Definicije spolne zlorabe so številne in predvsem raznolike – veliko je namreč odvisno od različnih faktorjev, kot so zgodovinsko obdobje, v katerem se nahajamo, družbeno okolje, geografska lega, specifična kultura in strokovni profili oseb, ki te definicije postavljajo. Kljub temu obstajajo med njimi skupne vzporednice, tako lahko rečemo, da se splošna definicija spolne zlorabe sliši kot »situacija, v kateri odrasla oseba mladoletno osebo (otroka, ki je lahko deklica ali deček) uporabi kot sredstvo za zadovoljevanje svojih spolnih potreb.« (Aničić, Lešnik Mugnaioni in Plaz, 2002).
Pri spolni zlorabi ne gre le za akt sam, pač pa za skupek različnih vedenj, kot so na primer poučevanje otroka o spolni vzgoji, otipavanje spolnih organov, siljenje otroka, da se dotika svojih spolnih organov ali pa celo spolnih organov odraslega, siljenje otroka k igranju v pornografskih filmih, siljenje otroka k igram, ki prikrito služijo vzburjenju odraslega ter siljenje otroka k spolnemu odnosu (Frei, 1998).
Navadno so zlorabe nek dinamičen proces, ki vsebuje 4 glavne faze in sicer najprej pride do prvega dotikanja in božanja telesa otroka, po kateremu storilec otroka prepričuje, da s tem ni nič narobe in da se dejanje ne bo ponovilo. Če otrok po prvi fazi molči (navadno iz strahu in občutka krivde), lahko hitro pride do druge faze, v kateri storilec svoje dejanje ponovi, a tokrat v samo dogajanje bolj aktivno vključi tudi otroka, ki ga mora zadovoljevati na različne načine, pa vendar tu navadno še ne pride do penetracije. Če otrok o dogajanju še vedno molči, storilec hitro preide na tretjo fazo, kjer pride do penetracije, zlorabe pa so vse pogostejše. Če zlorabe nihče ne opazi in se glede tega ne stori ničesar, žrtev še vedno molči in zlorabe se nadaljujejo, vse dokler se otrok ne opogumi in nekomu zaupa, kaj se mu dogaja, kar predstavlja zadnjo fazo procesa. Navadno v tej fazi žrtev poišče pomoč zunaj družinskega kroga (Dečman Dobrnjič, Rožman in Tranšek, 2004).
Ko otrok spregovori o zlorabi, je to potrebno vzeti skrajno resno, sploh, če gre za mlajšega otroka, ki še ne ve, kaj naj bi spolnost bila in lahko z lahkoto opisuje dogodke, povezane s spolnostjo. Kljub temu pa se včasih dogaja, da otrok verjame, da je bil zlorabljen, ker mu je to rekel nekdo od tistih, ki so mu blizu. Do izmišljenih zlorab večkrat pride pri najstnikih, katerih biološki starši imajo nove partnerje, ki otroku niso všeč (Rus Makovec, 2003). Mlajša, kot je starost otroka, težje le ta prepozna, da ga nekdo spolno zlorablja. Spolnost, sploh če je tako majhen, da mu je še neznana, lahko zanj pomeni izkazovanje ljubezni, še posebej, če je storilec nekdo, ki mu je zelo blizu in bi ga naj imel rad, ali pa, če ga storilec v to prepričuje. Mogoče je, da otrok v začetku v tem celo uživa, vendar se skozi čas ta prijeten občutek spreobrne v gnus, obup, strah in občutek umazanosti (pri nekaterih otrocih se poveča pogostost umivanja, tuširanja itd.).
Storilci večkrat izkoristijo nevednost otroka in pa dejstvo, da je v zadevi sprva sam prostovoljno in z užitkom sodeloval, in na otroka tako preložijo odgovornost za svoja dejanja, ter ga prepričujejo v to, da je krivda njegova – tako otrok zaradi občutka sramu še težje spregovori (Aničić idr., 2002). Včasih se zgodi tudi to, da otrok šele v puberteti spozna, da je bil spolno zlorabljen, saj je do trenutka, ko je izvedel, da gre za zlorabo, mislil, da je vse skupaj zgolj igra. Po navadi storilci uporabijo igro vlog (zdravnik-pacient, mama-oče itd.).
Med znake, ki bi lahko kazali na spolno zlorabo, spadajo verbalni namigi, ki kažejo na spolnost, znaki samo destruktivnega vedenja, nazadovanje v razvoju, upad v otrokovih sposobnostih, simptomatične težave pri hranjenju, določeni telesni in psihosomatski znaki, spremembe v otrokovi duševnosti in socialnem življenju, ter pretirano spolno vedenje do sebe in drugih (Frei, 1998).
Viri
- Aničić, K., Lešnik Mugnaioni, D. in Plaz, M. (2002). Nasilje – nenasilje. Ljubljana: Založba i2.
- Dečman Dobrnjič, D., Rožman, Z., in Tranšek, R. (2004). Nevidna drugačnost – teorija in praksa pedagoških delavcev pri iskanju stika s spolno zlorabljenimi otroki. Trbovlje: Dijaški dom Trbovlje.
- Frei, K. (1998). Spolna zloraba – z odkrito besedo do varnosti. Ljubljana: Založba Kres.
- Rus Makovec, M. (2003). Zloraba moči in duševne motnje ter poti iz stiske. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Avtorica: Petra Brne E: info@varensvet.si
