V Reševalni postaji Ljubljana ste leta 2002 začeli delati kot reševalec nujne medicinske pomoči (NMP). Če bi primerjali reševanje in NMP v tistem času z današnjim, ali je danes nesreč in potreba po NMP večja, ali se zmanjšuje?
Same tehnike reševanja se spreminjajo saj na tržišče prihajajo nove aparature, pripomočki in materiali, ki jih uporabljamo pri delu. Po končani srednji zdravstveni šoli sem takoj začel delati kot reševalec. Spomnim se, da takrat ni bilo dosti gradiva, sploh v slovenščini, zato smo se morali velikokrat sami znajti in se največ naučiti od starejših kolegov, ki so stvari res obvladali. Nato so se pričeli tudi tečaji in tudi gradiva je bilo več.
Danes se morajo vsi člani, ki sestavljajo ekipo nujne medicinske pomoči (NMP) sproti izobraževati na različnih področjih in se udeleževati tečajev ter raznih simpozijev, nato pa svoje znanje dokazovati od pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije do dovoljenja za delo v zunaj bolnišnični NMP.
Število intervencij je v zadnjem obdobju v porastu. Zaradi novega virusa, porasta starostnikov in pomanjkanja osebnih zdravnikov prihaja predvsem do povečanja internističnih nujnih stanj. Prometne nesreče se dogajajo nekje v istem obsegu, vendar so avtomobili vedno bolj varni in zato ni toliko dogodkov s tragičnim izidom, pa vendarle je vedno več invalidnih oseb.
Foto: Varensvet.si
8. septembra, 2004 se vam je na nujni poti, ko ste z reševalnim motorjem hiteli na kraj nesreče pripetila nesreča, ki je zaznamovala vašo poklicno pot in življenje. Kako se spominjate tistega dogodka in če nam lahko opišete kaj se je dejansko zgodilo?
Bil sem poslan na nujno intervencijo na cestninsko postajo, kjer se je zgodila prometna nesreča, v kateri je bila ena oseba v nezavesti. S svetlobnimi znaki in sireno sem odhitel proti kraju nesreče in na Tržaški cesti mi je voznik osebnega vozila, kljub temu, da sem imel prednost in zeleno luč na semaforju, nepravilno zaprl pot. Prišlo je do trka in do več hudih poškodb po celem telesu tako, da se nesreče ne spominjam.
Iz reševalca sem se pri petindvajsetih letih v trenutku znašel v vlogi hudo poškodovanega pacienta. Najprej sem bil zaradi zlomov in poškodbe glave tri tedne v komi, nato v intenzivni terapiji, kjer sem pred leti opravljal pripravniško dobo in poznal tako osebje kot samo delo. Glede na okoliščine sem se znašel v čudnem položaju, vendar se zavedal, da sem lahko zelo srečen, da sem preživel. V času okrevanje sem imel tudi pet težkih operativnih posegov.
Ko so mi povedali, da desna roka ne bo nikoli več funkcionalna in bom imel doživljenjsko hudo fantomsko bolečino, se mi je svet dobesedno ustavil in obrnil na glavo. Nadaljeval sem korak po korak. Najprej sem se učil samega vstajanja, ponovno hoje, hodil na vadbe v bazenu, opravljal treninge za celo telo, hodil na delovno terapijo, se učil opravil z levo roko, ki je tudi bila zlomljena, ampak na srečo funkcionalna. Ker sem po naravi trmast mi je to pri okrevanju prišlo še kako prav tako, da sem se lotil tudi vožnje s kolesom. Vesel sem, da sem v teh težkih trenutkih imel ob sebi starše, punco, sorodnike, prijatelje, znance ter zdravstveno osebje, ki so mi pomagali in me spodbujali, zaradi česar sem lahko tudi hitreje okreval in tudi postal samostojen. Z delodajalcem smo se dogovorili, da na podlagi moje invalidnosti in potreb v službi v okviru poklicne rehabilitacije nadaljujem s šolanjem. Tako sem v okviru poklicne kvalifikacije končal šolanje za organizatorja socialne mreže in nato pridobil še licenci za svetovalca za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter zdravstvenega zaupnika.
Po šestih letih sem se oktobra 2010 z veseljem vrnil med kolege, v Izobraževalni center reševalne postaje UKCL.
Foto: osebni arhiv
Danes ste svetovalec za nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) na področju zdravstva. Ali nam poveste kaj več o nacionalni poklicni kvalifikaciji (NPK) na področju zdravstva in vaši vlogi na tem področju?
Ko sem nastopil s službo na novem delovnem mestu, smo kot prvi v državi pričeli s postopkom pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije za zdravstvene reševalce/ke, ki so končali srednjo zdravstveno šolo in imajo vsaj eno leto izkušenj s področja zdravstvene nege, kar je poleg zdravniškega spričevala in vozniškega dovoljenja eden od vstopnih pogojev za postopek.
Delo svetovalca je v procesu ugotavljanja in potrjevanja znanja za poklicno kvalifikacijo zelo pomembno, saj v nekem smislu nadomešča izobraževalni proces. Svetovalec je za to posebej usposobljen in nastopa v vlogi mentorja, ki kandidatu pomaga pri iskanju dokazil in določanju njihove ustreznosti ter pripravi portfolijo oziroma osebno/zbirno mapo, ki jo potem kandidat skupaj s prijavo za potrjevanje NPK odda izbranim potrjevalcem posamezne NPK.
Svetovalec opravi s posameznikom uvodni razgovor, na katerem mu razširi omejene predstave, ki jih pogosto ima o sebi, ter mu dopove, da je učenje dejavno in da ni naključje, da so se v preteklosti nekaj naučili. V uvodnem razgovoru svetovalec in kandidat razrešita morebitne ovire za nadaljnji postopek. Po uvodnem razgovoru sledijo nadaljnja srečanja s kandidatom, dokler proces potrjevanja NPK ne pripeljeta do prijave portfolija za potrjevanje NPK.
Kot svetovalec se moram držati etničnih načel, ki so spoštovanje, nepristranskost, preglednost, zaupnost in natančnost. Kandidate ves čas spodbujam in usmerjam. Zgodi se kdaj, da ima kandidat/ka pred preverjanjem tremo, kar lahko privede do večjega stresa in posledično se lahko znajde v stiski. V takšnem primeru se s kandidatom pogovorim in ga poskušam predvsem razumeti in pomiriti ter mu dvigniti samozavest, pri čemer mi pomaga tudi znanje, ki sem ga osvojil kot zdravstveni zaupnik.
Zdravstveni zaupnik je v zadnjih letih pomemben element pri poklicih, ki se pri svojem delu srečujejo s tragičnimi dogodki. Kaj nam lahko poveste o tem in kako bi opisali vaše tovrstno delo?
Dejstvo je, da so zaposleni v nujni medicinski pomoči (NMP), na terenu dnevno izpostavljeni različnim operativnim stresorjem na delovnem mestu, kot so smrt, umiranje, množične nesreče, družinske tragedije, nujne vožnje, psihični in fizični napadi in drugo, kar pa lahko vodi do različnih težav v primeru, da ostajajo nerazrešene in tako se je pokazala potreba po zdravstvenih zaupnikih. Ker imam izkušnje iz terena, sem empatičen, sem vedno pripravljen pomagati, me sama tema psihičnega zdravja zanima in imam nekaj znanja že od prej, sem se z veseljem udeležil izobraževanja za zdravstvenega zaupnika in ga leta 2019 tudi uspešno opravil.
Moja naloga kot zdravstveni zaupnik je, da sem po stresnem dogodku na intervenciji, pa tudi če je nekdo od kolegic ali kolegov v stiski zaradi kateregakoli razloga, na voljo za tako imenovano prvo psihološko pomoč, ki jo zaupniki nudimo v obliki razbremenilnega pogovora. To je strukturiran pogovor, katerega namen je preprečiti posledice doživetega stresa, ki lahko pripeljejo reševalce k nezdravemu načinu kompenzacije, katere posledice pa so lahko zdravstvene in/ali psihične težave. Se pravi, da se travmatične dogodke predela že v službi in tega ne nosijo s seboj v privatno življenje.
Sama organizacija službe zdravstvenih zaupnikov bi že morala biti organizirana in zaživeti na državnem nivoju, pod Ministrstvom za zdravje RS, vendar je žal še v povojih.
Glede na vašo poklicno izkušnjo, kakšno je vaše sporočilo ljudem/udeležencem v cestnem prometu?
Glede na svoje izkušnje pridobljene na terenu in po preživeti nesreči, ter posledično dolgotrajni rehabilitaciji in invalidnosti, kadar si nemalokrat odvisen od pomoči drugih, bi rad vsem udeležencem v prometu dejal, da je po mojem mnenju najbolj pomembna stvar naše zdravje in samo človeško življenje.
Vsem sporočam, da morajo biti predvsem previdni, da vozijo po cestno prometnih predpisih, da znajo predvidevati nevarnosti v prometu, da slišijo intervencijska vozila in pravilno odreagirajo, da ne vozijo objestno in s tem izzivajo nesrečo ter poleg sebe s tem ne ogrožajo tudi ostale udeležence v prometu, in da pridejo varno na svoj cilj.
A. K. E: info@varensvet.si
