Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339 pod ledinskim imenom Mahovnik, s pristavo in kapelo sv. Jerneja, v listini oglejskega patriarha Bertranda. Naselju so dali Slovenci ime Hočevje, po hojah ob Rinži. Ali nam lahko predstavite zgodovinski vidik osnovne šole, kjer ste ravnatelj od leta 2012?
Kočevje je kot mesto izstopalo v vsej zgodovini, žal pa je po 2. svetovni vojni zelo neupravičeno dobilo sloves nekega zaprtega območja oz. območja nekje tam na jugu. Dejansko so bili določeni deli občine zaprti in vse to je gotovo vplivalo na zaostanek v razvoju in potencialu razvoja, ki ga je Kočevje imelo.
Kočevje se je kot tako omenjalo v prvih kmečkih uporih, Kočevje kot mesto je dobilo med prvimi mesti v Sloveniji mestne pravice, v Kočevju smo imeli elektriko in vodovod med prvimi v Sloveniji, v Kočevju je leta 1943 potekal zbor odposlancev naroda, ker je bilo to osvobojeno ozemlje v tistem času in tu so bile izvedene volitve članov, ki so odšli istega leta na drugo zasedanje AVNOJ-a v Jajce (od tu izvira naše ime šole). Kočevje je bilo spet dejavno v osamosvojitveni vojni. Tu je bil postroj prvih čet z znamenitimi besedami – »takrat je zadišalo po Slovenski vojski« in v Kočevju so bili prvi v Sloveniji, ki so dejali, da orožja nikakor ne bodo predajali JLA.
Torej Kočevje je tako uporniško mesto z zelo bogato zgodovino, ki jo šele sedaj »na polno« razvijamo in plasiramo med naše otroke, da bodo vedeli kje živijo in bili ponosni na svoje mesto. Prav zaradi tega smo skupaj z Občino Kočevje pristopili k projektu Rad te imam Kočevje, kjer vsako leto posvetimo pomembni osebi, ki je tu ustvarjala in pisala zgodovino kraja, učenci pa na ta način spoznavajo širino svojega kraja in na to tematiko raziskujejo in ustvarjajo. Seveda je to tudi tematika za prebivalce in učitelje nasploh.
Tudi samo šolstvo se je v Kočevju zelo uspešno razvijalo. Ravno lani smo praznovali 150 let gimnazije Kočevje in 140 let srednjega šolstva na Kočevskem, samo osnovno šolstvo pa ima začetke že pred tem obdobjem.
Naša šola izvira iz leta 1890, ko so prve omembe stavbe, v kateri danes poteka pouk 1. triletja. Res impozantna stavba, ki priča o zgodovini dogajanja v njej. Sama šola, kjer poteka pouk 2. in 3. triletja, pa je bila zgrajena 1967, pouk v njej pa je začel v polni meri teči v 1969 letu. Prelepa šola tudi arhitekturno je doživela energetsko prenovo v 2015, medtem ko jo je stavba 1. triletja že konec leta 2013. In ta stavba je impozantna, pravi ponos Kočevja.
S tega se seveda vidi kako pomembno je samo šolanje na Kočevskem in kaj nam pomeni šola. Dejstvo je, da je sobivanje možno le tedaj, ko uspemo doseči osnovne socialne kompetence pri ljudeh in glede na različnost prebivalstva le te ponuja najširše gotovo šola.
Sam kot ravnatelj vedno pravim in sledim dejstvu, da smo šola najprej vzgojna institucija, ter šele na to izobraževalna institucija. Zame osebno je bistvena stvar, da po 9 letih iz šole odide mladostnik, ki bo sposoben kulturnega sobivanja in sporazumevanja v kraju. Smo šola, ki med svojimi 571 učenci gosti kar 63 učencev Romov in glede na videno smo med najuspešnejšimi pri delu z njimi, saj nam v šolo hodijo vsi, ter je tudi njihova uspešnost relativno visoka.
Foto: OŠ Zbora odposlancev Kočevje
Kaj je po vašem mnenju pomembno pri vodenju šole in kaj mora posedovati ravnatelj, da bi bil lahko uspešen pri tem?
O tem katere kvalitete naj bi imel dober ravnatelj, dober vodja, bi lahko pisali in pisali. Mnogo literature je spisane na to temo. A nekaj je literatura, drugo pa je realno življenje.
Sam menim, da je dober vodja tisti, ki je odprt za novosti, predloge, lokalno skupnost in ima širši pogled na izobraževanje. V šoli se srečuje mnogo deležnikov z različnimi interesi. Interese imajo učenci, pa starši, stari starši, lokalno okolje, razni ponudniki storitev, razna društva, institucije. Če bi sešteval število deležnikov, ki se dnevno kreše v šoli, bi bila ta številka res velika in tu je pomembna vloga ravnatelja, da zna ločiti bistvo od manj pomembnega, ter dela v šoli v prvi vrsti za dobro otrok, ne glede na »slabo« voljo ostalih deležnikov. Osebno menim, da se vse preveč ravnateljev boji, da ne bi bili všečni kakemu od deležnikov, a tak način vodenja gotovo ne pelje v pravo smer, saj se slej ko prej interesi na neki točki razidejo, šola pa je jasno tu kjer je zaradi učencev in ti so edini, ki so tu pomembni.
Ste mnenja, da je varnost primarna dobrina v šolskem prostoru. Po splošnem prepričanju naj bi to še vedno veljalo za tabu temo, kajti šole kot takšne naj bi veljale za varen kraj za vse deležnike. Kakšno je vaše mnenje o varnosti v šolskem prostoru in kaj opažate?
Šolsko okolje samo po sebi nikoli ni varno, če na temu ne dela cel kolektiv z vodstvom na čelu. Kako naj bo nek kraj kjer se vsakodnevno sreča (pri nas 571 otrok) toliko otrok, sam po sebi varen?! Da se tak kraj naredi varnega je potreben dnevni trud vseh, začenši od jutranjega pozdravljanja, ogovarjanja otrok, dežuranja, reševanja najmanjših konfliktov, ozaveščanja, čuječnosti, razumevanja, sprejemanja. Vsak od nas mora narediti svojo nalogo, da je šolsko okolje lahko varno. Pa še tedaj nam v to okolje vletajo razne »bombice« iz socialnih in družbenih omrežij, razkurjeni posamezniki, ki se ne zavedajo kam so prišli, agresivni ponudniki, ki vidijo v obstoju šole izključno dobiček.
Seveda pa je šolsko okolje vedno tudi poligon za testiranje novitet, ki se pojavijo med mladostniki, zato mora biti šola vedno v pripravljenosti, da na to ustrezno odreagira. Pri nas smo denimo vejpe, fuge in elektronske cigarete z vsemi pravilniki in vzgojnim načrtom strogo prepovedali mnogo preden je o tem začela govoriti država. To govori samo o tem, da mora biti šola res pripravljena na hitre reakcije, da bi zavarovala svoje šolsko okolje in ga ohranila varnega.
Nobena organizacija, nobena šola, vrtec, noben dom in človek ne more biti varen sam po sebi, kot ste tudi sami mnenja za šolo, saj je potrebno v prvi vrsti razumeti kaj varnost pravzaprav je. Kako na vaši šoli krepite zavedanje o pomenu varnosti pri zaposlenih in pri učencih?
Kot ravnatelju mi je to gotovo najpomembnejša vrednota. Biti v okolju kjer si varen, kjer te ni strah, kjer si lahko sproščen, je danost, ki se je premalo zavedamo. Nikoli ne bom trdil, da se 100% vsi otroci počutijo varne, ker je v šoli preveč dinamike, ki hitro ruši odnose. Vedo pa vsi učenci, da jih bo na šoli poslušal vsak učitelj in jim skušal pomagati. Če ne bodo uspešni tam, imamo svetovalno službo. Če ne bo šlo tudi pri njej, pa sem tu jaz in tu so se še vedno rešile vse težave. Prav tako pa otroci vedo, da v primeru, da je karkoli nujnega lahko takoj pridejo do mene. Sam vse odmore preživim na hodnikih med učenci, v interakciji z njimi in to je garant, da vidiš največ.
Z učitelji smo vzpostavili res vzorno dežuranje, ki seveda ne služi, da bi kogarkoli strašili, temveč daje otrokom tisti potreben občutek – vedno so tu in če bom karkoli rabil, bodo tu. In to je to kar šteje, ter daje rezultate. Na šoli nas je 571 in od tega 63 Romov, kar je res velika številka, pa vsi sobivamo brez večjih težav, vse manjše pa takoj rešujemo. Vsako leto imamo na šoli vsaj 11 tujcev, ki se uspešno integrirajo v naše okolje in postanejo zelo hitro del nas. Vse to gotovo kaže, da smo uspešni. Vse to pa zahteva redne odprte sestanke učiteljskega zbora, hitro reševanje problemov, redno sestajanje svetovalne službe in reševanje problemov, ki jih otroci prinesejo v »nahrbtnikih«, sestajanje s CSD, občino, policijo. Samo takrat, ko vemo za celotno dogajanje v zvezi z otrokom lahko razumemo in smo tudi lahko uspešni.
Nevarnost pa ni samo odsotnost fizične in psihične varnosti, temveč je veliko več, gre tudi za sprejetost v okolju v katerem nas obkrožajo ljudje, sodelavci, sovrstniki itd. Kako po vašem mnenju lahko vzpostavimo ustrezno ravnovesje v tem sobivanju kulturne in socialne raznolikosti, ki nedvomno lahko vpliva na varnost posameznika in skupnosti?
Menim, da sem bolj ali manj na to odgovoril že zgoraj. Ko sem prevzel ravnateljevanje pred 11 leti, sem moral predvsem pri učencih Romih narediti korenite spremembe. Do takrat je namreč veljalo – če ga ni, je mir. Vendar to ne pelje nikamor, saj se slej ko prej to pozna v lokalnem okolju. Delati z nekom, ki je devet let obiskoval nek strukturiran program šole je nekaj povsem drugega kot pa delati z ljudmi, ki niso nikoli videli šole. Ti ljudje so izgubljeni, ne samo sebi, ampak izgubljeni za skupnost in bodo z njimi gotovo vedno težave. Učiteljem sem dejal – mi smo tisti, ki tega otroka pripravljamo za življenje. In oni nikoli ne bodo šli od tu, mi pa si moramo narediti okolje, v katerem bomo lahko z njimi sobivali. Seveda ni šlo čez noč, a po 10 letih res trdega dela lahko rečem, da smo na pravi poti. S šole gredo učenci po 9 letih in kadarkoli lahko pristopim do kateregakoli, ki naredi kako neumnost in ga samo povprašam ali smo se tako učili. Ne morem opisati kako jim je nerodno ob tem in to je zagotovo uspeh nas v šoli, kjer nekako postavljamo temelje za naprej. In s takim dejanjem vplivamo tudi na okolico, ki enostavno vidi, da se veliko da narediti in nastrojenost ni tako velika.
Projekt VARNA ŠOLA – VARNI VRTEC, ki ga vpeljuje IVK Inštitut za varnostno kulturo ni zgolj projekt, temveč celovito prizadevanje za vseživljenjsko delovanje šolske in lokalne skupnosti, ki lahko pomembno prispeva k boljši varnosti, kot njenem razumevanju. Ali je po vašem mnenju pomembno, da tovrstnim prizadevanjem zagotovimo čim širšo podporo in seveda na kakšen način?
Absolutno je to pomembno. V šolstvu imamo nazive in tudi mi jih imamo – mi smo recimo EKO šola, kulturna šola, zdrava šola, karierna šola. A kaj manjka – meni osebno res naziv varna šola. Zakaj? Zato ker bi s tem nazivom gotovo vsak »razgretež« pomislil kam vstopa, v kakšno okolje vstopa in kaj vse za ta naziv v šoli naredimo.
Vsekakor bi želel, da se na takem projektu dela, da se določi vsebine, ki jih varna šola mora vključevati v svoj kurikulum, vsebine s katerimi se bi srečevali učenci pri RU, vsebine, ki bi jih poslušali učitelji, vsebine, ki jih bi v življenje šole peljalo vodstvo. Varnost postaja ob dogodkih okoli nas ključna dobrina in tega se moramo zavedati vsi, ker sicer se vse jemlje preveč samoumevno, pa to vsekakor ni.
K. K. E: info@varensvet.si
