Forenzično psihologijo lahko razumemo kot panogo uporabne psihologije, ki je povezana z zbiranjem, preiskovanjem in predstavitvijo dokazov v sodne namene, lahko pa tudi širše in sicer kot kakršno koli uporabo kakršnegakoli psihološkega znanja pri reševanju vprašanj, s katerimi se soočata pravosodje in policija (Areh, 2011). V praksi forenzična psihologija pomeni predvsem psihološke ocene posameznikov, ki so tako ali drugače povezani s pravnim sistemom. V ta namen je poleg potrebnih veščin iz področja prava in forenzične psihologije, ključno tudi znanje ter veščine iz področja klinične psihologije, kot so klinična ocena, intervjuvanje, pisanje poročil ter močne komunikacijske veščine (Ward, 2013).
Smeri v forenzični psihologiji
Policijska psihologija
Nastala je v Nemčiji okoli leta 1919, ko so začeli uporabljati psihologe za reševanje težav v policijskih enotah, kasneje pa so v Munchnu redno zaposlili prvega psihologa, ki je usposabljal policiste za delo pri patruljiranju in obvladovanju množice. Na kratko policijsko psihologijo lahko opišemo kot uporabo psiholoških spoznanj pri delu policistov in policije kot organizacije, poleg tega preučuje duševne in fiziološke posledice policijskega dela ter preučevanje osebnosti policistov v vseh možnih okoliščinah. Namen je predvsem naučiti policiste, da bodo razumeli lastno vedenje in vedenje drugih ter jim dati znanje o tem, kako vplivati na vedenje drugih oseb (Areh, 2011).
Pravna psihologija
Pravni psihologi preiskujejo osebnostne lastnosti, vedenje in duševne procese oseb, ki so vključene v sodne postopke in pomagajo pri pripravi oseb za sodni proces. Lahko sodelujejo v primerih odločanja v zvezi s skrbništvom otrok, sestavljanja porote, presojanja obtoženčeve kompetetntnosti razumeti kazenske, civilne in druge sodne postopke, ter pri sprejemanju sodnih odločb glede krivde, višine in oblike kazni ter reševanja sporov, poravnav (Areh, 2011).
Foto: Pixabay
Preiskovalna psihologija
Preiskovalna psihologija se ukvarja z več različnimi metodami. Prva izmed njih je profiliranje, ki se ukvarja s podajanjem mnenj o osebnostnih in vedenjskih lastnosti storilca kaznivega dejanja. S profiliranjem skušamo ugotoviti starost, spol, poklic, vero, stopnjo izobrazbe in še ogromno drugih karakteristik, navadno pa ga uporabljamo za zoženje kroga osumljencev. Naslednja metoda preiskovalne psihologije je psihološka avtopsija, kjer skušamo po smrti rekonstruirati osebnostni profil, spoznavne sposobnosti, način življenja in zgodovino mrtvih oseb ter možno prisotnost duševnih motenj, vznemirjenosti in duševne obremenjenosti pred smrtjo. Ponavadi jo uporabljamo tam, kjer je identiteta mrtve osebe poznana, vzroki smrti pa so nejasni (Areh, 2011).
Naslednja metoda je kognitivni intervju, katerega namen je pridobiti čim več verodostojnih informacij, pri čemer uporabljamo psihološke tehnike za delovanje spomina. Pri kognitivnem intervjuju spodbujamo osebo, da poroča o vsem česar se spomni, duševno obnovi dogajanje in podoživi dogodek ter poroča o dogodku tako da se vživi v kakšno drugo pričo ter v različnem časovnem zaporedju. Pri uporabi kognitivnega intervjuja pridobimo približno 40% več verodostojnih podatkov kot z uporabo klasičnega preiskovalnega intervjuja. Naslednja metoda je poligrafiranje, ki omogoča odkrivanje čustvenega vznemirjenja, ki je lahko povezano z laganjem, vendar pa ima pomankljivosti in sicer da s preveliko dopustnostjo opredeli nedolžne osebe kot lažnive. Predvsem je uporabna tehnika za zožanje kroga osumljencev. Forenzična lingvistika je naslednja tehnika preiskovalne psihologije, ki se ukvarja z analiziranjem besednih in pisanih sporočil z namenom, da bi pridobili podatke o avtorju, analiziranjem grozilnih sporočil in presojanju poslovilnih sporočil v primerih samomorov (Areh, 2011).
Naslednja tehnika je hipnoza, v kateri lahko hipnotizer pridobi pomembne podatke, povezane s kaznivim dejanjem. Hipnotizer nagovori osebo, da podoživlja dogodek z namenom, da pridobi pomembne informacije, ki jih sama oseba ne more priklicati iz spomina, uspešnost pa je v veliki meri odvisna od medsebojnega zaupanja obeh in motivacije hipnotizirane osebe. Predvsem je dobrodošla, kadar oseba noče govoriti o mučnih podrobnostih zaradi travmatičnega doživetja. Zadnja metoda je prepoznava obrazov storilcev kaznivih dejanj, kjer skušamo pridobiti informacije s strani prič o videzu storilca. Prepoznavo je potrebno izvesti tako, da zmanjšamo prepoznave napačne osebe, ne sme izstopati po svojih značilnostih in nobena oseba ne sme pritegniti pozornosti (Areh, 2011).
Kriminalna psihologija
To je teoretična disciplina, ki se ukvarja z pojavi in razvojem kriminalnega vedenja pri posamezniku in z odpravljanjem neželenega vedenja. Psihologi ponavadi delujejo kot svetovalci pri razvoju preventivnih programov v osnovnih in srednjih šolah ter raziskujejo kriminalno vedenje (Areh, 2011).
Zaporska psihologija
Tu psihologi pomagajo pri izbiri kandidatov za zaposlitev v zaporih, sodelujejo pri izdelavi programov za rehabilitacijo zapornikov in pri evaluaciji le-te, razvijajo in izvajajo protistresne programe za zaposleno osebje, presojajo tveganost sobivanja zapornikov, tveganost predčasnih odpustov in bivanja na odprtih oddelkov (Areh, 2011).
Viri
- Ward, J. T. (2013). What is forensic psychology? Psychology Student Network, American Psychology Association.
- Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Pripravila: Monika Krvina
