlja nesporno dejstvo, da se za policista v primerih, ki jih nalaga zakon, opravljanje njegovega poklica ne konča, ko zaključi dnevno službo. Še več. Velik odstotek policistov svoj poklic ponotranji. Kar se nato zgodi, je sledeče: ponotranjenost poklica pomeni, da se policistova dolžnost iz tistega, kar veleva zakon, prelevi v tisto, kar je, tako je upati, botrovalo k nastanku tistega istega zakona, to pa je benevolentno zasledovanje splošne javne koristi, vsaj v primerih, ko gre za varovanje življenja in premoženja ljudi, tega temeljnega postulata policijske dejavnosti. Tisti, ki smo poklic ponotranjili, ne reagiramo tako samo zato, ker bi tako veleval zakon, ampak zato, ker verjamemo, da v njegovem samem jedru tiči splošna javna korist. Če ti neko ravnanje narekuje zakon, in je za vsem kot stranpot osebnostnih prepričanj še utilitaristična logika delovanja, se je mogoče obrniti proč, četudi je to skregano s poklicno in osebno integriteto. Če ti ga narekuje še benevolentno zasledovanje splošne javne koristi, se proč ni mogoče obrniti. Kolikor je v tem plemenitega, je ravno v tem skrita tudi zanka: poklic in s tem njegova bremena nosiš s seboj povsod. Prav mogoče je, da tiči v tem neka elementarna naivnost, toda za duh časa, ki ga živimo, je povedna misel znanega ameriškega filozofa in lingvista Noama Chomskega, ki se v Somraku demokracije deklerira za anarhista, da bi kasneje, na straneh istega dela, priznal, da se je kot tak znašel v paradoksalnem položaju, ko se mora zaradi brezobzirne logike, ki jo po svetu utirja neoliberalizem, po pomoč zateči h državnim institucijam, ki z zakoni postavljajo meje, preko katerih kapital ne sme. In na oni strani je pogosto človeško dostojanstvo. Zadnje obdobje v zgodovini, ko je bilo možno družbeno sobivanje brez zakona, je bila stoa, piše Foucault v Zgodovini seksualnosti, toda temelj tistega časa je bil človek s takimi vrlinami, ki so mu omogočile obvladovanje samega sebe. In te vrline je razvil z delom na sebi. Če se vrnemo k času, ki ga porabimo, da opravimo nalogo, se znajdemo pred dejstvom, da po logiki, ki jo narekuje zbirokratizirana javna uprava, veliko več časa, kakor za neposredno akcijo, porabimo za procesuiranjje in dokumentiranje. V tem ležijo delovne obremenitve. In drugič, policija je najbolj nadzirana državna institucija. Nadzor nad njo je permanenten in konsistenten. S tem ni nič narobe. Prav je tako, vendar bi se sprenevedali, če ne bi priznali, da obstajajo določeni tipi ljudi, ki nadzor doživljajo kot stres. Postopki, ki potekajo pred različnimi institucijami, in jih je smiselno mogoče strniti in dojeti kot obliko nadzora nad policistovim ravnanjem, pa so pogosti in včasih dolgotrajni. K temu je potrebno dodati še dejavnike v zvezi z opravljanjem poklica, ki vplivajo tudi na policistov prosti čas, in pomenijo zanj in njegovo samopodobo breme, iz katere lahko nastane osebna stiska. V prvi vrsti je tu dolgotrajna degradacija poklica, ki je trajala praktično od osamosvojitve naprej in ki so jo šele v zadnjem času veliki napori različnih deležnikov zaustavili, a je bil zato potreben širši družbeni konsenz in zavedanje, da varnost kot ena izmed temeljnih človekovih pravic ni samoumevna.
Ta dolgotrajna degradacija se je kazala na mnogih področjih, za policista pa je bilo obremenjujoče predvsem slabšanje njegovega gmotnega položaja in s tem povezano slabšanje zmožnosti skrbeti za njegovo družino, kakor tudi slaba, zastarela in pomanjkljiva oprema, s katero je opravljal poklic in ki je vplivala na njegovo dojemanje lastne varnosti. Dodajmo še nezdrav življenjski slog, ki se bohoti v nerednem bioritmu, pomanjkljivem in nezadostnem spanju, nezdravi prehrani ob vseh mogočih urah, pomanjkanju gibanja in škodljivih razvadah. Vse to predstavlja stres, ki ga še povečujejo primeri, ko je neposredno ogroženo policistovo življenje ali zdravje. In potem je tu tisto, kar policist vidi med opravljanjem svojega poklica. Vsemu tistemu, kar smo doslej omenili kot dejavnike, ki v splošnem in poglavitnem v policistovo življenje vnašajo nemir in stres, dodajmo še dogodke, s katerimi se policist vsakodnevno srečuje med opravljanjem poklica. Skozi njih se v policistov vsakdan prikrade tema, ki nosi s seboj zlo intenco, s katero hoče spodkopati temeljno prepričanje, da je človek kot tak dobro bitje, to pa je prepričanje, ki je neobhodno potrebno, če se hočemo smejati. Če hočemo najti v sebi mir in strpnost do drugega. Vprašanja dobrega in zla so vprašanja, ki v končni instanci porajajo vprašanja smisla in nas napeljujejo k negaciji življenja in ne njegovi afirmaciji. Policisti smo zaradi čezmernega ukvarjanja z odklonskimi pojavi nagnjeni k varljivemu vtisu, da je zlo vseobsežno in vseprisotno, teme, ki s tem vstopa v nas, pa tu in tam ne znamo nagovoriti ali pa jo nagovorimo neustrezno. Zadovoljivo psihofizično stanje policista je esencialno za uspešno opravljanje njegovega poklica. Šele tak policist bo zmogel parirati izzivom časa na način, ki bo v povprečju v zadovoljstvo deležnikom njegovega posredovanja.
Vodstvo slovenske policije je tako v letu 2009 pravilno prepoznalo potrebo po sistemski ureditvi vprašanja psihološke pomoči in podpore v policiji. Kolikor mi je znano, gre za projekt, nad katerim od samih začetkov bdi namestnica generalnega direktorja Tatjana Bobnar. Decembra leta 2009 je bila tako vzpostavljena mreža interventne 24-urne psihološke pomoči, ki je bila opredeljena kot takojšnja psihološka pomoč zaposlenim, da se lažje soočijo z dogodkom in premagajo stres, kritične situacije, čustvene in medosebne težave. Temu je leto kasneje sledila vzpostavitev mreže policijskih zaupnikov. Na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13), je dne 29.6.2013 pričel veljati Pravilnik o psihološki pomoči in psihološki podpori uslužbencem policije (Uradni list RS, št. 51/13), ki psihološko pomoč opredeljuje kot znanstveno in strokovno utemeljeno dejavnost za pomoč uslužbencem policije v duševni stiski, ki jo izvaja psiholog, psihološko podporo pa kot dejavnost policijskega zaupnika za pomoč uslužbencem policije v duševni stiski.
Sama duševna stiska je opredeljena kot subjektivni občutek psihičnega neugodja in nemoči, pravilnik pa med psihologom in posameznikom vzpostavlja zaupni odnos, ki ga opredeljuje kot odnos med psihologom in uslužbencem policije, kjer se spoštuje načelo poklicne tajnosti, smiselno pa velja tudi za policijskega zaupnika. V tretjem členu pravilnika je navedeno, da se uslužbencem policije zagotavlja pomoč ob duševni stiski, ki je posledica hujših stresnih dogodkov na delovnem mestu ali drugih dogodkov, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na opravljanje dela uslužbencev policije in kot take opredeljuje dogodke, v katerih je bilo ogroženo lastno življenje ali življenje sodelavca, prisotnost pri smrti ali hujši poškodbi sodelavca, samomorilno ogroženost uslužbenca policije ali navzočnost pri poskusu samomora ali samomoru, uporabo prisilnih sredstev, ki ima za posledico posebno hudo telesno poškodbo ali smrt druge osebe, lastno hujšo telesno poškodbo ali hudo bolezen, obravnavo prometne ali druge nesreče s hudimi telesnimi poškodbami ali smrtjo, obravnavo kaznivih dejanj zoper življenje in telo ter kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kjer so kot žrtve udeleženi otroci, ter kaznivih dejanj in dogodkov, ki imajo za posledico smrt ene ali več oseb, osebne težave in stiske, ogroženost uslužbenca policije ali njegovih bližnjih v zvezi z delom uslužbenca policije, primere, ko uslužbenec policije želi svetovanje glede vodenja zahtevnejših postopkov z ljudmi z motnjami v duševnem zdravju, primere, ko je sprožen kazenski postopek zoper uslužbenca policije in druge hujše stresne primere.
Policija se je s citiranim pravilnikom na področju psihološke pomoči in psihološke podpore obvezala zagotavljati 24-urno nujno psihološko pomoč, delovanje psihologov in policijskih zaupnikov v policiji, izvedbo preventivnih programov, namenjenih obvladovanju psihičnih obremenitev, izvedbo usposabljanja policijskih zaupnikov s področja obvladovanja psihičnih obremenitev in pogoje za delo in strokovni razvoj izvajalcev psihološke pomoči in psihološke podpore. Kot oblike pomoči,ki jih izvaja psiholog, navaja pravilnik krizno intervencijo, razbremenilni razgovor, psihološko svetovanje, psihoterapijo in druge oblike, skladno s psihološko stroko. Policijski zaupnik, ki ga pravilnik opredeljuje kot uslužbenca policije, ki je v policiji zaključil program oblikovanja socialnih in osebnostnih kompetenc, vsebuje pa med ostalim usposabljanja s področja obvladovanja stresa, usposabljanja s področja komunikacijskih tehnik in obvladovanja konfliktov ter usposabljanja o načinih sporočanja slabih novic, nudi psihološko podporo v obliki razbremenilnega razgovora ali svetovanja, pri čemer je izrecno navedeno, da ima izvajanje psihološke podpore prednost pred drugimi nalogami, ki jih ima policijski zaupnik v policiji.
Tu je potrebno izpostaviti, da so policijski zaupniki uslužbenci policije, ki sicer delo opravljajo na različnih delovnih mestih, sredi različnih notranjih organizacijskih enot policije, kot zaupniki pa nastopijo, ko se pojavi posameznik, ki potrebuje njihovo pomoč. Zdi se pomembno navesti še, da psiholog s soglasjem obravnavanega o svojih ugotovitvah obvesti vodjo policijske enote, v katero je obravnavni razporejen, če bi bilo lahko zaradi obravnavanega dogodka ogroženo zdravje uslužbenca policije, brez njegovega soglasja pa, če bi bilo ogroženo življenje.
Kdo je torej policijski zaupnik?
Ciljni namen vseh usposabljanj policijskih zaupnikov je razviti pri uslužbencih policije, ki so bili skozi selekcijske postopke izbrani kot kandidati za zaupnike, take osebnostne kompetence, ki jim bodo omogočile ozavestiti svoj pristop in vlogo zaupnika, razviti sposobnost vživeti se v položaj drugih in drugačnih, razumeti njihove omejitve in nemoč, poznati osnovne zakonitosti uspešne komunikacije, ozavestiti in predelati svoje kritične izkušnje, uporabljati različne oblike podpore, delovati timsko in razvijati različne timske vloge, znati ustrezno sporočiti slabo novico in poznati faze žalovanja, razvijati osebnostno čvrstost, prepoznati povzročitelje in simptome stresa pri sebi in drugih, uporabljati različne tehnike poravnavanja s stresom, poznati načine obvladovanja travmatskih doživetij ter intervenirati v krizni situaciji, zavedajoč se svojih strokovnih omejitev.
Kako sistem psihološke podpore v policiji deluje v praksi?
Vsak uslužbenec policije ali njegov ožji družinski član ima možnost v vsakem trenutku poklicati na telefonsko številko dežurnega psihologa in se pogovoriti s psihologom. Izbor ukrepov, ki jih ta izvede, je seveda odvisen od narave stiske in problema, ki se kaže skozi stisko. Od tega je odvisna tudi hitrost reakcije, ki bo sledila. Policistom, ki so med delom na terenu priča travmatičnemu dogodku, operativno komunikacijski center takoj ponudi psihološko pomoč in podporo. Dan ali dva po takem dogodku se v enoti, v kateri so zaposleni uslužbenci policije, ki so bili priča travmatičnemu dogodku, zglasi psiholog in izvede razbremenilni pogovor z vsemi, ki so v dogodku sodelovali. Tudi sicer ima vsak uslužbenec policije možnost preko telefona, elektronske pošte ali osebno vzpostaviti stik s psihologom ali policijskim zaupnikom. Kontaktni podatki vseh so javni in kot taki objavljeni na intranetu policije. Ko je stik vzpostavljen, se psiholog ali policijski zaupnik z uslužbencem policije dogovorita za okvir sodelovanja. Srečanja potekajo praviloma na mestu, kjer se uslužbenec policije dobro počuti. Policijski zaupnik o vsakem novem vzpostavljenem stiku obvesti dežurnega psihologa, s katerimi se praviloma enkrat mesečno srečuje tudi na interviziji, vendar govori pri tem konkretno le o naravi stiske, osebni podatki osebe ostanejo le njemu, razen seveda v primerih, ko je ali bi bilo lahko zaradi narave stiske ogroženo življenje.
Izkušnje kažejo, in v tem je ena izmed prednosti koncepta policijskega zaupnika, da se policisti lažje odločajo za stik z nekom, ki ga dojemajo kot nekoga izmed njih. To je povezano s temeljnimi značilnostmi policijske subkulture. Biti policist pomeni živeti specifično življenje, pri katerem se pogosto zgodi, da se poklicna persona z osebo prepoji bolj, kakor v drugih poklicih, iz tega pa nujno izvira, da lahko miselni in čustveni svet policista bolj kakor nekdo, ki ga ne živi, razume tisti, ki ga. Eno izmed prvih vprašanj uslužbencev policije policijskemu zaupniku je, če bo njegovo sodelovanje s policijskim zaupnikom zavedeno v njegovi personalni mapi. V tem leži prastari strah policistov, ki je povezan s samopercepcijo poklica in stigmo, ki se ga drži, leži pa v mačističnem dojemanju policijskega poklica. Osnovo zanj ponudi prepričanje, da se policista nič, kar doživi, ne dotakne, nadgrajeno z mnenjem, da je, nasprotno, že občutenje stiske izkaz šibkosti, govorjenje pa zavestno priznanje te iste šibkosti. Prepričanje, ki je docela zmotno. Če kaj, je resnica ravno diametralno nasprotna.
Če zasledujemo logiko prej omenjenega Rancierovega dispozitiva, po katerem se v zahodnih družbah v permanentnem procesu vrši transformacija policistovega poklica, in ta logika se zdi iz policistovega zornega kota pravilna, potem končni produkt transformacije od policista zahteva mnogo več, kakor represivno ukrepanje. Temelj, da bi mogel nuditi tisti mnogo več, počiva v sposobnosti dojemanja stisk drugih. Dober policist je tisti, ki je ob tem, da je strokoven in zakonit, še empatičen. Empatija hkrati vzpostavlja most med nami in drugim, pri čemer se tistega, kar preide čez most, in nosi v sebi za nas vrednost bremena, včasih ni mogoče tako zlahka otresti. Zato je tako pomembno, da si to sprva priznamo in nato artikuliramo. Da nagovorimo tisto temo, ki s poklicem prehaja v nas, in se s tam prekriva z našimi lastnimi stiskami. In to zato, da nas ne bi preveč zaznamovalo in bi bile reakcije neustrezne, na kateremkoli nivoju že. V doživljanju stisk je skrita človečnost.
Zato je tako zelo pomembno, da policija kot taka sistemsko prebija stigmo, v katero se je ta poklic dolgo časa, predolgo, ovijal. Prebijanje te stigme je naloga vseh deležnikov, odločilen pomen pri tem pa ima sodelovanje vodstvenih struktur. V zadnjem času, tako kažejo izkušnje, ki smo jih deležni psihologi in policijski zaupniki, ko na delovnih sestankih po enotah predstavljamo psihološko pomoč in podporo, smo na pravi poti. Interes vodstev v policijskih enotah je v povprečju viden in nezanemarljiv. Tudi zato se je število obravnav, ki so jih izvedli policijski psihologi in zaupniki, iz števila 95 v letu 2011 povečalo na 483 v letu 2016.
Bistveno je vedeti, da policijski zaupniki nis(m)o ljudje, ki bi bili brez težav. Nasprotno. Morda smo jih imeli še več, toda nekje po poti smo v sebi razvili mehanizme, ki nam omogočajo, da se s težavami uspešno spopadamo. Zato uslužbenca policije, ki potrebuje našo pomoč, ne bomo sodili. Največ, kar lahko storiš za človeka v stiski, je bilo nekje zapisano, je v tem, da mu nakloniš bližino, ki leži v tem, da si pripravljen poslušati. Mnogi uslužbenci policije po obravnavi povedo, da jim je veliko pomenilo že to, da jih je nekdo poslušal. Narava tega dela je pač taka, da doma, v krogu bližnjih, vedno o tegobah službe ni mogoče govoriti. Namen policijskega zaupnika pa ni samo v tem, da bo poslušal, temveč tudi v tem, da bo posameznika privedel do pozicije, ko se bo ta vprašal, koliko znotraj referenčnega okvira med menoj, drugim in sistemom h problemu pripomore sam, nato pa še, kaj lahko v smislu razrešitve problema, v kolikor se ta ponavlja, znotraj procesov alo in avtoadaptacije izvede sam.
Končni cilj, ki neposredno vpliva na proizvajanje problemov in njihovo razreševanje, bi bilo nagovarjanje celostne samopodobe, in tu mislim predvsem na način, kako dojemamo sami sebe in posledično na način, kako živimo življenje, to pa je proces, ki ni nikdar zaključen. Ne za posameznika, ki poišče policijskega zaupnika, ne za policijskega zaupnika. K obvladovanju stresa, ki je v policistovem življenju pogosto prisoten, pomaga zdrav življenjski slog in vse, kar spada zraven, k temu pa še spreminjanje prepričanj, ki nas omejujejo, saj si tem znotraj kognitivnega trikotnika dovoljujemo spreminjati tisto, kar nas bremeni. Življenje je unikatno, vsak človek ga doživlja po svoje. In vsak človek v sebi začuti, kaj ga izpolnjuje, zato je za zadovoljstvo bistvena sposobnost, da najdemo čas za umik vase. Da torej najdemo lastni prostor, ki ga nemški sociolog Ulrich Beck v delu Lastni bog definira kot » kontrolo in subverzijo, ki ji gre za odstranitev zunanjih in notranjih prisil. Lastni prostor pomeni neodvisnost, čtivo, kontemplacijo, lenarjenje, dolgočasenje, samospraševanje, preizkušanje Lastnega v varni samoti brez opazovanja drugih. Gre za vzpostavitev in zagotovitev notranjega prostora, kot pogoja za lastno življenje«.
Ko bomo kot posamezniki imeli občutek, da živimo izpolnjeno, se bomo veliko lažje spopadali z bremeni vsega ostalega, s čimer smo soočeni v vsakodnevni družbeni interakciji. Razliko med zadovoljnim in nezadovoljnim policistom lahko začuti in občuti vsak človek, ki potrebuje policistovo pomoč. In tudi zato je tako pomembno, da ima vsak policist, vsak uslužbenec policije možnost, da poišče pomoč znotraj okvirjev delovne organizacije, ki ji pripada, ko se mu zazdi stiska, ki jo občuti, prevelika, da bi jo lahko sam obvladal. Moč je poiskati pomoč, to je slogan delovne skupine za psihološko pomoč in podporo, ki šteje trenutno osem psihologov in sedemnajst policijskih zaupnikov, in ki deluje znotraj zdaj že utečenega sistema psihološke pomoči in podpore v policiji. Sistema, ki deluje in ki, kakor vsak živ organizem, raste in se razvija, zato da bi bil še boljši.
Pripravil: Gregor Zalokar, policijski zaupnik E: info@varensvet.si
