Kot aktivist za survivalizem, kako vidite današnje podnebne spremembe in prihodnost na tem področju?
Podnebne spremembe so znane zadeve, zato jih ne bi opisoval, se bi pa dotaknil nekaterih razlogov zanje in možnih scenarijev .
Razlogi zanje v luči naše človeške narave
Naša vrsta je radovedna in dokaj »komot«. Predvsem pa smo vrsta, ki zelo težko sprejema prostovoljno odrekanje nečemu. Naša človeška narava nosi bistveno krivdo, da še nismo naredili pomembnih korakov, k razogljičenju družbe. Naša radovednost in želja po izboljšanju življenjskih razmer nas ženeta naprej. Ljudje smo pripravljeni življenja posvetiti napredku. Žal ima le malo vrst na našem planetu vgrajene likvidatorje za zmanjševanje vrste ali aktivnosti. Uspešni, kot smo, smo zasedli ves planet in sedaj, kot ena redkih vrst s svojimi raznolikimi aktivnostmi vplivamo na naš planet, v dobrem in slabem zanj ter posledično za življenje na njem. Človeštvo že več desetletij ve, da si z neustrezno tehnologijo uničujemo planet in postavljamo sebe na rob preživetja, a se žal ni nihče pripravljen odreči civilizacijskim pridobitvam. K temu nas bo morala prisiliti narava sama. Spremembe lahko dosežemo le navadni ljudje, s tem da ne bomo kupovali izdelkov oziroma storitev, ki obremenjujejo planet. To pa zaradi naše narave težko dosežemo.
Kaj se nam obeta, glede na različne posledice podnebnih sprememb?
Neugodne podnebne spremembe povzroča večanje koncentracije toplogrednih plinov, kar povzročajo številne človeške dejavnosti. Naš ekosistem je precej krhek, tako da lahko nanj vplivajo že minimalne spremembe fizikalnih količin, ki vzdržujejo življenje na našem planetu. Pri razvoju podnebnih sprememb se je treba zavedati, da imajo lahko različne med seboj prepletajoče se posledice. Možne scenarije si bomo pogledali iz vidika Slovenskega ozemlja.
Dvig temperature za dve stopinji
Dvig temperature na slovenskem v prvi vrsti prinese povečanje sušnih predelov države. Pri teh posledicah ne gre toliko za pomanjkanje padavin ampak za njihovo neustrezno razporeditev in povečanje števila neviht. Pri teh spremembah se zmanjša čas snežne odeje, obseg poletnih padavin in daljših obdobij rahlih padavin. Ravno sneg in rahle padavine namreč napolnita vodna zajetja in vodonosnike. Medtem, ko pri nevihtah voda hitro odteče in ne napolni vodonosnikov. Pri tem vidiku sprememb se bo zmanjšal pretok vseh slovenskih rek in v prekmurju in na primorskem bo nastala polpuščava, v drugih delih pa bomo dobili podnebje podobno tistemu, ki je sedaj na Siciliji. V globalnem pogledu se bo zmerni pas premaknil proti severni Evropi.
Zmanjšanje sončeve aktivnosti
Opažajo se tudi nekateri znaki zmanjšanja sončeve aktivnosti, ki so del življenjskega cikla sonca. To pomeni minimalni padec globalnih temperatur na zemlji.
Zaustavitev zalivskega toka
Atlantski zalivski tok, ki potuje od juga proti polu ob zahodni Evropski obali in Evropi, omogoča toplejše podnebje. Zaustavitev tega toka bi pomenila nekoliko nižje temperature v zahodni in srednji Evropi. Ne vemo pa kaj bi to pomenilo za režim padavin.
Najverjetneje bo prišlo do nekakšnega miksa vseh teh sprememb. Emisije toplogrednih plinov bodo dvigale temperature, zaustavljanje zalivskega toka in upad sončevih aktivnosti pa jih bodo nekoliko zniževale.
Glede na povedano, s kakšnimi posledicami bomo soočeni?
Otežitev pridobivanja zelene elektrike. Višje temperature bodo povzročile močnejše vetrove in neugoden padavinski režim za vodnatost rek. Višje temperature bodo povečale hitrost vetrov in s tem zmanjšale čas varnega obratovanja vetrnic. Med tem pa bo neugoden padavinski režim zmanjševal čas obratovanja hidroelektrarn.
Otežitev pridobivanja hrane. Ker se bo zaradi pomanjkanja padavin del Slovenije spremenil v pol puščavo se bo zmanjšala možnost klasičnega kmetovanja. S tem bomo postali prehrambeno bolj ranljivi. Ker bodo težave s hrano tudi drugje je ne bomo mogli pripeljati iz tujine. Tako nas čaka pomanjkanje, če ne bomo razvili drugačnih oblik pridobivanja hrane.
Dvig morske gladine. Dvig morske gladine bi v primeru, če ne bomo zaščitili obale precej zmanjšal kopno in pognal v beg množice ljudi. Tu se je treba zavedati, da ¾ človeštva živi ob morjih in plovnih rekah. Tako bo ta problem lahko zelo velik, se pa ga da relativno učinkovito omejiti. Za preprečitev urjenja morja imamo ustrezne tehnologije.
Podnebni begunci in vojne za vodo. Svet žal nima svetovne vlade in svetovne rešitve za segrevanje podnebja. Tako se bodo morali ljudje in države oziroma skupine držav same reševati. Ljudje se bodo lahko reševali le tako, da se bodo prilagodili življenju v puščavi. So ljudstva, ki to znajo. Dejansko takšna tehnologija obstaja. Žal pa bo za mnoge lažje emigrirati tja kjer se bo še dalo živeti. To pomeni v Sibirijo, Kanado, Severno Evropo, Južno Ameriko in na visoke planote. Seveda pa je vprašanje, kaj bodo ciljne države storile, ko se bo proti njim usmerilo nekaj milijard ljudi. Države pa se lahko določijo za vojaško zasedbo območij, kjer bo življenje še možno. Tako svet pluje proti zelo nestabilnem času. Seveda imajo države tudi druge možnosti.
Družbene spremembe. Sedaj živimo v obdobju liberalnih demokracij, kjer je v ospredju posameznik. V dobi obilja smo posamezniki dovolj močni, da skrbimo zase in v zvezi s tem odločamo. Družba nam zagotavlja vse. Pomanjkanje virov in varnosti pa sili ljudi, da oblikujejo bolj avtoritativno družbo. V omejenih družbenih razmerah moramo tekmovati z drugimi. To lažje storimo v skupini, ko za nas skrbi nek sposoben vodja, mi pa ga ubogamo. Družbe se bodo morale bolj vojaško organizirati in tudi delovati. Disciplina je v nevarnih razmerah pomemben element, ki nam pomaga preživeti. Na koncu koncev se je treba zavedati, da smo ljudje večino časa živeli v takšnih družbah. Liberalne družbe so žal redek privilegij.
Vloga hrane, kot političnega dejavnika v svetovnem merilu in padec liberalnega globalizma. Hrana je strateški vir, ki ga moramo upoštevati vsi. Tisti, ki jo nimajo bodo morali hrano nekako, dobiti od tistih, ki jo imajo. Zavedati se moramo, da smo žitna civilizacija. Žita pa ne rastejo povsod. Žita težko gojimo kot vrtnine oziroma v tovarnah hrane. Države, ki imajo žitna polja bodo lahko s prodajo žit dobila velike dobičke ali pa širila svoj politični vpliv po svetu. Žita rastejo na Kitajskem, v Ameriških prerijah in v južni Rusiji in Ukrajini. V evropskih razmerah pa v Franciji in Panonski nižini. Države, ki bodo imela žito ga bodo lahko prodajale po svoji politični volji. Tako bo na nek način padel tudi liberalni globalizem, ki je izhajal iz tega, da lahko za denar dobiš izdelek od kjer koli. Sedaj tudi če boš imel denar ne boš mogel zanj dobiti hrane. V tem kontekstu je treba gledati tudi današnjo vojno v Ukrajini. Rusija si bo s pridobitvijo polj povečala svoj vpliv predvsem v Afriki in nekaterih delih južne Azije in s tem oslabila predvsem Evropo, deloma pa tudi ZDA.
Kaj predlagate, kot možne strategije za preživetje družbe?
Globalno znižanje temperatur. Svet lahko razvije tehnologije, s pomočjo katerih lahko zmanjša sončno obsevanost zemlje. Tako bi lahko gore in nerodovitno zemljo pokrili z velikimi pregrinjali, ki bi odbijali svetlobo. Drugo možnost predstavlja trosenje majhnih delcev v atmosferi, kar bi tudi znižalo temperature. Te tehnologije so seveda možne in bi jih lahko hitro realizirali. V skrajni sili bi lahko zbudili tudi kakšen majhen vulkan, ki bi izbruhal ravno pravšnjo količino prahu, da bi nekoliko znižal temperature. Seveda pa so takšne globalne rešitve problematične, ker pač ne obstaja svetovni konsenz o takšnih rešitvah. Vsaka država ali skupina držav bi verjetno imela svoje mnenje o takšni rešitvi. Verjetno bi takšna rešitev prišla na vrsto po dolgih brezplodnih pogajanjih, ko ne bi bilo več nobene druge rešitve.
Ohranjanje globalne temperature in postopno zmanjševanje na strateški ravni. Človeštvo že ima tehnologije s pomočjo katerih bi toplogredne pline s pomočjo električne energije razklopil ali pa jih s pomočjo vodika pretvoril v sintetično gorivo. Druge možnosti pa so sintetiziranje toplogrednih plinov v inertne snovi ali njihovo vbrizgavanje v zemljo. Ta tehnologija žal zahteva veliko električne energije in bo možna šele potem, ko bomo imeli ogromno energije iz obnovljivih virov ali iz zlivanja vodika. Do tedaj pa lahko uporabljamo le tehnologijo pretvarjanja CO2 v energetsko spojino. Tu gre v bistvu le za nekakšno baterijo. Pri tej tehnologiji ne zmanjšamo količino toplogrednih plinov, jo pa lahko ohranjajmo na sedanji ravni, a se lahko vozimo.
Lakota po energiji – strateški vidik. Človeštvo, se bo glede na svojo naravo še naprej prizadevalo pridobivati energije, ki bo »delala« namesto njega. Prepričan sem, da bomo še naprej delali na novih oblikah energije oziroma njihovega pridobivanja. Človeštva brez energije ni. Je lahko le srednji vek. V takšnih razmerah pa noče nihče živeti. Tako se bo delalo vedno večje vetrnice in naprave za pridobivanje energije iz plime. Verjetno pa bo treba ponovno premisliti koncept pridobivanja energije iz vode. Tu bo treba veliko energije usmeriti v rešitve pridobivanja vode za gnanje turbine. Pridobivanje električne energije s pomočjo sončnih kolektorjev je žal nekoliko nepopularno. Ravno ta energija nam v prehodnem obdobju omogoča preživeti. Predvsem pa nam bi prihranila odvisnost od Rusije (ali morda ZDA) kar nam že dejansko škodi. Za sončne panele je v Evropi dovolj streh in neuporabnega sveta. Če pa ne bo dovolj pa se lahko opremo na Saharo. Tam projekti pridobivanja energije iz sonca že obstajajo, a so politično zapostavljeni. Žal je bila ruska nafta pomembnejša. Za Evropo ni pametno, da se energetsko veže na močno, a nepredvidljivo Rusijo. Sedaj to že drago plačujemo. Bolje bi se bilo vezati na Alžirijo, Tunizijo in Libijo, ki bi jih lažje obvladovali in hkrati preprečili nezakonito doseljevanje v Evropo. Evropa žal ni imela skupne pametne energetske politike.
Prav gotovo elektrarne na uran predstavljajo določeno časovno omejeno alternativo, ki pa bo verjetno zdržala dokler ne bomo obvladali tehnologije zlivanja jader. Ta tehnologija je obetavna in bo v naslednjem desetletju verjetno že aktualna. Ob tem pa se bo treba zavedati, da bo treba še več desetletij del energije pridobljene iz zlivanja jeder uporabiti za razklop CO2.
Nov potrošnik. Gibalo podnebne krize smo potrošniki. Večina nas to noče priznati. Imamo na voljo že alternative, recimo javni promet namesto zasebnega vozila, a se temu udobju ne odrekamo. Šibki politiki pa niso v stanju ljudem povedati, da se morajo nečemu odreči ali pa v mnogih primerih le za kaj zamenjati. Teženje nekaterih aktivistov, da se podnebne spremembe dogajajo ker to hoče kapital, pa žal ne drži. Kapital daje na trg le tisto kar gre v promet. Seveda tudi poskuša zasvojiti potrošnike, a v osnovi je stvar potrošnika, kaj bo izbral. Če se potrošnik odloči, da se ne bo več vozil z avtom na tekoča goriva bodo morali tovarno takšnih vozil zapreti. Potrošniki imamo moč, da odločamo. Naloga voditeljev pa je, da potrošnike opolnomočijo za nekoliko drugačno življenje. Žal so ravno politiki in državne administracije premalo naredile na osveščanju potrošnikov in uvajanju pravih ekoloških predpisov. Žal so nekateri lobiji, ki gradijo na starih tehnologijah še preveč močni, politiki pa očitno niso dovolj pogumni in vizionarski, morda celo skurompirani. Danes obstajajo vse mogoče alternative, ki lahko zamenjajo slabe tehnologije. Žal se te tehnologije niso razvile. Pri nas smo se recimo šele sedaj bolj odločili za sončne panele, medtem, ko je Nemčija že široko pokrita z njimi. Predvsem se moramo ljudje odločiti, da bomo manj porabili za energijo oziroma jo bomo pridobivali kar sami. To je danes možno. Ljudje lahko energijo zbiramo sami s pomočjo vetrnic in panelov. Uporabljamo lahko tudi biomaso, kjer jo je v izobilju. Seveda se lahko več vozimo v javnem prometu, ki je že dovolj udoben. Učinkovitejši pa bo, ko bo več potnikov. Sedaj je problem premajhno število linij, ker ni potnikov. Na voljo pa imamo seveda tudi kolesa in deljenje uporabe vozil oziroma kratki najem. Seveda bo cena energije kmalu prisilila tudi tiste, ki za to nočejo slišati. Cena nafte in plina se ne bo več znižala, ker gredo zaloge h koncu, predvsem pa imajo ljudje tudi v Afriki in Aziji že dovolj velike dohodke, da si kupijo prevozno sredstvo na bencin ali nafto. To ni več privilegij Evropejcev in Američanov. Avti na bencin pa tudi elektriko si zaradi omejenih količin nekaterih kovin in mineralov ter dvigajočih cen fosilnih goriv tudi v Evropi ne bomo mogli vsi več privoščiti. Sicer je v rezervi tudi podvodno rudarjenje, a je še brez pravih pravnih okvirov in dostopnih tehnologij. Več uporabnikov javnega prometa pa bo seveda povečalo njegovo učinkovitost, dostopnost in ustreznost.
Energijske potrebe zmanjšamo tudi tako, da kupujemo predmete za večkratno uporabo, ki jih je možno popravljati in so izdelani iz snovi, ki jo je možno poceni reciklirati. Te tehnologije so že na razpolago. Druga možnost je pa uporabo lastne embalaže in kupovanje večjih količin izdelkov. Še v 60 letih smo Slovenci hodili po mleko in olje v trgovino z lastno embalažo. Druga možnost pa je logistična dostava trgovinskih izdelkov na dom v zamenljivi embalaži.
Novo kmetijstvo. Sedanje kmetijstvo je industrijsko, monokulturno in potrebuje veliko virov, razen delovne sile. Je tudi profesionalno. Kmetijstvo v sodobnem času bo moralo omejiti uporabo virov in se precej opreti tudi na navadne državljane, ki bodo morali iti pri ekstenzivnih kulturah od kupovanja pridelkov, k njihovi domači proizvodnji. Svet pozna že nekaj takšnih praks. Tako mnogo Palestincev živi od tistega kar pridela na strehah hiš. Tržni del sodobnega klasičnega poljskega kmetijstva, ki temelji na žitaricah in okopavaninah bo moralo temeljiti na učinkoviti infrastrukturi, ki bo zagotavljala vodo, nadzoru rasti in mikrohranjenju, pridobivanju gnojil iz lokalnih virov, zmanjševanju porabe energije in razvoju rastlin odpornih na sušo in veter. Sedaj smo zopet v faraonovih časih. Distribucija vode zahteva dobro organizacijo in učinkovito infrastrukturo. Voda in njena distribucija je državna zadeva. Takšno kmetijstvo bo zahtevalo večje posege države, več državnega nadzora, načrtovanja in financiranja. Evropska kmetijska politika je popolnoma zgrešena, ker temelji na liberalnih podmenah (te so učinkovite, le če ni prehrambene krize) in plačevanju kmetov za vse drugo samo za proizvodnjo hrane ne.
Za gojenje zelenjave pa morda tudi še kaj drugega (gob) pa bo treba zaradi pomanjkanja prostora in zahtev precizne uporabe virov postaviti »industrijske« tovarne, v kateri bodo s pomočjo umetne svetlobe in toplote v hidroponiki rastle rastline, ki pozimi ne bi mogle rasti. Pri takšni proizvodnji se minimalizira poraba hranil in prepreči uporaba strupenih snovi za zatiranje škodljivcev. Takšna proizvodnja je podobna tovarniški proizvodnji.
V nadaljevanju bo potrebno v večji meri uvajati proizvodnjo alteranativne hrane. To je hrana, ki je sedaj neobičajna, zmanjšuje uporabo virov in prostora v kmetijstvu. Tu gre za pridobivanje proteinov z gojenjem insektov, črvov in podobno ter razvojem rastlin, ki porabijo malo vode ali lahko rastejo v slanih razmerah.
Nova mesta in logistika ter trans humanizem. Če bo človeštvo, kot mestna vrsta, hotelo preživeti bo moralo temeljito predelati svoja mesta. Mesta bodo morala postati ponovno takšna kot so bila pred industrijsko revolucijo. Mesta bodo morala ponovno pridelovati hrano, proizvajati energijo in ne bodo smela biti narejena po meri vozil. Naša mesta so še vedno delana po meri 19. stoletja. Mesta morajo postati samozadostna, brez negativnih vplivov na okolje.
Voda: Mesta bodo morala biti zasnovana tako, da bodo lahko zbirala vodo in jo uporabila za kmetovanje in spiranje odpadkov. Mesta bodo daljinsko in računalniško upravljala z vodo. Vodo se bo v veliki meri tudi recikliralo ali pridobivalo iz desalinizacije. Voda na območju mesta je v upravljanju mestnih oblasti.
Reciklaža bo v upravljanju mestnih oblasti. Vse kar mesto odvrže, od fekalij do embalaže in neuporabnih izdelkov bo moralo mesto zbrati in reciklirati ali tako predelati, da ne bo škodljivo za okolje. Smetišč ne sme več biti. Vodo se bo recikliralo. Fekalije se bo očistilo in spremenilo v gorivo ali gnojilo. Nepovratne embalaže bo malo. Ta bo zbrana in ponovno predelana v nekaj kar bo uporabno za meščane. Iztrošene aparate, pohištvo in tehnična sredstva se bo popravilo in dalo v ponovno uporabo. Vse te dejavnosti se morajo odvijati v samem mestu. Transporti so na tem področju nesmiselni. Kar se ne bo moglo popraviti, se bo deloma predelalo, sortiralo in vrnilo industriji.
Hrana: Mesta bodo morala sama proizvajati precej hrane. Zato bodo morala imeti svoje rastlinske kmetije. To bodo visoke stavbe odprte proti jugu, kjer bodo »poklicni kmetovalci« proizvajali zelenjavo in okopavanine v nekakšni ogromni več nadstropni topli gredi. Kmetovalo se bo v nadstropjih. Tu se bo zbirala mestna voda in hranljive snovi za rastline, ki jih bo recikliralo mesto. Mesto mora iz odpadkov pridobiti del gnojil. Mesto bo imelo tudi kmetije, kjer so bo proizvajalo proteine. V ta namen se bo v ribnikih lahko gojilo some. Njihovi iztrebki se bodo uporabljali na rastlinskih kmetijah. Mesto bo imelo tudi perutninske kmetije, ki bodo tudi več nadstropne. Te kmetije bodo imele za potrebe prehrane še lastne tovarne za proizvodnjo zelenjave za potrebe reje perutnine. Seveda bo mesto moralo imeti tudi kmetijo za proizvodnjo proteinov iz alternativnih rej (žuželke, črvi …). Nadalje bo mesto imelo tudi tovarne zelenjave, kjer bo zelenjava rastla bodisi pod svetlobo z umetnim ogrevanjem celo leto. Del tovarne pa bo lahko bil kot hladen rastlinjak.
Pomemben dejavnik proizvodnje hrane pa bodo tudi stanovalci. Ti bodo v rastlinjakih na strehah ali kje drugje lahko pridelali nekaj hrane za svoje potrebe.
Transport bo zahteval popolnoma novo oblikovanje transportnih poti. Zasebna vozila ne bodo več zaželena, pa tudi predraga bodo. Transport bo temeljil na javnih transportnih sredstvih. Zasnova mesta bo narejena za javni promet. Tako bomo lahko imeli na razpolago železnico, avtonomna vozila na klic, ki se gibljejo po tirih, tekoče trakove, kolesa in majhna vozila na elektriko. Za transport dobrin iz oskrbnih centrov, pa se bo imelo posebne jaške po katerih se bodo premikala avtonomna vozila, ki bodo dostavljala naročeno blago na dom. Klasičnih trgovin ne bo več. Vse se bo naročalo na daljavo. Obleko se bo lahko izbiralo s pomočjo skenerjev telesnih dimenzij kupcev. Za transport dražjih izdelkov pa bodo seveda na voljo brezpilotni letalniki.
Raba energije. Vse stavbe bodo morale biti temeljito izolirane, zaradi vročine bodo morale biti nekatere celo vkopane. Stavbe bodo s pomočjo vetrnih turbin in sončnih panelov same zbirale energijo in z njo tudi upravljale. Same stavbe bodo morale biti IT vodene. Naprave in aparature na elektriko bodo morale biti varčne. Ljudje pa bodo čim več hrane pripravili sami. Tako se jim bo dostavljalo polizdelke. To bo zaradi robotizacije kuhinje možno tudi brez gospodinjinje prisotnosti.
Globalna logistika. Zaradi samozadostnosti mest se bo bistveno zmanjšala potreba po uvozu stvari v mesta.
Trans humanizem. Pri preživetju v mestih nam bo morala veliko pomagati tudi medicina in bionika ter genetika. Ljudi bo pač treba nekoliko izboljšati. Tako, da bo za svoj obstoj rabil manj virov ali zdravstvene oskrbe.
Kakšna naj bi bila nova vloga države?
Razmere v katerih bomo živeli kakšnih 200 let, ko bomo dokončno lahko rešili problem tople grede so krizne. Živeli bomo v razmerah za katere nismo popolnoma prilagojeni. Na nek način bomo živeli v umetnem okolju. Za preživetje bomo potrebovali usmerjeno delovanje znanja, uporabe virov in marsikaj kar bo razvito za kolonizacijo Marsa.
Izredne razmere vedno zahtevajo načrtno delovanje oblasti. Oblast bo morala bolj načrtno in urejeno upravljati svoja območje. Oblast bo morala upravljati z vodo in surovinami ter tudi z distribucijo in razdeljevanjem hrane. Oblast bo morala skrbeti za strateški transport, ljudi oseb in blaga ter še posebej transport vode. Velika vloga pa bo tudi pri zagotavljanju vode, torej recikliranju in desalinizaciji. Pojavila se bo striktna delitev pristojnosti med mestno in centralno oblastjo. Povečal se bo pomen mest in zmanjšal pomen podeželja. V mestu bo v teh polpuščavskih razmerah lažje preživeti, kot na podeželju. Država bo morala biti bolj prisotna in avtoritativna. Ljudje bodo to sprejeli, ker bodo ugotovili, da gre za njihovo preživetje. Ljudje smo na srečo vrsta, ki se je v primeru krize sposobna podrediti kvalificirani avtoriteti, ki zagotavlja, da bo rešila probleme. To vlogo mora prevzeti država ali kakšna druga oblika velike skupnosti. Prevelik liberalizem bo nevaren.
Kaj pa lahko po vašem mnenju v teh negotovih časih stori posameznik?
Do sedaj sem govoril o tem, kaj bo morala storiti skupnost za preživetje ljudi. Vendar nam celo zanikanje okoljske katastrofe in njeno počasno preprečevanje ne vliva veliko upanja. Mnogi ljudje se bojimo, da bo reševanje planeta prepozno. Po mojem mnenju zamujamo že 20 let. Tako se bomo morali državljani v krizi znajti nemalokrat, kakor bomo vedeli in znali. Ena od možnih strategij je survivalizem. Ta izhaja iz prepričanja, da se ne da zanesti na države in druge uradne skupnosti in je treba poskrbeti zase, bodisi individualno ali skupinsko. Sam survivalizem je precej razširjen v ZDA, kjer državljani zaradi družbenega ustroja in pionirske tradicije ne verjamejo preveč državi in so navajeni svoje stvari reševati sami. To je popolnoma drugače, kot v Evropi, kjer je nastala močna socialna država, od katere smo postali popolnoma odvisni. Pa tudi lažje in bolj komot je, če za nas skrbijo drugi. Bistvo survivalizma, kot ga jaz razumem, je v tem da se državljani posamezniki ali v manjših skupinah predvsem zanesemo nase in se pripravljamo na preživetje v raznih kriznih dogodkih ali stanjih. Možni so različni scenariji. Nesreče so lahko kratkotrajne, lahko pa postanejo nova realnost. Za preživetje dejansko ljudje potrebujemo zelo malo, vodo, hrano in zavetje. Če se pripravljamo na preživetje v enkratnih dogodkih, ki trajajo nekaj dni (recimo potresi) si lahko pomagamo z zalogo hrane in vode ter potrebščinami iz kompleta za preživetje, ki si ga pripravimo in ga stalno dopolnjujemo. Vsebovati mora predvsem nekaj ročnega orodja, opremo za spanje in ohranjanje toplote, baterije, sveče in pribor za pripravo ognja in kuho. Seveda ne smemo pozabiti na prvo pomoč, nahrbtnik in radio na baterije. Oprema za kampiranje, ki jo sicer rabimo na dopustu je lahko prav priročna in racionalna rešitev. Zato bodite pripravljeni nekaj več investirati v kvalitetno opremo. Za daljše dogodke pa je treba imeti tudi sredstva za filtriranje vode in morda zaščitne maske. Znanje za uporabo teh sredstev in pripravo hrane je dostopno, tako da se teh stvari lahko lotimo v družinskem krogu. Je pa seveda bolje, če se organiziramo. Večja skupina lažje preživi, kot posameznik. Za pripravo na daljše življenje v ekstremnih razmerah pa zahteva več znanja, tehnologije, časa in sodelovanja večje skupine. Takšno preživetje zahteva tudi več denarnih sredstev, izgradnjo infrastrukture za bivanje in vgradnjo raznih varnostnih in filtrirnih sistemov, ter podobno. Seveda sem spadajo tudi zmogljivosti za proizvodnjo hrane, pridobivanje in reciklažo vode, pridobivanje energije ter omejeno obliko proizvodnje nujnih dobrin. Tega se ne moremo lotiti sami. Potrebno zanje in drugi viri so prekompleksni oziroma jih mora biti veliko, da bi problemu lahko bil kos en sam človek. O teh zadevah bi lahko rekli kaj več v kakšnem drugem intervjuju. Bi pa vse zainteresirane, ki jih ta problematika zanima povabil, da nas kontaktirajo na spodnji elektronski naslov, da se v smeri survivalizma povežemo in organiziramo.
K. K. E: info@varensvet.si
