Problem je izrazito multidisciplinaren, kajti trgovanje z ljudmi ni le problem kaznovalne politike, temveč zajema različne segmente družbe, ki naj bi preprečevala in se borila proti trgovini z ljudmi. Prav zaradi narave tega pojava, bi bilo primerno, da bi imeli enotno in za vse sprejemljivo opredelitev, ki bi vladam omogočila na enoten način zakonsko urediti to vprašanje ter načrtovati z drugimi državami usklajeno politiko pregona (Popov, 2002).
Po mojem mnenju je najbolj primerna definicija iz dopolnilnega protokola h konvenciji Združenih narodov sprejete v Palermu leta 2000, ki pravi: Trgovanje z ljudmi pomeni pridobivanje, prevoz, transfer, skrivanje ali prejemanje oseb za namene izkoriščanja z uporabo grožnje ali sile ali drugih oblik prisile, odvedbe, prevare, preslepitve, zlorabe oblasti ali ogroženega položaja ali z dejanjem ali sprejemanjem plačila ali ugodnosti zaradi pridobitve privolitve nadzirane v izkoriščanje. (Peršolja, 2006: 48)
Peršolja (2006) trgovanje z ljudmi razdeli na tri faze. V prvi fazi trgovci pridobivajo svoje žrtve glede na delo, ki ga bodo opravljale. Po navadi si člani kriminalnih združb izbirajo osebe glede na njihov socialni položaj. Žrtve zvabijo z različnimi goljufijami, obljubami o boljšem življenju ali dobro plačanem delu. Druga je faza tranzita oziroma prevoza. Pridobljene žrtve je potrebno spraviti do mesta, kjer jih bodo izkoriščali. Zelo redko so osebe izkoriščene v istem kraju, po navadi jih prepeljejo v drugo državo in jih tam predajo naslednjim v verigi trgovcev. Ko se osebe nastani v nekem kraju, nastopi tretja faza, kjer se te osebe izkorišča za različne namene. Trgovci nad žrtvami izvajajo različne oblike nasilja in jim s tem onemogočijo, da bi pobegnile.
V nadaljevanju vam bom predstavila najpogostejše oblike trgovine z ljudmi.
Prisilna prostitucija
Prostitucija predstavlja velik del trgovine z ljudmi, kjer je žrtev oseba, ki jo trgovec sili v dajanje spolnih uslug v zameno za denar (Kaj je trgovina z ljudmi?, 2013). Žrtve so zavedene na različne načine, med katerimi so najpogostejše ponudbe za delo, manekenske agencije, plesne agencije in preko loverboyev. Ponudbo sprejmejo, ker verjamejo v boljše življenje (Boštjančič, 2013). V Sloveniji se s prostitucijo po večini ukvarjajo ženske, stare od 18 do 45 let, ki prijahajo iz revnejših držav, kot so Ukrajina, Bolgarija in Romunija. Potrebno pa je omeniti, da so žrtve lahko tudi moški, saj je homoseksualna prostitucija čedalje bolj razširjena. Zbiranja tovrstnih skupin poteka v okolicah železniške in avtobusne postaje ter v klubih kjer se zbirajo privrženci homoseksualnosti. Po mnenju poznavalcev je tovrstna prostitucija bolj prikrita kot heteroseksualna (Ministrstvo za notranje zadeve, 1996). Kadar se v prostituiranje prisili osebo, ki je mlajša od 18 let, govorimo o prisilni prostituciji otrok. Tovrstna oblika z ljudmi pušča trajne posledice na otroškem fizičnem in psihičnem zdravju, bolezni, odvisnost od drog, stigmatizacijo in v nekaterih primerih celo smrt (Kaj je trgovina z ljudmi?, 2013). Raziskave kažejo, da se otroška prostitucija ponuja po vseh večjih mestih in predstavlja desetino vse prostitucije. Ponuja se jo kot sestavni del klasične ponudbe na vseh ravneh (Ministrstvo za notranje zadeve, 1996).
Prisilno delo
Mednarodna organizacija dela (ILO) ocenjuje, da je prisilno delo najpogostejša oblika trgovine z ljudmi (Kaj je trgovina z ljudmi?, 2013). Prisilno delo temelji na slabih delovnih pogojih in razmerah, ki komaj omogočajo preživetje. Dela vključujejo prisilna dela otrok in odraslih kot hišnih pomočnic in pomočnikov, dela na poljih, plantažah, v rudnikih, ter podjetjih kjer njihove razmere komaj omogočajo preživetje. Žrtve so izpostavljene nasilju in strogemu nadzoru. Zaradi slabega socialnega položaja, strahu pred trgovcem ali sramu pa so osebe pogosto prisiljene v sprejetje takih pogojev (Janković, n.d.). Pogosto so žrtve prisilnega dela migranti, včasih pa tudi posamezniki v lastni državi. Ženske žrtve prisilnega dela so pogosto tudi spolno zlorabljene (Kaj je trgovina z ljudmi?, 2013).
Prisilne poroke
Prisilne poroke predstavljajo večji delež predvsem pri romskih deklicah, ki so na kakršenkoli način (fizična, psihična, spolna, ekonomska prisila) prisiljene v zakonsko zvezo. Pri tem nimajo možnosti izbire partnerja. Poroka ne pomeni nujno uradno sklenjene in registrirane zakonske zveze, lahko je neregistrirana, kot dogovor med družinami. Prisilne poroke mladoletnih deklic se izvajajo predvsem v romskih skupnostih iz Ljubljane in Maribora. Dekleta, ki se zelo mlada poročijo grejo živet k moževi družini, kjer cele dneve delajo in opravljajo hišna dela. Ker prekinejo šolanje, imajo zelo malo možnosti za napredovanje v življenju, zato živijo v revščini. Če se uprejo družini, tvegajo izobčenje iz skupnosti, ki je edini svet, ki ga poznajo. Neizobražene in brez izkušenj pa imajo malo možnosti za uspešno samostojno življenje (Kaj je trgovina z ljudmi?, 2013).
Služabništvo
Pri služabništvu gre za obliko trgovine z ljudmi, kjer so žrtve prisiljene delati v zasebnem gospodinjstvu. V večini primerov je njihovo gibanje omejeno, plačilo pa je majhno ali pa ga sploh ni (Boštjančič, 2013). Ker delajo na zasebnem posestvu, to predstavlja oteževalno okoliščino za organe pregona. Zaradi neformalnega okolja, kjer je nadzor zmanjšan, so žrtve lažje izkoriščene. Predvsem so ogroženi migranti, običajno ženske in ljudje iz nižjih slojev. Strokovnjaki kot morebitne pokazatelje hišnega služabništva izpostavljajo predvsem nezdravljene bolezni in poškodbe ter prisilno zadrževanje, ki je fizično ali z odvzemom dokumentov (Kaj je trgovina z ljudmi?, 2013).
Prisilno beračenje
Na tem področju ni veliko podatkov o številu izkoriščenih. V glavnem so žrtve prisilnega beračenja v evropskih državah romski otroci, pod nadzorom staršev in sorodnikov ter invalidi. Znani pa so tudi primeri ugrabitev in bolj organiziranih oblik trgovanja z otroki za ta namen. Prisilno razpečevanje mamil, žeparstvo, drobne tatvine ipd., so nove pojavne oblike ali nameni trgovine z ljudmi, katere žrtve so pretežno otroci. Pogosto so te žrtve obravnavane kot storilci teh, tako imenovanih manjših kaznivih dejanj in ne kot žrtve trgovanja, kar vsekakor predstavlja težavo (Čurin, 2014).
Trgovanje z organi, tkivi in krvjo
Pri tem gre za trgovanje z ljudmi z namenom uporabe organov, tkiv in krvi za transplantacije (Boštjančič, 2013). Ta oblika trgovanja z ljudmi je močno razvita ilegalna mreža preprodaje s človeškimi organi, torej kupovanje in prodaja organov na črnem trgu (Janković, n. d.). Znan je primer iz Kosova, kjer so bile osebe revnejšega sloja iz Moldavije, Rusije, Turčije in Kazahstana preslepljene in prepeljane na Kosovo z lažno obljubo o izplačilu velike količine denarja za ledvico. Izkazalo se je, da so to bili trgovci z ljudmi, ki so zvabili žrtve za namen presaditve organov, seveda brez plačila dogovorjenega zneska (Čurin, 2014).
Viri
- Boštjančič, T. (2013). Trgovanje z ljudmi v dobi globalizacije (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
- Čurin, S. (2014). Vzgoja: novodobno suženjstvo. Casnik.si. Pridobljeno na http://www.casnik.si/index.php/2014/04/25/s-curin-vzgoja-novodobno-suzenjstvo/
- Janković, M. (n. d.). Boj proti trgovini z ljudmi. Pravni-center.si. Pridobljeno na http://www.pravni-center.si/slo/projekti/boj-proti-trgovini-z-ljudmi
- Kaj je trgovina z ljudmi?. (2013). Delo.si. Pridobljeno na http://www.delo.si/novice/svet/kaj-je-trgovina-z-ljudmi.html
- Ministrstvo za notranje zadeve-urad za analitiko. (1996). Prostitucija-zakonodajni, sociološki in nadzorstveni vidiki pojava. Ljubljana: Medioteka.
- Peršolja, T. (2006). Boj proti trgovini z ljudmi. V S. Čurin (ur.), Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini z ljudmi (str. 47-52). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
- Popov, J. (2002). Trgovina z ljudmi- Somrak civilizacije ali kaos globalizacije. Ljubljana: Društvo ključ.
Avtorica: Petra Žiberna E: info@varensvet.si
