V prispevku se bomo ukvarjali s protiobveščevalno dejavnostjo. Čeprav ta navadno poteka v okviru obveščevalnih služb je prav, da pojem razsvetlimo kot ločeno panogo. Protiobveščevalno dejavnost nikakor ne smemo smatrati enako kot protivohunsko, ki obravnava zbiranje podatkov na podlagi protizakonitega delovanja tujih državnih organov ter njihovih operativcev. Razliko med pojmoma bom pojasnili v nadaljevanju prispevka.
Primarna naloga protiobveščevalne dejavnosti je prepoznavanje in odkrivanje dejavnosti tujih obveščevalnih služb na domačem ozemlju, v zadnjem času pa tudi delovanja mednarodnih terorističnih in kriminalnih združb. Dejavnost lahko opredelimo kot defenzivno v smislu preprečevanja tujim tajnim službam, da bi se dokopale do podatkov pomembnih za posamezno državo, ali pa ofenzivno, ki se nanaša na razkrivanje načrtov delovanja tujih obveščevalnih služb na njenem ozemlju.
Protiobveščevalni proces zajema načrtovanje, zbiranje ter analiziranje podatkov, izdelovanje končnih protiobveščevalnih akcij in posredovanje končnih protiobveščevalnih akcij. Operativni in taktični postopki vsebujejo zavajanje, izkoriščanje, protiobveščevalno zaščito, odkrivanje tuje obveščevalne dejavnosti ter zaznavanje tuje obveščevalne dejavnosti. Proces je usmerjen v prepoznavanje in spremljanje, oslabitev ali onesposobitev obveščevalnega procesa tuje službe, zato so končne protiobveščevalne akcije usmerjene v vse korake obveščevalnega procesa tuje službe (Podbregar, 2016).
Protiobveščevalne aktivnosti v praksi pomenijo iskanje odgovorov na vprašanja kot so: Kdo so agenti tujih tajnih služb ali drugih organizacij, kakšni so njihovi nameni, kje in kako delujejo, kateri so njihovi viri, načini pridobivanja informacij ter katere so njihove šibke točke. V današnjem času se protiobveščevalna dejavnost srečuje s klasičnimi obveščevalnimi dejavnostmi kot so poskusi pridobivanja tajnih podatkov držav, pa tudi s preprečevanjem mednarodnega kriminala ter terorizma, posebno pozornost morajo posvečati poskusom kraje podatkov z gospodarskega področja, ki so pomembni za nacionalni ali zasebni interes.
Znotraj obveščevalnih struktur morata obveščevalni in protiobveščevalni proces delovati v soodvisnosti in sinergiji. Obveščevalni proces ima primarno nalogo zbiranja podatkov, ki jih posreduje tudi v protiobveščevalni proces. Protiobveščevalni proces zagotavlja podporo obveščevalnemu procesu, hkrati pa se v njem izvajata protiobveščevalna operativa in taktika, ki sta namenjeni nalogam/operacijam zavajanja, izkoriščanja, protiobveščevalne zaščite, odkrivanja in zaznavanja tuje obveščevalne dejavnosti pa tudi zbiranju podatkov. Protiobveščevalna dejavnost tako ne služi le podpori obveščevalne dejavnosti, temveč tudi za lastne potrebe, tj. doseganje ciljev in izvajanje protiobveščevalnih nalog (Podbregar, 2016).
Med skrbno varovane skrivnosti obveščevalnih služb med drugim spadajo metode protiobveščevalnega dela. Podbregar opiše nekatere:
- Zanikanje in zavajanje – Avtor omenjena pojma uvršča med primarne metode protiobveščevalne dejavnosti. Zanikanje spada med aktivnosti za onemogočanje dostopa do določenih podatkov, zavajanje pa je dejavnost, ki zmanjša kognitivne procese tujega vohuna, operativca ali analitika in s tem povzroči napake v njihovem razmišljanju.
- Dvojna kombinacija (dvojni agent) – se uvršča med najpomembnejše in najzahtevnejše operativne metode protiobveščevalne dejavnosti. Dvojno kombinacijo se uporablja za pridobivanje podatkov, prepoznavanje nasprotnika, njegove opreme, zmogljivosti, dejavnosti, metod, namenov in ciljev. Poleg tega se metoda uporablja za zaščito pred nasprotnikovim obveščevalnim delovanjem in za zavajanje nasprotnika. Dvojni agent je navadno oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje: oseba ima formalno ali neformalno vzpostavljen odnos z eno službo; istočasno ima formalno ali neformalno vzpostavljen odnos z drugo službo; oseba opravlja delo/naloge za obe službi.
- Krt – izraz se uporablja za osebe, ki so ali bodo plasirane na pomembna mesta v določenih organizacijah, ki so zanimive za protiobveščevalno dejavnost neke tajne službe. Izbiranje oseb za funkcijo krta je zahtevna naloga saj morajo biti ustrezno predhodno usposobljeni in predvideni za zasedbo najvišjih položajev v ciljnih organizacijah zanimivih za protiobveščevalne službe. Fraumann pravi, da je glavna naloga krta kompromitacija glavnih uslužbencev službe, v katero je prodrl, vdiranje v podatkovne baze ter prestrezanje komunikacij z namenom, da pridobi zaupne podatke, tehnologijo in raziskave.
- Prebežniki – so uslužbenci tajnih služb, ki zaradi različnih vzrokov želijo prebegniti v drugo državo oziroma k drugi, tuji službi. Preden taka oseba prebegne, navadno drugi službi omogoči začasen vpogled v organizacijo v kateri je zaposlena. To počne dokler je varno, nato pa mu protiobveščevalna služba omogoči prebeg ter mu zagotovi varnost pred nekdanjo službo.
- Tajno nadzorovanje – pomeni skupek metod, s katerimi se prikrito opazuje in/ali spremlja ljudi, objekte ali tisto kar tajna služba ocenjuje kot pomembno. Tovrstnih metod se sicer poslužujejo tudi obveščevalne in varnostne službe ali druge organizacije s policijskimi pooblastili. Protiobveščevalne službe tovrstno metodo uporabi takrat kadar je jasno, da ciljna oseba nekih podatkov ne bo posredovala prostovoljno ali pa obstoj določene vrste tveganja, če bi služba osebo opozorila na svojo prisotnost. Tajno nadzorovanje se uporablja pri preverjanju lastnih oseb (uslužbencev, tajnih sodelavcev, dvojnih agentov) ali pri odkrivanju in boljšem poznavanju nasprotnika.
- Ukrepi proti tajnemu nadzorovanju – so ukrepi, ki preprečujejo tajno sledenje, spremljanje komunikacij, ki jih izvaja nasprotna služba ter vsako drugo možno obliko nadzora (Podbregar, 2016).
Protiobveščevalne službe so v večini primerov organizirane kot notranje organizacijske enote tajnih služb le v redkih primerih so samostojne. Delujejo na številnih področjih:
- Področje nacionalnega gospodarstva in posameznih, za državo še posebej pomembnih, gospodarskih panog in podjetij (gospodarsko vohunstvo se navadno uporablja za pridobivanje informacij o podjetjih pa tudi za njihovo spodkopavanje uspešnosti na ciljnih področjih).
- Področje državnih organov, institucij in služb.
- Področje obveščevalnih in drugih varnostnih služb.
- Obrambno in vojaško področje.
- Področje politike (poskusi vplivanja na državniške odločitve s vzpostavljanjem agentov v najvišjih organih neke države) (Šaponja, 1999).
Šaponja nadalje meni, da protiobveščevalne dejavnosti ne gre enačiti samo s protivohunsko. Protiobveščevalne službe delujejo tudi preventivno, ko zakonodajalcem, vladnim organom in drugim službam v nacionalno varnostnem sistemu svetujejo in predlagajo sprejemanje določenih varnostnih ukrepov. Ukvarjajo se tudi s preučevanjem metod in taktike dela obveščevalnih služb, saj brez poznavanja tega področja ne moremo govoriti o kakovostni protiobveščevalni dejavnosti. Izrednega pomena pa je, da tovrstne dejavnosti potekajo v največji tajnosti (Šaponja, 1999).
Ključne besede: Protiobveščevalna dejavnost, obveščevalne službe, tajne službe, protiobveščevalne metode.
Viri:
- Podbregar, I. [et al.]Topografija protiobveščevalne dejavnosti. Pearson Education Limited. Essex, 2016.
- Šaponja, V. Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Visoka policijsko-varnostna šola. Ljubljana, 1999.
Tomaž Šuštar, mag. E: info@varensvet.si
