V letu 2014 ste s kolegi opravili primerjalno analizo nekaterih morfoloških in fizioloških značilnosti specialne enote slovenske policije in ameriške specialne enote S.W.A.T. Kaj ste pri tem ugotovili?
V študiji pripadnikov specialne enote slovenske policije in ameriške specialne enote S.W.A.T. smo ugotovili, da so slovenski specialci glede na morfološke značilnosti manjši in lažji ter posledično z manjšim indeksom telesne mase. Prav tako imajo slovenski policijski specialci znatno večjo aerobno kapaciteto, kar nakazuje na kvalitetnejšo in hkrati izjemno telesno pripravljenost naše enote. Rezultati in primerjave potrjujejo ustreznost selekcijskega postopka in kinezioloških programov, ki jih uporabljajo poveljujoči v specialni enoti slovenske policije in so povsem primerljivi z, v nekaterih kazalcih celo boljši od programov tujih specialnih policijskih enot.
Kako pomembne so lahko morfološke in fiziološke značilnosti pri delu policistov, varnostnikov in ostalih pripadnikov varnostnih in obrambnih struktur?
Morfološke značilnosti predstavljajo telesno sestavo (mišično maso, maščobno maso, kostno maso, volumen vode v telesu,…) in telesne razsežnosti telesa (obsegi, dolžine, premeri, volumni,…), medtem ko fiziološke značilnosti telesa poenostavljeno predstavljajo samo delovanje kardiovaskularnega sistema in ostalih fizioloških procesov, kateri potekajo v telesu. Morfološke značilnosti so nekakšna podlaga za dobro fiziološko delovanje telesa in njegovih procesov. Raziskave so pokazale, da je kombinacija povečane mišične mase z dobro aerobno kapaciteto podlaga za uspešno fizično udejstvovanje v vseh aspektih obrambno varnostnih struktur. Dobra telesna pripravljenost pa je samo temelj na katerem se potem gradi tehnično-taktična ali t.i. operativna usposobljenost vsakega pripadnika (člana) teh struktur. Vsekakor današnja delovna struktura teh služb nalaga različne sistematizacije delovnih mest in tako moramo ločiti nivoje operativne pripravljenosti nekoga, ki je na terenu in nekoga katerega delo je v veliki večini opredeljeno kot pisarniško. Pripadniki teh struktur lahko z dobro telesno pripravljenostjo izboljšajo svoje delovanje oz. reakcije v kritičnih situacijah in s tem preprečijo možnost poškodbe na delovnem mestu, in hkrati lažje obvladajo možnega kršitelja (in tudi pri njemu je možnost poškodbe manjša). Delovanje v takšnih situacijah je specifično, saj je potrebno delovati hitro in preudarno. V takšnih situacijah ni časa za postopno ogrevanje telesa kot pri športnih aktivnostih, pogosto nismo seznanjeni s fizično sposobnostjo storilca, ne poznamo okolice, itd. Dobra telesna pripravljenost, ki izhaja iz dobrega morfološkega in fiziološkega statusa našega telesa, nam omogoča znatno boljšo možnost uspešnega posredovanja in zmanjša možnost nastanka poškodb.
Katere mišične skupine bi morali redno krepiti pripadniki varnostnih in obrambnih struktur, da bi lahko bolje opravljali svoje naloge in s tem zmanjšali možnost poškodb?
Vsekakor je v današnjem svetu birokracije na prvem mestu skrb za moč mišic jedra telesa. Za te poskrbimo z različnimi vajami za stabilizacijo trupa v različnih položajih. Predvsem tisti s pretiranim pisarniškim delom morajo dodati še posebno pozornost na krepitev mišic ledvenega dela hrbta. Moč stabilizatorjev trupa je pomembna predvsem zaradi nošenja zaščitne opreme, katera v povprečju predstavlja dodatnih 20 % telesne teže ali, v ekstremnih primerih, tudi več kot 40% celotne telesne teže. Raziskave kažejo, da zmanjšana moč stabilizatorjev trupa v kombinaciji z dodatno zaščitno opremo negativno vpliva na natančnost uporabe strelnega orožja, kar pa si pripadniki varnostno obrambnih struktur ne smejo privoščiti.
Predvsem največja napaka, ki se pojavlja pri treningu moči, je pomanjkanje gibljivosti in mobilnosti. Primarno je potrebno odpraviti vse pomanjkljivosti v gibljivosti določenega sklepa preden začnemo s krepitvijo mišičnih struktur katere ga obdajajo. Zraven stabilizatorjev trupa je pomembno okrepiti tudi mišice kolenskega sklepa, saj je to eden najbolj poškodovanih sklepov pri zaposlenih v obrambno varnostnih strukturah. Predvsem je potrebno podati poudarek na izboljšanju medmišičnih razmerij, katere so najpogostejši razlog za nastanek poškodb. Razmerje moči v kolenskem sklepu katero predstavlja najmanjšo možnost za nastanek poškodb je 4:3 v prid sprednje stegenske mišice, glede na zadnjo stegensko mišico. Najpogosteje se zgodi, da je razmerje 4:2 ali 4:1 v prid premočne sprednje stegenske mišice glede na prešibko zadnjo stegensko mišico. Takšno stanje pa najpogosteje pripelje do poškodb sprednje križne vezi, meniskusa, itd. Takšno razmerje lahko preverimo z izokinetičnim testiranjem in tako vidimo točno v kakšnem razmerju so mišice, in predvsem zaznamo morebitne asimetrij v moči med levo in desno nogo (asimetrije nad 15 % predstavljajo povečano možnost nastanka poškodb), katere prav tako povzročajo pretirano obrabo določenih sklepov in predstavljajo povečan riziko za nastajanje poškodb v kolenskem sklepu.
Z leti se zmanjšuje mišična masa, pri čemer se posledično zmanjšuje tudi maksimalna telesna učinkovitost. Kako torej ohranjati ustrezno telesno učinkovitost, s katerimi aktivnostmi in vajami, da bi policisti, varnostniki idr. ostali v dobri telesni in operativni pripravljenosti?
Staranje je proces, katerega do sedaj še ne znamo ustaviti. Ali smo nehali telovadit zato ker smo se postarali ali pa smo se postarali zato ker smo nehali telovaditi? Vzdrževanje dobre telesne pripravljenosti je ključ za dobro delovno uspešnost in kvalitetno staranje. Vadba pripadnikov obrambno varnostnih struktur (naprej OVS) bi naj bila zelo raznolika, kot so raznolike tudi situacije v katerih se znajdejo. Vadba bi naj vsebovala določeno aerobno podlago, vendar se to ne sme smatrati samo kot tek. Za pripadnike OVS je za vzdrževanje telesne pripravljenosti bolj priporočljiva kontinuirana vadba, v kateri se izvajajo vaje z lastnim telesom, ali z lažjimi bremeni vendar z veliko ponovitvami. Prav tako je priporočljivo vzdrževanje telesne pripravljenosti z rednimi treningi različnih borilnih veščin, borilnih športov, ali treningi različnih sistemov samoobrambe. Seveda je vse odvisno od nivoja telesne pripravljenosti pripadnikov OVS. Za tiste bolj pripravljene pa je nadgradnja krožne vadbe ali vadbe po postajah z visoko intervalnimi treningi na visokem srčnem utripu, s kratkimi pavzami logična nadgradnja. Prav tako so priporočljive krožne vadbe z vmesnimi postajami, katere vsebujejo elemente borilnih veščin (udarci, brce, meti, blokade,..), vklepanj ali ostale transportne prijeme. Najvišjo točko pa predstavljajo treningi v polni zaščitni opremi s strelnim orožjem na naprej pripravljenih poligonih, kjer se združi psihofizična in tehnično-taktična pripravljenost posameznika in predvsem timska dinamika v posredovanjih. Pomembno bi bilo, da bi bila takšna vodena vadba vključena, načrtovana in izvedena v delovnem času pod vodstvom izobraženega kadra in da bi se dejansko izvajala in ne zgolj »obstajala na papirju«. Raziskave kažejo, da so pripadniki OVS v najboljši telesni pripravljenosti, kadar zapustijo kadetnico ali t.i. uvajalno-pripravljalno šolanje. Njihova telesna pripravljenost pa se drastično poslabša že po 5-10 letih službovanja gleda na stanje, ko so stopili v službo.
S katerimi konkretnimi testiranji po vašem mnenju pridobimo rezultate, ki nam pokažejo, da je posameznik v dobri psihofizični pripravljenosti?
Testiranja telesne pripravljenosti morajo biti sestavljena tako, da testirajo sposobnosti, katere so najpomembnejše za delovanje določenega poklica. Iz enega samega testa ne moremo z veliko sigurnostjo sklepati o posameznikovi telesni pripravljenosti. Zato je pomembno, da se posameznike testira s testno baterijo, ki vsebuje najpomembnejše motorične sposobnosti določene panoge. Velikokrat se v praksi srečujemo z zastarelimi testnimi baterijami, katere so prepotrebne posodobitev.
Testne baterije so pogojene s pogoji in finančnimi sredstvi organizacije. Tako poznamo laboratorijske, ne-laboratorijske in kombinirane testne baterije.
Telesno sestavo najbolje testiramo z električno bioimpedanco, kjer dobimo količino mišic in maščobe po telesnih segmentih, količino vode, mineralov, itd. Sledilo bi testiranje spirometrije kjer ocenimo vitalno kapaciteto pljuč in testiranje maksimalne porabe kisika s stopnjevalnim obremenilnim testom, katerega lahko opravimo s tekom na tekoči preprogi ali na kolesu. Vrednosti aerobne kapacitete so pri teh testih bolj natančne, kot jih poznamo iz določenih ne-laboratorijskih testov kot je na primer Cooperjev test. Sledilo bi izokinetično testiranje najpogosteje poškodovanih sklepov, in sicer kolena in ramena za ugotovitev mišičnih razmerij. Priporočljivi so tudi enostavni ne-laboratorijski testi za testiranje gibljivosti kot so t.i. »seat and reach« test. Obstajajo pa tudi celotni ne-laboratorijski sistemi ocenjevanja gibalne sposobnosti, kot so FMS (functional movement screen), kateri vsebuje 7 testov najpogostejših gibalnih vzorcev, kjer se ocenjuje gibljivost, stabilnost, mobilnost in ravnotežje pri izvajanju tovrstnih gibov. Baterijo testov FMS že uporabljajo v ameriški vojski in določenih policijah po svetu za ocenjevane gibalne sposobnosti svojih zaposlenih in predvsem za preprečevanje poškodb. Najpomembneje pa je, da so dobljeni rezultati podani jasno in da je na njihovi podlagi sestavljen program treninga s strani izobraženega kadra.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
