Amerika in Kanada
Strogo razlikujeta med intervjujem (ni nujen, je le zbiranje informacij) ter zasliševanjem. Intervju je nestrukturiran, nedirekten in odprt, večino časa govori osumljeni; zasliševanje je popolnoma strukturirano, osumljeni govori malo (Fleisher in Gordon, 2011). Razlika med Ameriko ter Kanado je predvsem v tem, da Amerika išče priznanje, Kanada pa resnico. Zanimivo je dejstvo, da za zasliševanje obe državi uporabljata Reidovo tehniko, ki ima pomanjkljivost predvsem v tem, da ne loči pravega od napačnega priznanja, že vnaprej pravi, da je osumljeni kriv in se preveč zanaša na zunanje znake laganja, ki so lahko posledica stresa. Reidova tehnika ima tri glavne stopnje: izolacija, soočenje z dokazi (blokiranje zavračanja) ter minimizacija dogodka, temelji pa na dveh procesih: zlomiti odpor ter zavračanje in povečati kandidatovo željo po priznanju, po 9-stopenjski tehniki. Sicer pa kot pravi Kalbfleish so poleg Reidove tehnike in tehnike „dober policist/slab policist” kot tehnik zasliševanja ter tehnik za ugotavljanje laži v Ameriki uporabljane še dostikrat neprimerne poligraf, hipnoza, osredotočeno intervjuvanje, vedenjska analiza (Behavioural analysis interview), analiza izjav (SCAN), ocena veljavnosti izjav (Statement validity assesment), nadzorovanje resničnosti (Reality monitoring), projektiranje ter minimiziranje (RPMS), medosebno prevaro, analiza vsebine po kriterijih (Criteria-Based content analyisis), JMCQ (Judgement of memory characteristics questionaire) itd… (Gudjonsson, 2003).
Kanada že pri intervjuju vzpostavi odnos ter poskusi kreirati atmosfero zaupanja in spoznavanja zgodbe z odprtimi vprašanji, na koncu pa povabi osebo z ‘’vabo vprašanjem’’ (bait question) o dokazu, ki je lahko tudi izmišljen ali o napaki ki jo je povedala oseba. Pri zasliševanju ima Kanada kljub prevladujoči Reidovi tehniki zelo malo napačnih priznanj, in še to ne zaradi slabega zasliševanja ampak bolj zaradi napačne idenfitikacije osebe s strani priče, laboratorijskih napak ter neprimernega ravnanja policije. Ofshe in Leo (1997; v St-Yves, 2009) sta razvila tri vprašanja za zanesljivost priznanja: ali je priznanje vodilo v odkritje dokazov ki niso bili znani policiji, ali je vključevalo nenavadne podrobnosti, ki niso bile znane javnosti ter ali je osumljeni opisal podrobnosti scene kaznivega dejanja, ki niso bile že prej objavljene. Izpraševalec mora vedeti, da priznanje ni bilo posledica konfatimacije informacij, izogibati se mora tunelskega vida (prepričanje v krivdo), uporabljajo tudi tehniko prilagajanja, nekateri (The Royal Newfoundland Constabulary – RNC) so že spremenili svoje delo v PEACE model (St-Yves, 2009).
Avstralija in Nova Zelandija
Avstralija je ena izmed držav, ki je v preteklosti preveč poudarjala priznanje, saj je kar 96,6% primerov vključevalo priznanje. Težava pa se je pojavljala tudi pri sodelovanju kriminologov ter policistov, ki se nikakor niso hoteli poslušati. Izboljšave so se začele pojavljati po letu 1991, ko so uvedli elektronsko snemanje formalnih intervjujev, osumljenci imajo na voljo pravico do pravnega nasveta (ni pa na voljo brezplačnega oziroma dežurnega zastopnika), ter do prisotnosti podporne osebe. Prepovedano je kakršnokoli nasilje, kljub temu pa tega policisti ne uporabljajo redno, saj se preveč zanašajo na dokaze (CSI efekt). Pri intervjujih uporabljajo svojo tehniko „pričakovana zavrnitev” (Anticipated denial interview), kjer je poudarek na pridobitvi osumljenčeve podrobne izjave, ki naj bi preprečila krivdnega osumljenca od zavračanja vpletenosti dokazov v primeru, na drugi strani pa daje možnost nedolžnim osumljencem, da razložijo kako so prišli do tega da so osumljeni. Uporabljajo tudi PEACE model s kognitivnim modelom in upravljanjem pogovora, v sodelovanju z Novozelandsko policijo pa izvajajo veliko študij policijskega dela, vendar pa morajo do strokovnega dela izvesti še malo razviti usposabljanja, izobraževanja ter standarde. Nova Zelandija uporablja PEACE model, pred tem so imeli svojo tehiko osredotočeno intervjuvanje, kjer je bila želja izpraševalca pridobiti resnico (NZPA, 2006). Po njihovem mnenju je svobodni priklic najbolj uporabna tehnika, izogibajo se nasilju ter nefizični stopnji prisile (ustrahovanje, prisila, manipulacija). Sicer pa je slabost intervjujev v tej državi predvsem to, da izpraševalcem več pomeni intervjuanje osumljencev kot intervjuvanje prič ter žrtev (Schollum, 2005).
Nordijske države – Norveška, Danska, Švedska, Finska, Islandija
Vse te države razvijajo sisteme na podlagi PEACE modela ter kognitivnega intervjuja. Razen nekaj obtožb ter izjemoma uporabo sile dobivajo te države pozitivni odziv od evropskega komiteja za preprečevanje nasilja oziroma nehumanega ali poniževanega obravnavanja ali kaznovanja (CPT), imajo le slabo napisane zakone, premalo snemanja, skrbi so se pojavljale tudi pri pravicah za osumljence. Vse te države počasi uveljavljajo PEACE model oziroma imajo svojo različico le-tega, KREATIV model (PEACE strukturiran intervju – Communication, Rule of Law, Ethics and empathy, Active awarness, Trust through openess, Information not confirmation, Valid scientific foundation), večinoma uveljavljajo tudi snemanje intervjujev, vsaj pri otrocih. Sicer pa ima vsaka država svoje težave, Norveška je v preteklosti imela težave z doseganjem priznanj namesto informacij, usposabljanje je bilo slabo, učili so se skozi izkušnje ter opazovanje, policisti so pri osumljencih uporabljali pritisk ter jim obljubljali olajšave v primeru sodelovanja. Danska ima težave predvsem v podajanju pravic osumljencem, razvili so svoj program usposabljanja intervjuvanja, ločeno za osumljence ter priče/žrtve. Švedska ima formalno izobrazbo preiskovalnega intervjuvanja že od leta 1994, imajo tudi množico regionalnih programov, zaradi česar imajo sicer težavo da se pojavljajo rahle razlike med področji. Finska se sooča s premalo usposabljanja saj nima nikakršnega programa za preiskovalni intervju, Islandija prav tako. Te države pa uporabljajo še taktični intervju model (Tactical interview model – TIM), ki izloča manevre za krivdne osumljence z vzdrževanjem dokazov v zgodnjih fazah intervjuja. Dobro izvajan intervju zagotavlja ter v nekaterih primerih izboljša potencialne dokaze, izpraševalci morajo biti odprto misleči in ne smejo biti obremenjeni s prejšnjimi odločitvami, težava se lahko pojavi edino v primeru molčanja osumljenca (Fashing & Rachlew, 2009).
Francija, Belgija ter Nizozemska
V Franciji so v preteklosti bili primeri neprimernega izvajanja zasliševanja zaradi pomanjkanja nevtralnosti, pritiska, ter pomanjkanja prave tehnike za otroke. Leta 2004 so se začeli pripravljati na izvajanje usposabljanj. V Belgiji razlikujejo intervju kot del kriminalnega ter predhodnega sodnega postopka (ta je izveden s strani sodnika), zato so policisti velikokrat nevtralni saj so nadzorovani s strani sodnika. Odločitev o snemanju pove sodnik, ki tudi izbere izpraševalca, imajo legalno uporabo poligrafa vendar pod hudimi pogodi. Slabost se kaže predvsem pri slabi obravnavi osumljencev, izpraševalci še vedno izhajajo iz predpostavke krivde, pogosto sledijo kontroliranemu intervjuju, ki ima negativen vpliv na odnos ter razumevanje. Intervjuvanje otrok je pokazalo veliko spoštovanja ter pravilno izvajanje. Usposabljanje imajo vendar je na osnovni ravni zelo malo časa posvečeno intervjuvanju, na drugi stopnji pa gre po stopnjah Reidove tehnike. Nizozemska je imela veliko primerov napačnih priznanj zaradi slabe kvalitete zasliševanja, zato je uveljavila metodo, ki se nanaša na standardno zasliševalsko strategijo. Izpraševalec si pripravi vprašanja s katerimi stopnjuje pritisk na osumljenca, princip je zmanjšati odpor osumljenca ter povečati željo po celotni izjavi, težava se pojavi predvsem če obstaja premalo dokazov, uporabljali so tudi „Zaanse verhoormethode” kot podoživljanje dogodka osumljenca, vendar pa je bila ta metoda leta 1996 prepovedana, saj je zelo podopna Reidovi tehniki, ki je prepovedana. Prepovedane metode so tudi detektorji laži, narco analize, hipnoza, uporaba sredstev, uporaba lutk za intervjuvanje otrok, za priče oziroma žrtve pa uporabljajo „voden spomin” z odprtimi vprašanj, kjer oseba podoživi dogodek. Na Nizozemskem je sicer znano, da je na zaslišanju prisoten psiholog, ki lahko daje nasvete za strategijo intervjuja ter smer kako se soočiti s potrebami za nadzor občutljive osebe ter izogibanje napačnih priznanj. Do nekaj let nazaj priznanje ni pomenilo ničesar, sedaj pa ima posledice v postopku, če je podprto z dokazi. Ali je priznanje relevantno ali ne, mora biti odločeno s strani sodnika (Clement, Plas idr, 2009).
Slovenija
V Sloveniji postopek zasliševanja navaja ZKP, pravice določa tudi Ustava RS. Osumljeni lahko prizna vendar se le to ne upošteva dokler ni popolno ter ni podprto z drugimi dokazi. Obdolžencu se mora že pri prvem zaslišanju povedati pravice. Prepovedano je izsiljevanje od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo, prepovedano je mučenje, kaznovanje, ponižujoče ranvanje ali kakršnokoli drugačno nasilje. Zagotovljena mora biti enakost pred zakonom, pogoji za izvedbo zaslišanja so predmetni (da je bilo storjeno določeno KD) ter osebni (da je določena oseba storila KD), snemanje je priporočljivo (Drev, 2013). Izpraševalci veliko dajo na pripravo ter vzpostavljanje odnosa. Izogibajo se sugestivnih, zaprtih ter kapcioznih in kaptativnih vprašanj; dovoljena pa so odprta, primerna zaprta, testna, usmerjevalna ter spodbujevalna vprašanja. Osumljenca se ne sme preslepiti ter ne izhajati iz laži (Žerjav, 1984; v Drev, 2013). Za zasliševanje se uporablja razširjena verzija kognitivnega intervjuja, potekajo tudi že usposabljanja za PEACE model. Kot pomožne tehnike za zasliševanje se uporabljajo različne strategije, kot so strategija presenečenja, strategija prevejanja, strategija mehčanja, prepričanje v krivdo, psihološka kopel, Columbova tehnika ter druge (Umek in Areh, 2010).
Viri
- Clement, S., Plas, M., Eshof, P. and Nierop, N. (2009). Chapter 4: Police interviewing in France, Belgium and The Nederlands: something is moving. V Williamson, T., Milne, B. and Savage. S. P. International Developments in Investigative Interviewing. Devon: Willan Publishing.
- Drev, A. (2013). Zasliševanje žrtev in prič kaznivih dejanj. (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
- Fashing, I. A. and Rachlew, A. (2009). Chapter 3: Investigative interviewing in the Nordic Region. V Williamson, T., Milne, B. and Savage. S. P. International Developments in Investigative Interviewing. Devon: Willan Publishing.
- Fleisher, W., L. and Gordon, N. J. (2011). Effective interviewing and interrogation techniques (3rd ed.). London: Elsevier.
- Gudjonsson, Gisli H. (2003). The Psychology of Interrogations and Confessions: A Handbook. Chichester: Wiley.
- NZPA. (13.12.2006). New ’Peace model’ to challenge Police interview techniques. The New Zealand Gerald. Pridobljeno na: http://www.nzherald.co.nz/nz/news/ article.cfm?c_id=1&objectid=10415200
- St-Yves, M. (2009). Police interrogation in Canada: from the quest for confession to the search for the truth. V Williamson, T., Milne, B. and Savage. S. P. International Developments in Investigative Interviewing. Devon: Willan Publishing.
- Schollum, Mary. (2005). Investigative Interviewing: The literature. Wellington: Office of the Comissioner of Police. Pridobljeno na: http://www.police.govt.nz/ sites/default/files/publications/investigative-interviewing-literature-2005.pdf
- Umek, P. in Areh, I. (2010). Forenzična psihologija, skripta za 3. Letnik dodiplomskega študija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede
Avtorica: Monika Krvina E: info@varensvet.si
