Raziskave kažejo, da so v najstniških razmerjih nasilna tako dekleta, kot fantje in to v skoraj enakem obsegu. Ko pa merimo zgolj fizično nasilje, je slika drugačna in skrb zbujajoč je podatek o številu deklet, ki so že izkusile fizično nasilje s strani fanta v intimnem odnosu. Prispevek predstavlja analizo samonaznanjenega nasilja na zmenkih med srednješolsko populacijo in je sekundarna analiza podatkov SPMAD[1] raziskave, ki so jo opravili raziskovalci s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Vodja raziskave[2] je bil prof. dr. Gorazd Meško.
Cilj članka je osvetliti nasilje na zmenkih med srednješolsko populacijo. Besedilo temelji na hipotezi, da je najstniško nasilje na zmenkih povezano z najstnikovimi moralnimi vrednotami, osebnostnimi lastnostmi ter s krajem, na katerem se najstnik večino časa zadržuje, ko se druži z vrstniki. Nasilje na zmenkih predstavlja kompleksen fenomen, ki ga ne gre enačiti z nasiljem v odraslih partnerskih odnosih. Razumeti, analizirati in obravnavati ga je potrebno v vseh postopkih iz zornega kota otrokovih[3] pravic[4] pa tudi zato, ker je obdobje adolescence že samo po sebi edinstven pojav.
”Zmenkanje” (angl. dating) pomeni dogovarjanje za zmenek ali druženje in ves čas odnosa med fantom in dekletom, ko sta par, pa še ne živita v skupnem gospodinjstvu (UEM, 2009). Pod pojmom »nasilje na zmenku« (ang. dating violence) pa razumemo vzorec ponavljajočih se dejanj ali groženj, ki predstavljajo za enega izmed neporočenih heteroseksualnih ali homoseksualnih partnerjev fizično, seksualno ali verbalno nasilje, pri čemer sta eden ali oba izmed partnerjev stara med trinajst in dvajset let (Mulford in Giordano, 2008).
Raziskava (Polesnik, 2014) kaže na odnos dijakov do izvrševanja kaznivih dejanj (v nadaljevanju KD) in odklonskega vedenja, ter mnenje dijakov o njihovih osebnostnih lastnostih in moralnih vrednotah, glede na to, ali so povedali, da na zmenku nikdar niso udarili dekleta/fanta, v primerjavi s tistimi dijaki, ki so povedali, da so na zmenku dekle/fanta udarili. Dijaki [5], ki so poročali, da so svoje dekle ali svojega fanta na zmenku udarili, manj obsojajo izvrševanje kaznivih in odklonskih dejanj (narisati grafit, ukrasti CD iz trgovine, uničiti cestno svetilko, vlomiti/poizkušati vlomiti, uporabiti orožje/silo), se ocenjujejo kot manj čustveno stabilni (jezni težko nadzorujejo, kaj počnejo; jeznih bolje, da se jih izogibamo, reagirajo v trenutku, jezni ne razmišljajo o posledicah in stvari jih zlahka začnejo dolgočasiti) ter so manj kritični do vprašanj (ne preslepiti drugega, biti pošten, ne žaliti, ne lagati, nuditi pomoč drugim), s katerimi smo merili moralno sočutje, kot pa dijaki, ki o fizičnem nasilju na zmenku niso poročali. Okolje, v katerem se dijaki družijo z vrstniki, vpliva na samonaznanjeno nasilje dijakov na zmenku. Najstniki, ki so povedali, da se večino časa družijo z vrstniki doma ali na ulici so manj poročali o nasilju na zmenku v primerjavi z dijaki, ki so odgovorili, da se več družijo z vrstniki v centru mesta, v nakupovalnih središčih ali v klubih.
Leta, ko mladostniki fizično odrastejo, kažejo na trend zniževanja starostne meje, kar pomeni, da je čedalje več otrok ogroženih zaradi nasilja na zmenkih. V povprečju dijaki navajajo, da so imeli prvo dekle/fanta, ko so bili stari med 13,37 in 13,73 let. 0,6 % dijakov je povedalo, da so imeli fanta/dekle pri sedmih letih in dva dijaka sta povedala, da sta imela prvo dekle/fanta pri 17 letih. Skoraj polovica dijakov (oba spola), ki so imeli dekle/fanta je poročala o nasilju na zmenku. Od tega jih je 17,4 % poročalo o fizičnem in 26,8 % o psihičnem nasilju. Statistika po spolu pa pokaže, da je o nasilju na zmenku poročalo 51,1 % dijakinj, od tega 32,9 % o psihičnem in 22,2 % o fizičnem nasilju ter 31,5 % dijakov, od tega skoraj petina (19,6 %) o psihičnem in 11,9 % o zaznanem fizičnem nasilju na zmenku. 55,1 % dijakinj je povedalo, da se s svojim fantom prepira. Od tega jih je 6,6 % povedalo, da se s svojim fantom prepirajo pogosto in 48, 5 % »kdaj pa kdaj«. Da se s svojim dekletom prepira ali pretepa pa je povedalo 31,5 % dijakov. 6,1 % dijakov (oba spola) je povedalo, da so hkrati povzročitelj in hkrati žrtev fizičnega nasilja na zmenku. 4,5 % anketiranih najstnikov je navedlo, da so žrtve fizičnega nasilja na zmenku in 6,8 % vprašanih je povedalo, da so nasilneži (Polesnik, 2014).
Vzroki nasilja na zmenkih so kompleksni, vključujoč pomanjkanje spoštovanja, in nizke moralne vrednote družbe. Avtorji raziskav družinskega nasilja ugotavljajo, da lahko genski material pomeni potencial za nasilnost, vendar se le-ta ne razvije brez socialnih pogojev (McCord, 1994). Nelson (2003) pa celo trdi, da pri mladostnikih del možganov (prefrontalni korteks), odgovoren za sklepanje in odločanja ni v celoti razvit. Tako se lahko pojavijo težave v odnosih ob izkustvu močnih čustev, katera mladostnik zaradi manjka razvoja možganov ne more nadzorovati (Nelson, 2003). Ta manjko nadzora pa lahko vodi do izbruha nasilja, ali k sprejemanju nasilja v odnosu kot običajnega (Haberyan in Kibler, 2008). Med dijaki, ki so povedali, da svojega dekleta ali fanta na zmenku niso udarili, in dijaki, ki so odgovorili, da so bili na zmenku fizično nasilni obstajajo statistično pomembne razlike v odgovorih na vprašanja glede morale in nekaterih osebnostnih lastnostih. Tisti dijaki, ki so samonaznanili nasilno vedenje na zmenku imajo slabše moralne vrednote. Do partnerja nasilen dijak kaže elemente nizke emocionalne inteligence; šibko moralo in ima slabo samokontrolo. Ugotovitve kažejo na to, da imajo morala, osebnostne lastnosti in kraj druženja bistveno vlogo pri proučevanju storilcev KD. (Polesnik, 2014).
Posledice nasilja najstniških partnerskih odnosov se prenašajo v odraslost, kajti: Fantje, ki tepejo dekleta v mladosti, so nasilneži v prihodnosti[6] (Berry, 1998: 128; Carlson, 2003; Levesque, 1997). Medtem, ko za dekleta, žrtve nasilja mladostniških odnosov velja, da bodo, ko odrastejo bolj verjetno sprejemale družinsko nasilje, kot normalen del njihovega partnerskega razmerja (Levesque, 1997). Tudi Bergman (1992) ugotavlja, da je za žrtev doživljanja nasilja v odnosu, v obdobju adolescence, verjetno, da taka oseba vzpostavi vzorec nezdravih odnosov v odraslosti.
Storilce KD (z elementi nasilja) nad otrokom je potrebno prijaviti. Spoštovanje mednarodnih dokumentov pomeni, da bi morale socialne službe, vsi zdravniki (pediatri, družinski in specialisti šolske medicine) in nosilci vzgojno-izobraževalnih procesov (vzgojitelji, učitelji) ob sumu na kakršno koli zlorabo takoj obvestiti organe odkrivanja in pregona. Te bi morale obvestiti tudi, če ocenjujejo, da je otrok ogrožen (še preden se zloraba zgodi). Tudi nevladne organizacije bi morale obvestiti socialno službo in policijo o primerih zaznanega nasilja nad mladoletnikom, kadar imajo o tem podatke (ne glede na zaupnost postopka) in o tem obvestiti tudi svoje uporabnike (Selič, 2004: 76). Mladoletniško prestopništvo terja prizadevanja in celovite rešitve, ki morajo vključevati tako družino (ožje socialno okolje) kot šolstvo, socialne službe, zdravstvo, nevladne organizacije, policijo in pravosodje. O problematiki nasilja na zmenkih je potrebno ozaveščati, otroke in mladostnike vključevati v programe nenasilne komunikacije in učenja o moralnih vrednotah, nasilneže prijavljati, žrtvam nasilja pa pomagati (Polesnik, 2014).
Viri in literatura
- Berry, D. B. (1998). The domestic violence sourcebook. Los Angeles: Lowell.
- Bertok, E., Meško, G. (2013). Moralnost mladih glede na njihovo samonaznanjeno prestopništvo – izsledki raziskave SPMAD v Sloveniji. Varstvoslovje, 15 (1), 97-115.
- Brendgen, M., Vitaro, F., Tremblay, R. E. in Wanner, B. (2002). Parent and Peer Effects on Delinquencyrelated Violence and Dating Violence: A Test of Two Mediational Models. Social Development, 11(2), 225–244.
- Carlson, C. N. (2003). Invisible victims: Holding the educational system liable for teen dating violence at school. Harvard Women’s Law Journal, 26, 351–393.
- Chase, K. A., Treboux, D., OʼLeary, K. D., & Strassberg, Z. (1998). Specificity of dating aggression and its justification among high-risk adolescents. Journal of Abnormal Child Psychology, 26(6), 467-473.
- Cleveland, H. H., Herrera, V. M., in Stuewig, J. (2003). Abusive males and abused females in adolescent relationships: Risk factor similarity and dissimilarity and the role of relationship seriousness. Journal of Family Violence, 18, 325—339.
- Close, S. M. (2005). Dating violence prevention in middle school and high school youth. Journal of Child & Adolescent Psychiatric Nursing, 18(1), 2—9.
- Haberyan, A. in Kibler J. (2008). Physical Violence in Rural and Urban Midwestern Adolescent Dating Relationships. Psychology Journal, 5(3).
- Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP) Uradni list SFRJ — MP, (15/90).
- Levesque, R. J. R. (1997). Dating violence, adolescents, and the law. Virginia Journal of Social Policy and the Law, 4, 339–379.
- Levy, B. (1998). Dating Violence: Young Women in Danger. (2nd Sub ed.). Seattle: Seal Press.
- McCord, J. (1994). Aggression in two generations: V: Huesmann, L. R. (ur.). Aggressive behavior: Current perspective. New York: Plenum Press.
- Nelson, C. A. (2003). Neural development and lifelong plasticity. V R.M. Lemer, F. Jacobs, in D. Wertlieb (Ur.), Handbook of applied developmental science (Vol. I). Thousand Oaks, CA: Sage.
- Polesnik, M. (2014). Moralne vrednote, individualne značilnosti in okoljski dejavniki najstniškega nasilja na zmenkih ‒ analiza podatkov PADS+ (SPMAD) študije v Sloveniji. Magistrsko delo, Ljubljana, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.
- Selič, P. (2004). Otroci in kazniva dejanja z elementi nasilja. V A. Anžič, G. Meško in J. Plazar (ur.), Mladoletniško nasilje: zbornik razprav, (str. 69—79). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija.
- Urad za enake možnosti. (2009). VPRAŠALNIK O POJAVNOSTI NASILJA MED ZMENKANJEM. Pridobljeno 21. 06. 2011 na http://www.arhiv.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/ ZmenkanjeVprasalnikStudentska.pdf
[1] Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru od leta 2009 sodeluje pri projektu PADS+ in je študijo poimenovala SPMAD (Study of Parental Monitoring and Adolescent Delinquency). Študija SPMAD je presečna raziskava, ki uporablja PADS+ metodologijo (University of Cambridge, n. d.) za vzorec mladostnikov v Ljubljani. PADS študija raziskuje in pojasnjuje, kako spreminjajoče se socialno okolje v obdobju adolescence in v obdobju prehoda v »mlade odrasle« vpliva na vpletenost različnih mladih ljudi v kriminaliteto. (Wikström, n. d.).
[2] SPMAD raziskava je zajela vzorec 409 dijakov drugih letnikov devetih srednjih šol v Ljubljani, starih med 14 in 17 let, kar predstavlja 2 % celotne slovenske populacije dijakov drugih letnikov srednješolskih programov. Vzorec je sestavljalo 209 srednješolk (51,1 %) in 200 srednješolcev (48,9 %). Povprečna starost dijakov obeh spolov je bila šestnajst let (Bertok in sod., 2013).
[3] Otrok (oba spola) je vsaka oseba do dopolnjenega 18. leta starosti (Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, 1. člen, 1990).
[4] Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (1990) opredeljuje pravice, ki naj bi jih otroci uživali, ter obveznosti, ki jih mora v ta namen izpolnjevati država. Ko gre za obravnavo otroka (kot žrtve ali kot storilca KD), je korist otroka na višji ravni generalizacije žrtve kot pri odraslih (Selič, 2004: 69).
[5] Vzorec v raziskavi anketiranih dijakov obsega 310 dijakov, ki so že imeli fanta/dekle, kar znaša 75,79 % vseh anketiranih dijakov v raziskavi SPMAD. Sodelovalo je 143 dijakov (46,1 %) (od skupno 310 dijakov) ter 167 dijakinj, kar predstavlja 53,9 odstotkov anketiranih.
[6] Obstaja dokaz, še zlasti glede moške agresije, da se ta pogosto izraža nad več kot le eno partnerko, saj je 58 % mladih fantov, ki so bili že fizično agresivni do partnerke, fizično agresivnih do nove ali sedanje partnerke (Chase, Treboux, O’Leary in Strassberg, 1998: 467).
Avtorica: Mija Polesnik, mag. var. E: info@varensvet.si
