Paramedicina (telesnega stražarja) – 1. del

0

 

Slika 1: Žrtev streljanja v reševalnem vozilu

Najprej bomo pojasnili kaj je paramedicina in v čem se razlikuje od prve pomoči.

Paramedicina telesnega stražarja ni klasično nudenje prve pomoči. Veščine telesnega stražarja glede nudenja prve pomoči so prilagojene okolju in njegovemu specifičnemu delu, ter poškodbam, ki so možne na tem področju, pri varovani osebi ali samem telesnem stražarju.

Ko je nekdo poškodovan ali nenadoma zboli, nekatera ali več vitalnih funkcij ne delujejo kot je potrebno. V takšnih primerih bo poznavalec prve pomoči  poskušal vzpostaviti stanje,  kakršno je bilo pred poškodbo – npr. z umetnim dihanjem spodbudimo osebo, ki ne diha, da prične ponovno dihati.

Telesni stražar bo uporabil standardne tehnike nudenja prve pomoči, ko pa le-te ne bodo uspešne, bo uporabil “napredne metode”. Paramedicina zato predstavlja višji nivo nudenja prve pomoči.

Pod “napredne metode” razumemo na primer intubiranje cevi v pljuča, dajanje odrejenega cepiva ali injeciranje.

Med drugo svetovno vojno, zdravniki niso zmogli nuditi prvo pomoč vsem ranjenim v bitkah. Enostavne stvari so naučili svoje pomočnike. Takšna praksa je zaživela v Korejski vojni. Ko so pripadniki SAS-a vadili z američani, prvič v Fort Bragu 1960, so slednji bili zelo presenečeni nad njihovim znanjem medicine.

“Bolničar-reševalec” je tedaj bil oseba, ki pozna osnove medicine in opravlja naloge, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravljal zdravnik. Oni so načeloma delovali, zgolj, ko zdravniki niso bili dostopni. Na tej točki je potrebno poudariti, da tukaj govorimo o nadomeščanju in ne o zamenjavi zdravnikov.

Pravna stališča

“Bolničarji-reševalci” so pravno zastopani v ZDA (Emergency Medical Technicians). Pravo se razlikuje od države do države, vendar pa je izobrazba urejena na drugačen način, odvisno od ustanove. V ZDA obstojajo tri stopnje: osnovni EMT, EMT in napredni EMT.

V Veliki Britaniji na primer “bolničarji -kvazizdravniki” niso pravno priznani in njihov status še ni rešen. Pravzaprav v večini evropskih držav je paramedicina prepovedana z zakonom. To je deloma razlog, da bi se zaščitila zdravniška stroka in deloma, da bi se zaščitili državljani sami  pred “zaigranimi navdušenci nad medicino.”

V Veliki Britaniji usposobljen zdravnik potrdi veščine “bolničarja”, katerega  je poučeval. Dobrodelne organizacije nimajo pravic glede izobraževanja “bolničarjev-reševalcev”.

Paramedics in Paramedic UK sta dve rivalni organizaciji med neštetimi drugimi, vendar pa je njihovo vedenje včasih neprimerno. Obe organizaciji organizirata prostovoljno usposabljanje in izobraževanje ljudi. Izdane diplome, pravno gledano, ne zavarujejo takšen zdravstveni kader pred potencialnimi tožbami, ki jih sprožijo osebe katerim ni bila pravilno nudena pomoč, ter so nastale zdravstvene posledice.

Prioritete »bolničarja-reševalca«

Katere so prioritete telesnega stražarja – »bolničarja« ? Veterani policije, vojske ali rdečega križa se verjetno spomnijo starih kratic, s katerimi so bile odrejene prioritete. 4B – breathing, bleeding, breaks and burns (dihanje, krvavenje, zlomi in opekline).

IBA uporablja za takšne namene svoj protokol.

Slika 2 : Ugotavljanje diagnoze v samem začetku

ODD ABCDEF

ODD – observation, danger and diagnosis (opazovanje, nevarnost in diagnoza)

Opazovanje –  preden se približate poškodovani osebi in se jo dotaknete, razglejte se okoli sebe in ugotovite, kaj se je zgodilo.

Nevarnost – je vzrok za nevarnost še prisoten (ostrostrelec ali eksploziv)? Preden pričnete nuditi pomoč, se prepričajte, da niste vi naslednja žrtev

Diagnoza – je več poškodovanih oseb? Če so, ali je dovolj usposobljenega osebja, da se vsaki poškodovani osebi dodeli osebo za pomoč? V kolikor ni dovolj usposobljenega osebja za nudenje pomoči je treba postaviti prioritete. Da lahko le-te postavite, morate poprej opazovati vse poškodovane osebe, narediti vse diagnoze in poškodovance uvrstiti v eno od naslednjih kategorij:

  • oseba bo preživela, če bo hitro prejela prvo pomoč
  • oseba bo preživela tudi, če ne bo v danem trenutku prejela prve pomoči
  • ne verjamemo, da bo oseba kljub pomoči preživela

Najprej pomagajte osebam iz prve kategorije. Vsak, ki je šel skozi vojaško usposabljanje se bo spomnil pasti inštruktorja, ki je vpil in prosil za pomoč, medtem, ko je bila pomoč nudena »tihi žrtvi«, ki je ležala v nezavesti; »Če lahko oseba kriči, lahko tudi diha« je bilo sporočilo vaje. Tega pravila ne pozabite.

Sledijo druge kategorije diagnoze:

Pomoč za: zrak, dihanje in cirkulacijo (ABC- airway, breathing, circulation)

Reševanje travme: izguba krvi, opekline in zlomi ( DEF- droop blood pressure, effects of  burns, fractures)

Potrebno je nuditi pomoč, ker vsaka celica v telesu potrebuje kisik, možgani pa so najbolj zahtevni. Najpomembnejši del možganov je »medulla oblongata« (podaljšana hrbtenjača možganov). Ima tri vitalne centre, živčne centre za srce, pljuča in oskrbo s kisikom.

Ob razumevanju zgoraj napisanega je potrebno spremljati dovod kisika iz zraka v možgane.

Zrak vstopi skozi nos in/ali usta ter skozi kanal potuje do pljuč. Omenjeni kanal lahko po nesreči zamaši hrana in pride do zadušitve, saj zrak v takšni situaciji ne uspe priti do pljuč.

V pljučih kisik preide v kri, kjer ga nadalje transportirajo rdeče krvne celice. Kri po telesu kroži s pomočjo »pumpe« – srca in na takšen način kisik kroži po telesu, tudi do možganov.

V primeru, da možgani ne dobijo kisika, zaradi problemov poti v pljučih ali srcu, se posledično centri zaprejo in telo ne funkcionira normalno. Če pride do tega imate zgolj 4 minute časa, da vzpostavite situacijo, sicer pride do nepopravljive poškodbe možganov. Takšne poškodbe pomenijo v večini primerov za poškodovanca prehod v stanje vegetacije. Natančen čas, ki ga imate za nudenje prve pomoči lahko varira zaradi zunanjih dejavnikov, kot na primer temperature zraka –  situaciji nista enaki, če se to odvija na Norveškem ali pa v Sahari.

Hiter odziv

 Proces oživljanja imenujemo kar CPCR (cardio-pulmonary-cerebral resunsciation). Fazo so opredelili anesteziologi, ki so prepoznali funkcijo možganov za življenje – to se v prvi pomoči imenuje CPR.

Usposobljen telesni stražar je rešil življenje predsedniku Nixonu, ne v nekem strelskem obračunu pred elitnim hotelom, ampak v restavraciji, ko je predsedniku ušla hrana v sapnik. Telesni stražar je pri predsedniku, ki se je že dušil, nemudoma opravil Heimlichov prijem. S prijemom  od zadaj ga je stisnil pod rebri sunkovito in tako povzročil izločanje hrane iz sapnika in s tem sprostitev dihalne poti.

Pravkar ste dobili nasvet, kaj storiti v takšni situaciji. Pri tem vašo glavo nekoliko spustite in jo obrnite v stran. Takšen položaj glave, bo preprečil, da dobite udarec v nos, če bo varovana oseba premaknila glavo hitro nazaj.

V primeru, da je oseba v nezavesti, vendar diha, jo je potrebno postaviti v bočni položaj z licem na tla, da se ne zaduši z lastnim jezikom. Takšen položaj preprečuje tudi dotok krvi v možgane.

Dihalne poti

 Najbolj pomembno je, da pri osebi, ki je prenehala dihati vzpostavimo prosto dihalno pot.

Slina in kri se lahko izločita s pomočjo prstov in gravitacije. Za takšne namene se lahko uporablja tudi dvojno cevko, ki jo imajo telesni stražarji običajno s sabo v opremi. Enako cevko se lahko uporabi tudi za izvlečenje sline pri novorojenčkih.

Slika 3: Spodbuditev dihanja z masko in dihalnim balonom

Najpogostejši vzrok za zadušitev žrtev je njihov jezik, ki zdrsne proti žrelu in posledično zapre dihalni kanal. Poleg že omenjenega bočnega položaja za nezavestne osebe  lahko »bolničar-reševalec« uporabi tudi druge možnosti:

– »nadomestni dihalni kanal« – to je plastična cevka (tubus), ki se jo vtakne ob jeziku v sapnik  osebe in s tem se zagotovi prosto pot za dovod zraka v pljuča. Mogoče ga je namestiti skozi nos ali usta nezavestne osebe. Pri teh osebah je mogoče, da prideta kri ali slina v pljuča, zato jim glavo pomaknemo v sledeči položaj – proti tlem, da to preprečimo.

  • laringealna maska služi za dovod zraka v pljuča
  • endotrahealni tubus- se vstavi pri osebah v nezavesti

V kolikor je žrtev utrpela strelno rano v predelu lica ali čeljusti ali zaradi opeklin ni mogoče zagotoviti dihalne poti skozi nos ali usta, je potrebno v takšni situaciji narediti zunanji sapnik. Ta tehnika je po nujnosti in improvizaciji pozicionirana kot operacija, za katero je potrebno posebno orodje in se jo izvaja samo v nujnih in posebnih primerih, ko želimo rešiti življenje poškodovanca.

– kriko-traheotomija (prebije se mišico pod čeljustjo in zareže se okence v sapnik)

Slika 4: Nevaren poseg traheotomije

Zelo koristen del opreme je obrazna maska, s katero se pokrije nos in usta in se tako predihuje žrtev usta na usta ali usta na nos. Pri tem se uporabi dihalni balon. Ta ima obliko ragbijske žoge z odprtino za zrak. Ob pritisku na balon dovajamo poškodovancu zrak v pljuča.

Vir: gradivo IBA HQ

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.