Pogosto se razpravlja o tem, ali so spolni prestopniki otrok pedofili, ter tudi ali vse osebe s pedofilijo spolno zlorabljajo otroke?
Kot spolno zlorabo se opredeljuje vsak neprostovoljni stik z osebo, ki ne more dati svojega pristanka ali privoljenja. Na kratko lahko rečemo, da je to vsaka dejavnost z otrokom, ki pripomore k spolni zadovoljitvi odraslega, nameni pa lahko vključujejo tudi potrebo po moči, nadvladi itd. Kaj vse pa spolna zloraba lahko vključuje? Vključuje vse od samozadovoljevanja v otrokovi prisotnosti, dotikanja intimnih delov njegovega telesa, intimno poljubljanje otroka, otipavanje, drgnjenje, zavajanje otroka, da sam izdela posnetke spolnih zlorab, slačenje otroka, opazovanje golih otrok, dejanski spolni odnos itd. Nekatere oblike so lahko zelo očitne, medtem, ko so druge lahko veliko manj prepoznane (načrtno opazovanje otroka pri intimnih opravilih kot je kopanje, opravljanje potrebe…). Spolna zloraba otroka je kaznivo dejanje, ter je kršitev etičnih, moralnih in socialnih norm.
Veliko pogosteje pa se v širši javnosti uporablja pojem pedofilije, kjer je definicija popolnoma drugačna. Pedofilija je opredeljena kot spolno zanimanje za predpubertetne otroke in po DSM-IV spada pod parafilije.
Kriteriji za pedofilijo so trije :
- v obdobju vsaj 6 mesecev ponavljajoče se spolne fantazije, spolni nagoni ali vedenja, ki vključujejo spolno aktivnost s predpubertetnim otrokom ali otroci (starosti 13 let ali manj)
- posameznik se je odzval na spolne nagone ali pa so spolni nagoni in fantazije pri posamezniku povzročali izrazito stisko ali medosebne težave v odnosih
- posameznik je star vsaj 16 let in je vsaj 5 let starejši od otroka, ko govorimo o prvem kriteriju
Poenostavljeno lahko rečemo, da je spolna zloraba dejanje, medtem, ko pedofilija ne pomeni nujno samega dejanja ali ukrepanja v smeri zadovoljitve. Mešanje teh pojmov ni dobra stvar, saj se pojavi slabše razumevanje med parafilijami in dejanskimi spolnimi zlorabami. Pedofilija torej lahko vodi v spolno zlorabo otrok ali pa tudi ne. Nadlegovanje in zloraba otrok ni medicinska diagnoza in prav tako ni sinonim za izraz pedofilije. Nekateri podatki kažejo, da je samo od 2% do 5% povzročiteljev spolnih zlorab dejansko oseb s pedofilijo. Tisti storilci spolnih zlorab otrok, ki ne izpolnjujejo pogojev za pedofilijo, otroke spolno zlorabljajo iz drugih razlogov – ti lahko vključujejo pomankanje priložnosti za spolne odnose z odraslimi, zlorabo alkohola, zlorabo ostalih substanc, spolne disfunkcije, osebnostne motnje, povečana agresivnost itd.
Nekatere osebe s pedofilijo torej sploh nikoli niso imele spolnega odnosa ali kontakta z otrokom, in mogoče vsaj polovica spolnih prestopnikov ne izpolnjuje diagnostičnih meril za pedofilijo. Moramo se zavedati, da mnogi ljudje s pedofilijo sovražijo svoje želje in fantazije, se nanje ne odzivajo iz moralnih razlogov, ter hkrati redko iščejo zdravljenje, prav zaradi visoke stigmatizacije, ki je prisotna v naši družbi. Ljudje imamo namreč težave z razlikovanjem med spolno privlačnostjo (kar ne pomeni nujno zlorabe) in samim nadlegovanjem oziroma spolno zlorabo (razlogi za to so lahko različni).
Tu pomembno vlogo igrajo tudi mediji in način poročanja : veliko večkrat se uporabi, da je XY oseba obtožena pedofilije, kjer bi bila pravilnejša uporaba, da je XY oseba obtožena spolnega napada.
S tem, ko bi prenehali stigmatizirati pojem pedofilije in bi bolje razlikovali med temi pojmi, bi hkrati pomagali, da osebe s pedofilijo poiščejo zdravljenje, preden dejansko storijo kaznivo dejanje. Poleg tega je zelo pomembno zavedanje, da je zdravljenje oseb s pedofilijo mogoče in da si veliko takih posameznikov ne želi kakršnihkoli spolnih stikov z otroki.
Pripravila: Laura Bavdek, psihologinja
Uvodna fotografija: Pixabay
