Nasilje na internetu – kako se zaščititi?

Agresija in nasilje

Nasilje zaznamuje človeštvo že od vsega začetka. Pojav agresije in nasilja raziskujejo različne vede. Psihologija izhaja iz frustracije t.j. položaja, v katerem posameznik ne more zadovoljiti nekaterih svojih potreb in želja, ki iz njih izhajajo. Najtipičnejša in najpogostejša, čeprav ne tudi najučinkovitejša reakcija na frustracijo, je agresija. Pri psihološki agresiji je bistveno sovražno stališče subjekta do objekta agresije. Spremlja ga občutek sovraštva in jeze, pogosto pa pride tudi do transferja agresije: namesto, da bi frustrirani posameznik napadel pravi vir frustracije, svojo agresijo prenese na osebo ali predmet, ki nima nobene zveze s prvotno frustracijo. Primer takega transferja bi bila situacija, ko se nezadovoljena ženska znaša nad sodelavci v službi. Agresija je pogosto kompenzacija pomanjkanja moči in gotovosti. Tako deček, ki pretepa šibkejše od sebe, pravzaprav kompenzira svojo nesposobnost, da bi obvladal močnejše. Ne glede na razloge za nasilno delovanje se z nasiljem ne soočamo le v družbi, ampak tudi kot posamezniki. In to že precej kmalu. Nasilje med mladostniki danes ni osamljen pojav, nasprotno, z njim se srečujejo tako rekoč v vseh vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer ugotavljajo, da dobiva vedno nove oblike in razsežnosti. Tudi naše okolje pri tem ni izvzeto. Pred kratkim smo v medijih lahko zasledili primer, ko je učenec ene od ljubljanskih šol tako ustrahoval sošolce, da nekateri niso hoteli več v šolo. Ta primer pa ni osamljen, o čemer govorijo tudi rezultati mednarodne raziskave HBSC, ki Slovenijo po deležu 13- letnikov, ki se pretepajo, uvrščajo na deseto mesto med 36 državami. Ena izmed razlag nasilnega vedenja pravi, da nasilje med otroki izhaja iz nasilnih vedenjskih vzorcev odraslih, ki jih mladi prevzemajo, ko pa se pojavi, se v konflikt prej ali slej vključijo tudi odrasli in od njih je odvisno, ali se bo nasilnost razvila ali umirila. Če otrok izhaja iz okolja, kjer se konflikti rešujejo z nasiljem, potem je malo verjetno, da bi jih sam znal reševati drugače. Katerakoli razlaga že je pravilna, je dejstvo, da imamo človeška bitja nasilje v sebi. Kdaj in na kakšen način nasilje izbruhne je odvisno od vzgoje, situacije in samokontrole, zato bi se v družbi moralo poudariti širjenje znanja in zavedanja o varnostni kulturi ter vzgoji za nenasilje, ki je eden od mehanizmov, s katerim bi lahko povečali varnost.

Nasilje na internetu

Z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije se je nasilje preselilo tudi v navidezni svet interneta. Poleg neomejene možnosti informiranja, izobraževanja in komuniciranja, ki jo s svojimi storitvami omogoča internet, v njegovem svetu obstajajo tudi manj prijetne in celo nevarne stvari. Poleg poneverb, zlorab, otroške pornografije in sovražnega govora, je ena izmed njih tudi spletno nadlegovanje (angl.: CyberBullying). Spletno nadlegovanje je nadlegovanje, ki ga posameznik ali skupina nad žrtvijo izvaja s pomočjo infomacijsko-komunikacijske tehnologije: na internetu preko elektronske pošte, forumov, klepetalnic in drugih družabnih omrežij, lahko pa tudi s pomočjo mobilnih telefonov in drugih komunikacijskih naprav. Razlika med spletnim in klasičnim nadlegovanjem na šolskem dvorišču je ta, da je spletno nadlegovanje lahko časovno in krajevno neomejeno. Žrtev se tako nima več kam umakniti oziroma se zateče v komunikacijsko osamo.

Pred dobrim letom je odmeval tragični primer kanadske osnovnošolke, ki je nekega dne skupaj s prijateljicami uporabila spletno kamero in prek nje neznancu za hec pokazala svoje prsi. Moški, ki jo je pripravil do tega, je te fotografije javno objavil. Sošolci so se zaradi fotografij obrnili proti njej, se iz nje norčevali, jo zaničevali ter jo izločili iz družbe. Dekle je zato zamenjala šolo, zapadla v droge in alkohol. Svojo življenjsko zgodbo je zaupala tudi na portalu YouTube, kjer je o dolgotrajnem spletnem nadlegovanju objavila tudi posnetek. Malo več kot mesec dni kasneje je svojo situacijo videla tako brezizhodno, da je storila samomor. Skupina Anonymous je obljubila pomoč pri iskanju identitete spletnega nadlegovalca in obljubo tudi izpolnila. Oktobra 2012 so sporočili, kdo naj bi bil domnevni morilec – šlo naj bi za 30-letnika iz Britanske Kolumbije, ki je bil trenutno že v sodnem postopku zaradi spolnega nadlegovanja neke druge mladoletne osebe.

Za spletno nadlegovanje pa ni značilno, da se pojavlja le med mladostniki. Obstaja tudi med odraslimi, uporabljajo pa ga tudi učenci proti učiteljem. Pred kratkim se je na eni izmed slovenskih osnovnih šol zgodil primer, ko sta učenki snemali učitelja brez njegove vednosti (kaj šele privolitve) in posnetke skupaj z ustreznimi komentarji objavljali kot smešnice na internetu. Podoben primer se je zgodil učiteljici, kateri so učenci ukradli identiteto in v njenem imenu na Facebooku zbirali nove prijatelje. Znan je tudi primer učitelja matematike, v katerega imenu so nezadovoljni učenci na spletu objavljali neprimerne vsebine, zaradi česar je bil klican na zagovor k ravnatelju. Na srečo pri nas do sedaj še ni znanega tako tragičnega primera, kot je bil kanadski.

V nadaljevanju si bomo ogledali vrsto storitev s pomočjo katerih poteka komunikacija na spletu in (ne)varnosti uporabe le-teh.

Internet (INTERconnected NETwork)

Ko govorimo o internetu (splet, medmrežje), pod tem pojmom razumemo globalno omrežje, ki ga sestavljajo različna računalniška omrežja. Razvit je bil v akademskem okolju, da bi z njim omogočili  hitrejši pretok informacij. Glede na prvotne uporabnike je internet temeljil na načelu poznavanja in medsebojnega zaupanja. Ker je bila njegova uporaba sprva omejena in nekomercialna (uporabljale so ga akademske in vladne organizacije), za njegovo uporabo pa je bilo potrebno kar precej tehničnega znanja, tudi ni bilo potrebe po posebnih pravilih obnašanja in zaščiti izmenjave informacij.

Devetdeseta leta prejšnjega stoletja pa so prinesla preobrat: razvili so se spletni brskalniki t.j.  uporabnikom prijazni programski vmesniki za delo na spletu, hkrati pa je bila odstranjena omejitev glede komercialne rabe interneta. Tako je internet postal nov medij za komuniciranje. Zavedati pa se moramo, da pri uporabi interneta za seboj z vsakim korakom puščamo (elektronske) sledi. Na spletu obstajajo različni programi, ki pregledujejo spletne strani in komunikacijske poti, lovijo informacije s kom, kdaj, kje pa tudi kaj smo komunicirali, posebni programi imenovani e-mail extractorji omogočajo pridobivanje e-naslovov iz poljubnih virov in so le ena vrsta spletnih žanjcev, programov-pajkov, ki pregledujejo in zbirajo informacije s spletnih strani, forumov, družabnih omrežij ipd. Vedeti moramo, da je odločitev kaj in komu bomo zaupali v našem virtualnem življenju na spletu, popolnoma naša. Zavedati se moramo, da smo za svojo varnost (in zasebnost) na prvem mestu odgovorni sami!

Osebni podatki in zasebnost

Pri uporabi spletnih storitev se moramo zavedati, da je splet odprto okolje, kar pomeni, da je zagotavljanje zasebnosti s strani ponudnika omejeno (če sploh obstaja). Popolnoma naša odločitev je, katere podatke o sebi bomo razkrili in komu oziroma kje. Seveda našo zasebnost in zasebnost drugih ščitijo zakoni, a so le-ti v različnih državah sveta različni – splet je pa svetovno omrežje. Ko je podatek enkrat na spletu, ponavadi ostane tam za vedno. Osebni podatek je vsak podatek, ki enolično določa ali je z njim možno enolično določiti posameznika. Vsak posameznik odloča če in komu bo zaupal osebne podatke in kaj ta oseba lahko z njimi počne (razen v primeru, ko zakon določa drugače).

Ko so pred desetletji pravniki v okviru OZN poskušali najti definicijo pojma zasebnost so se po nekaj letih odločili, da je zasebnost znano nedoločljiva fraza; to pomeni, da si zasebnost vsak predstavlja po svoje. Za manekenko objava njenih slik na internetu ni vdor v zasebnost, saj je to del njenega posla, popolnoma drugače pa objavo svojih fotografij lahko vzame kdo drug… Bolje določljiva je informacijska zasebnost, ki zajema zbiranje in upravljanje z osebnimi podatki in jo poznamo tudi kot varovanje osebnih podatkov. Varovanje osebnih podatkov je sistemsko urejeno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).

Spletno komunikacijske tehnologije

Elektronska pošta (e-mail) je še vedno eno izmed najpomembnejših sredstev komuniciranja v virtualnem svetu. Za omogočanje storitve e-pošte so ‘odgovorni’ t.i. poštni strežniki (npr. Yahoo, GMail, Hotmail), ki posameznim uporabnikom nudijo uporabo e-poštnih nabiralnikov, do katerih lahko dostopajo s pomočjo spletnega brskljalnika ali pa z uporabo poštnih odjemalcev – računalniške aplikacije, postavljene na uporabnikovem računalniku (Microsoft Office Outlook, Microsoft Outlook Express). Pot e-pisma zna biti precej zamotana, saj ta ponavadi od pošiljatelja do prejemnika potuje preko več različnih strežnikov; tako se lahko primeri, da do naslovnika pride ‘obogatena’ z računalniškim virusom, črvom ali kakšno drugo obliko zlonamerne kode. Posebno primerne za nečiste namene so priponke, saj se v njih prav lahko skriva zlonamerna koda.

Pod pojmom socialna omrežja razumemo skupnost ljudi in tehnologijo, ki tej skupnosti omogoča medsebojno komunikacijo. Komunikacija je omogočena s pomočjo računalniškega omrežja (spleta), načini izvedbe (aplikacija) pa so različne (forumi, spletne klepetalnice ipd.). Širši pojem je virtualna skupnost (angl. Virtual community), socialna skupnost, e-skupnost ali online skupnost. Interakcija članov tovrstnih skupnosti poteka preko komunikacijskih medijev kot so pisma, telefon, elektronska pošta ipd. Namen druženja je lahko družabne, profesionalne ali izobraževalne narave.

Forum (tudi web forum) je spletno mesto za izmenjavo mnenj o določeni temi.

Spletne klepetalnice so storitev interneta, ki uporabnikom omogoča medsebojno komunikacijo na spletu. Vabljive so predvsem zato, ker omogočajo relativno anonimnost udeleženca in navidezno reševanje problema osamljenosti posameznikov, ki frustracijo poskušajo zmanjšati s komuniciranjem preko spleta. Značilnost vsebine pogovorov na spletnih klepetalnicah je, da so le kopije tistih iz realnega življenja: sogovornike predvsem zanima kdo smo, kaj počnemo, kako ‘v resnici’ izgledamo ipd. Seveda nam anonimnost omogoča, da svobodneje izražamo svoja mnenja, saj nas ne omejuje strah pred (prevelikimi) sankcijami; po drugi strani pa tudi omogoča, da se anonimnež predstavi ‘boljšega’ kot je v resnici – in tu se skrivajo pasti nepremišljene uporabe te storitve.

Foto:Pixabay

Takojšnje sporočanje (tudi instant messaging) je tehnologija, ki uporabniku omogoča takojšnjo dostavo sporočila uporabniku (npr. Windows Messenger, ICQ).

Internet Relay Chat (IRC): nevarnost uporabe tovrstne tehnologije je v tem, da so ponavadi seje med odjemalcem in strežnikom nešifrirane (le malo IRC strežnikov uporablja Secure Socket Layer protokol), kar pomeni, da lahko prisluškovalni programi (imenovani sniffer-ji) pridobijo uporabnikovo geslo. Obstaja tudi t.i. IRC takeover – zlonamerni prevzem seje (kanala).

Priporočila za varno rabo spleta

Z množično uporabo telekomunikacijskih naprav (domača raziskava je pokazala, da ima na spletnih družabnih omrežjih okoli 76% slovenskih otrok in mladostnikov odprt profil) postaja spletno nasilje vse bolj pereč problem. Pri uporabi spleta so priporočila za varno (upo)rabo le-tega enaka ne glede na spol uporabnikov. Med njimi je eno od najpomembnejših skrb za varstvo osebnih podatkov – tako lastnih kot od drugih posameznikov. Praviloma spletno nadlegovanje temelji na izkoriščanju (zlorabi) osebnih podatkov žrtve, ki jih je ta objavila na spletu. O vsakem poskusu grožnje oziroma nadlegovanja naj se otrok pogovori s starši oziroma skrbniki, učitelji ali drugimi zaupanja vrednimi osebami. Pri tem je najpomembnejša preventiva: otroka/mladostnika je potrebno poučiti o morebitnih nevarnostih pri uporabi spleta, o pravilih obnašanja pri komuniciranju v spletu, o spletnem bontonu (Netiqutte) itd. Prav tako je nevarna prekomerna uporaba interneta. Ugotovljeno je namreč, da so pogostejše žrtve spletnega medvrstniškega nasilja tisti, ki pogosteje uporabljajo internet in da so žrtve spletnega nasilja v mnogih primerih tudi žrtve drugih oblik medvrstniškega nasilja.

Za zaključek navedimo nekaj osnovnih priporočil za varno rabo spleta: 

1. Splet uporabljajmo ‘s pametjo’ (sami lahko najbolj poskrbimo za svojo varnost).
2. Pri brskanju po spletu uporabljajmo antivirusni program in požarni zid.
3. V spletni klepetalnici vedno uporabljajmo vzdevek.
4. Uporabljajmo varna gesla, ki naj ostanejo naša skrivnost.
5. Spreminjajmo gesla dovolj pogosto.
6. Ne odpirajmo pošte in priponk od neznancev.
7. Ne presnemavajmo datotek iz nezanesljivih virov.
8. Ne izdajajmo svojih osebnih podatkov (niti podatkov svojih prijateljev, domačih itd.).
9. Ne objavljajmo osebnih fotografij, niti fotografij svojih prijateljev.
10. Ne verjemimo vsega kar piše na spletu.
11. Ne srečujmo se z neznanci iz spletne klepetalnice (tudi če se ti zdijo v virtualnem svetu naši prijatelji).
12. Ne zaupajmo slepo ‘prijateljem’, ki jih spoznamo v klepetalnicah.
13. Spoštujmo spletni bonton (netiquette).
14. Nadlegovanje preko interneta je nedopustno! Če nas kdo nadleguje preko spleta ali če naletimo na neprimerno vsebino to povejmo drugim (prijateljem, staršem, uradnim organom).
15. In nenazadnje: ne pretiravajmo z uporabo spleta.

Pri vseh naštetih nasvetih pa ne pozabimo, da je najboljša obramba proti nasilju preprečevanje ter lastna ozaveščenost in skrb za varnost. Za lastno varnost smo namreč v prvi vrsti odgovorni sami.

Viri

• De Becker, G. (1999). Protecting the Gift: Keeping Children and Teenagers Safe (and Parents Sane) . The Dial Press, New York.
• Nasilje in varnost v šolah. Inštitut za varnostno kulturo. Pridobljeno na http://www.institut-ivk.si/
• Nasilni učenci ustrahujejo tudi učitelje. Nedeljski dnevnik, 28.01.2014.
• Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana.
• Potokar, M. (2009). (Ne)varna raba spletnih storitev. Merkurjeve novice, Merkur d.d.
• Spletno nadlegovanje vodilo najstnico v samomor. Pridobljeno na http://www.varniinternet.si/novice/485-spletno-nadlegovanje-vodilo-najstnico-v-samomor
• Zvonarević, M. (1977). Psihologija za tretji razred gimnazije. Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Avtor: mag. Marko Potokar   E: marko.potokar@institut-ivk.si