Včasih je bilo onesnaževanje okolja nekaj normalnega in popolnoma sprejemljivega. Ljudje niso videli nič spornega v odlaganju odpadkov sredi gozda in podobnih dejanjih. Toda odkar se zavedamo vpliva, ki ga ima naša nemarnost na okolje, se je ta odnos počasi začel spreminjati in skozi leta se je lahko videlo veliko spremembo v družbi in posledično tudi v zakonodaji (Eman, 2011: 312). S tem je postalo področje okoljske deviantnosti relevantno tudi za akademska področja, čeprav so se kriminologi tega področja nekoliko izogibali (Herbig in Joubert, 2009: 51), z njim pa so se bolj intenzivno začeli ukvarjati šele v zadnjem desetletju (Eman in Meško, 2012: 50).
Ekološka kriminaliteta je zapleten in večplasten problem, zato je pri njenem preučevanju potrebno ohraniti multi- inter- in transdisciplinaren pogled (Kanduč, 2012). Ekološka kriminaliteta je na področju internacionalne kriminalitete ena od najbolj profitnih, z vse večjim vpletanjem organizirane kriminalitete, prav tako vse bolj vzbuja medijsko pozornost okoljska škoda, ki je sicer povzročena s strani legitimnih korporacij iz finančnih motivov (Skinninder, 2011). Pa vendar Halsey (2009: 253) pravi, da uničevalni odnos do okolja izhaja prav tako iz želja in potreb posameznikov kot tudi iz ekonomskih vzgibov. Iz množice različnih pojavnih oblik in povzročiteljev ekološke škode lahko vidimo, da je le-ta sistemski fenomen, ne le posledica nekaterih akterjev (Halsey in White, 2009: 28).
Foto: Pixabay
Opredelitev ekološke kriminalitete
V mnogih državah ni jasne definicije, kaj ekološka kriminaliteta sploh je, to pa je vodilo v netočno rabo termina, kar je povzročilo še večjo zmedo (Clifford v Skinnider, 2011: 16). Nekateri pravijo, da bi morala definicija pokrivati le to, kar je zajeto v trenutnih zakonih, nekateri pa argumentirajo, da bi zaradi vpliva, ki ga ima gospodarstvo na zakone in regulacijo, morala vključiti tudi dejavnosti, ki so legalne, ampak jih vidimo kot slabe (lawful but awful). Zato je, glede na to, kako politični, ekonomski, socialni in kulturni faktorji vplivajo na to, kako družbe definirajo kriminaliteto, lahko težko razločiti med tem, kaj je nezakonito in kaj bi moralo biti nezakonito (Skinnider, 2011).
V kriminologiji obstajata dve perspektivi, ki vidita kriminaliteto na dva različna načina — pravna in sociološka (Gibbs, Gore, McGarrell in Rivers, 2010; Halsey in White, 2009: 27; Skinnider, 2011: 16-17).
Pravna perspektiva je dokaj ozka in dobro definirana, saj ekološko kriminaliteto definira kot kršitev zakonov, ki ščitijo zdravje in varnost ljudi, okolja ali obojega (Situ in Emmons, 2000; Skinnider, 2011). Potrebno pa je tudi omeniti, da ustava Republike Slovenije (1991) nalaga zakonodajalcu, da mora z zakoni urediti način uresničevanja pravice do zdravega življenjskega okolja, kar pa glede na veliko problematičnih praks, ki so legalne, ni v celoti storil.
Sociološka perspektiva pa na kriminaliteto gleda širše, saj zajema vse dejavnosti, ki povzročajo škodo ne glede na to, ali so ali niso zajete pod obstoječimi kazenskimi zakoni (Halsey in White, 2009; Schwendinger in Schwendinger v White, 2009).
Lynch in Steretsky (2009: 93-94) sta podala delitev, ki vleče vzporednice z zgoraj omenjeno delitvijo. S pravnim pogledom se ujema korporativna perspektiva, s sociološkim pa perspektiva okoljske pravice. Korporativna perspektiva vidi ekološko kriminaliteto kot neavtorizirano dejanje ali opustitev, ki krši zakon in jo je tako mogoče preganjati. Takšna ozka definicija pa tudi omeji obseg entitet, ki jih lahko štejemo za žrtve (Lynch in Stretesky, 2009: 95-96). Medtem pa je iz perspektive okoljske pravice ekološka kriminaliteta tista, ki lahko krši ali ne krši obstoječa pravila in regulacije, ima ugotovljivo okoljsko škodo in izvira iz človeških dejanj (Lynch in Stretesky, 2009: 93-95).
Toda oba pogleda (pravni in sociološki) so kritizirali kot antropocentrična, saj vidita okolje kot instrument človeka (Skinnider, 2011: 17). Danes ekološki kriminologi (Halsey in White, 2009; Skinnider, 2011; Eman in Meško, 2012) razpravljajo o treh filozofskih smereh človekovega odnosa do okolja: antropocentrizmu, biocentrizmu in ekocentrizmu.
Posebnosti ekološke kriminalitete
Ekološka kriminaliteta se ločuje od drugih vrst kriminalitet zaradi posebnosti, ki jih s povzetkom literature predstavi Emanova (2008: 8):
- ekološka kriminaliteta je zapleten pojav, zaradi tega je preiskovanje običajno dolgotrajno in kompleksno;
- ekološka kriminaliteta je povezana z razvojem tehnologije in napredkom, zato se s časom razvijajo tudi vedno nove oblike kriminalitete;
- ekološka kriminaliteta se na svetovni, državni in tudi regionalni ravni pogosto razlikuje od primera do primera;
- ekološko kriminaliteto je težko opaziti pri storitvi, prav tako pa jo je zato tudi toliko težje odkrivati;
- ker je škoda pogosto razpršena na velikem območju in med veliko ljudmi, jo žrtve dojemajo dokaj abstraktno in nedoločno;
- pogosto se storilci povežejo s tujino in zato je treba upoštevati tudi tuje pravne standarde;
- za kazniva dejanja ekološke kriminalitete so značilni večkratnost, nezaustavljivost, slaba merljivost in družbena apatičnost, zaradi tega je odkrivanje in kaznovanje še toliko težje;
- nekatera izmed kaznivih dejanj so pogosto storjena pri opravljanju poklica oziroma gospodarske dejavnosti in zlorabljajo zaupanje;
- na področju ekologije so meje med dovoljenim in nedovoljenim pogosto nejasne;
- mednarodno ekološko pravo je nepopoln sistem za varovanje okolja, saj je ponekod preveč obširen in ohlapen, drugod pa je vse odvisno od nacionalnih interesov.
Poleg tega ima ekološka kriminaliteta dve žrtvi — okolje in človeka (Eman, 2008). Okolje je neposredna ali primarna žrtev, človek pa je posredna ali sekundarna.
Še vedno pa zelo velik problem predstavlja neusklajeno imenovanje enakega pojma, saj različni avtorji uporabljajo različne termine za isto vrsto odklonskosti. Ekološka kriminaliteta, kriminaliteta zoper okolje, okoljevarstvena kriminaliteta, ekocid, zelena kriminaliteta ipd. predstavljajo iste kršitve zoper okolje. Zaradi pomanjkanja usklajene terminologije in enotne, mednarodno priznane definicije se pojavljajo problemi na vseh ostalih stopnjah obravnavanja, kaznovanja in tudi preprečevanja tovrstne kriminalitete (Eman, 2008).
Viri
- Eman, K. (2011). Ekološka kriminaliteta v kriminologiji: razvoj nove veje kriminologije v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, str. 312-324.
- Eman, K. in Meško, G. (2012). Ekološka kriminologija – veda o ekološki kriminaliteti. V G. Meško, A. Sotlar in K. Eman (ur.), Ekološka kriminaliteta in varovanje okolja – multidisciplinarne perspektive (str. 37-67). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
- Gibbs, C., Gore, M., McGarrell, E. in Rivers, E. (2010). Introducing Conservation Criminology Towards Interdisciplinary Scholarship on Environmental Crimes and Risks. British Journal of Criminology, 50(1), 124-144.
- Halsey, M. in White, R. (2009). Crime, ecophilosophy and environmental harm. V R. White (ur.), Environmental Crime A Reader (str. 27-49). Cullompton: Willian Publishing.
- Herbig, F. W. in Joubert, S. (2009). Criminological semantics: conservation criminology – vision or vagary? V R. White (ur.), Environmental Crime A Reader (str. 50-62). Cullompton: Willian Publishing.
- Kanduč, Z. (2012). Ekološka kriminaliteta in varovanje okolja – iz recenzije. V G. Meško, A. Sotlar in K. Eman (ur.), Ekološka kriminaliteta in varovanje okolja – multidisciplinarne perspektive (str. 5-9). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
- Lynch, M. J. in Stretesky, P. B. (2009). The meaning of green: contrasting criminological perspectives. V R. White (ur.), Environmental Crime A Reader (str. 84-102). Cullompton: Willian Publishing.
- Situ, Y. in Emmons, D. (2000). Environmental Crime: The Criminal Justice System’s Role in Protecting the Environment. Thousand Oaks: Sage Publications, Inc.
- Skinninder, E. (2011). Victims of Environmental Crimes – Mapping the Issues. Vancouver: International Centre for Criminal Law Reform and Criminal Justice Policy.
- Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/91).
- White, R. (2009). Environmental issues and criminological imagination. V R. White (ur.), Environmental crime: a reader (str. 63-83). Cullompton: Willian publishing.
- Eman, K. (2008). Uvod v fenomenološko analizo ekološke kriminalitete. Varstvoslovje, 10(1), str. 220-239.
Avtor: David Sluga E: david.sluga@varensvet.si
