Kot mladostnica sem se ob večerih, predvsem pa v času počitnic, najraje zakopala v prebiranje napetih detektivskih romanov. Dela Agathe Christie, Arthurja Conana Doyla in Edgarja Wallacea me niso pustila spati, vzbujala so mi gorečo željo po iskanju rešitev – najpogosteje morilcev. Ob branju sem imela pogosto potne roke, srce mi je želelo skočiti iz prsnega koša, v sanjah pa so me preganjali morilci, osumljenci in detektivi.
Danes, ko gledam na poklic detektiva skozi oči psihologinje in specialistke za področje psihologije dela, imam občutek, da vidim ta poklic popolnoma drugače, večplastno. Da pri tem ne gre le za iskanje sledi za osumljenci, temveč da od posameznika, ki se odloči za opravljanje tega poklica, delo zahteva veliko več – zahteva določena splošna kot tudi veliko specifičnih znanj, jasno izoblikovane in točno določene osebnostne sposobnosti in lastnosti ter trdno etično držo.
Najprej so tu osebnostne lastnosti. Vsekakor mora biti to oseba, ki je vredna zaupanja. Zaupanje, ki ga zgradi s svojo stranko, je ključ do uspeha. Stranka bo le osebi, ki ima integriteto, za katero ve, da bo občutljive informacije obdržala zase, zaupala naloge iskanja, poizvedovanja, preverjanja. Posameznica ali posameznik mora imeti tudi zelo stabilno osebnost, kar pomeni, da jo oz. ga nepredvidena, nenadna, nenavadna, včasih pa celo ogrožajoče dejanja ne spravijo s tira. Ne glede na to, da detektiv odkriva predvsem nepravilnosti, ki se dogajajo v naši družbi, mora biti po mojem mnenju pošten, tako do sebe, do svojega dela kot tudi do svojih strank. Gotovo ni malo situacij, v katerih bi lahko (pa tega ne naredi) določeno zgodbo popačil, si jo izmislil, jo po ‘lovsko’ obogatil in tako pred stranko le še poudaril svoja odkritja oziroma svojim razkritjem neetično povečal ceno in/ali učinek.
V delovnem procesu je detektiv hkrati zelo samostojen in hkrati zelo odvisen od dogodkov ter interakcij, katerih akterji so drugi. Pri tem je pomembno, da je vztrajen in samodiscipliniran, saj skoraj nikoli ne more napovedati, kdaj se bo določena stvar zgodila ali kje in na kakšen način bo našel, prepoznal, zbral iskane podatke, za potrditev ali ovržbo suma kaznivega dejanja.
In smo že pri najpomembnejši stvari. Kaj je skupno Sherlocku Holmesu in gospodo Herculu Poirotu? Sposobnost opazovanja, povezovanja in sklepanja. Ko sem brala knjige, kjer se oba gospoda soočata z odkrivanjem ropov, umorov, posilstev, so se mi zdele njune naloge otročje lahko. Ko pa sem mnogo let kasneje mojemu sinu brala detektivsko knjigo, kjer se mora bralec postaviti v vlogo detektiva, sem pri sklepanju in logičnem razmišljanju popolnoma odpovedala. Predvsem se mi zdi pomembno, da detektiv ni obremenjen z določenimi sodbami, da zna razmišljati izven vsakdanjih okvirov. Velika stopnja iznajdljivosti ter kreativnosti je vsekakor prednost pri opravljanju tega poklica.
Hkrati pa je ena od pomembnih znanj vsakega detektiva tudi poznavanje psihologije posameznika oz. psihologije določenih skupin, ki pogosteje zaidejo na kriva pota. Kako razmišlja narkoman, ki ukrade zlatnino v sosednji hiši, da si s preprodajo lahko kupi še en ‘šus’ ali kako razmišlja psihopat, ki svojemu delodajalcu mesečno na prefinjen način krade del prihodka – gre za dva popolnoma različna človeka, vsak izmed njiju ima svoje motive in cilje, ki pa se odražajo skozi njuno vedenje. Psihološka znanja pridejo prav tudi v situacijah, ko čaka, da bo osumljenec določeno situacijo ponovil, saj z dobrim poznavanjem psihe detektiv lahko dokaj dobro ne pove, kdaj, kje in na kakšen način se bo zločin ponovno zgodil.
Ne, detektivsko delo vsekakor ni lahko. Je pa zelo zanimivo, pestro, dinamično, pogosto nepredvidljivo in, tako kot večina delovnih mest, od posameznika zahteva popolno predanost. Kot pravi slovenski pregovor, pa ni pa vse zlato, kar se sveti. Tako tudi detektivi z uporabo številnih metod in pripomočkov, ki jih ponuja sodobna tehnologija, niso vsemogočni, kot lahko to spremljamo v klišejskih hollywoodskih nadaljevankah. In zato tudi ostaja čar tega poklica – nikoli ne veš, kaj boš našel na koncu poti.
Avtorica: Dr. Eva Boštjančič
Prispevek je bil objavljen v reviji Pod lupo 2015. Izdajatelj revije je Detektivsko varnostna agencija d.o.o.
