Ste ravnateljica OŠ Šentvid Ljubljana, katero obiskuje nekaj več kot 300 učencev. Ali nam lahko poveste, kako je biti danes ravnateljica osnovne šole, glede na to, da smo starši postali kar zahtevni in v določenih primerih tudi nasilni, določene vrednote v družbi pa so izgubile svoj pomen?
Ravnateljica sem 17. leto in ves ta čas imam svoje delo zelo rada. Osebno šolo še vedno razumem kot okolje, kjer temeljne vrednote živimo in jih prenašamo na mlade rodove. Seveda se tudi pri nas srečujemo s starši, katerih pričakovanja so naravnana predvsem na pretirano zaščito njihovega otroka in so včasih neuvidevni do tega, kaj želijo in potrebujejo drugi. Večina staršev pa takrat, ko ugotovijo, da šola ni naravni sovražnik njihovih otrok temveč njihov zaveznik, začne z nami dobro sodelovati. Takrat otroci dosegajo najboljše rezultate, kar vodi v zadovoljstvo staršev otrok in učiteljev.
Foto: arhiv OŠ Šentvid
V slovenskih šolah je po raziskavah kar visoka stopnja medvrstniškega nasilja, kjer naj bi prevladovalo predvsem psihično nasilje medtem, ko niso zanemarljivi tudi primeri fizičnega nasilja. Kakšne izkušnje imate na vaši šoli s tovrstnim nasiljem in kako se soočate z njim?
Na naši šoli smo že osem let vključeni v program POVEJ! – za varno šolo in smo tudi nosilci zastave »varna šola«. To pomeni, da se vsi zaposleni, od hišnika in čistilk pa do učiteljev in mene odzivamo na vsako zaznano medvrstniško nasilje. Vsi zaposleni smo bili deležni izobraževanja s tega področja in takrat smo spoznali, kako različno zaznavamo nasilje. Skozi delavnice in izobraževanje smo svoja stališča nekoliko poenotili, predvsem pa smo se odločili za ničelno toleranco do vsakršnega nasilja. Na šoli sistematično vsakodnevno razvijamo in gojimo kulturo nenasilja. Na začetku so se nekateri starši spraševali, češ, »kaj za vsako malenkost zganjamo tak cirkus«. S časoma pa so to sprejeli. Celo več, nemalokrat se nam zgodi, da nas o dogajanju med posameznimi učenci obvestijo starši, katerih otroci v konflikt sploh niso vključeni. Aktivirati želimo tako imenovane opazovalce, saj lahko na tak način ugotovimo mnogo več, kot če bi le čakali, da o nasilju spregovorijo samo žrtve nasilja. Res je, da se v zadnjem času pojavlja vedno več psihičnega nasilja, predvsem na različnih socialnih omrežjih. V šoli reagiramo in se ukvarjamo tudi s temi oblikami nasilja, čeprav nastaja praviloma izven šole. Nedvomno pa ima lahko pogubne posledice za posameznika tudi v šoli. Na tem področju je potrebnega še veliko ozaveščanja in izobraževanja, tudi staršev.
Opažamo, da se na področju varnosti mora prvo zgoditi nekaj hudega, da se zadeve začnejo premikati v pravo smer. Običajno to pomeni, da prvo potrebujemo “žrtve”, da začnemo izvajati preventivne in ostale potrebne ukrepe, s katerimi bi lahko preprečili marsikateri neljubi dogodek. Kot ravnateljica nosite veliko odgovornost tudi na področju varnosti in varovanja otrok in zaposlenih v šoli. Kako na vaši šoli obvladujete vsa varnostna tveganja, ki so značilna v šolskem prostoru?
Varnostna tveganja vseh vrst imamo opredeljena v registru tveganj, prav tako tudi načine reagiranja in preventivno delovanje. Register tveganj vsako leto dopolnjujemo in posodabljamo. Načine in cilje vzgojnega delovanja imamo opredeljene v vzgojnem načrtu šole. Najbolj pomembna pri obvladovanju varnostnih tveganj pa je ustrezna komunikacija med vsemi udeleženci VIZ procesa.
Varnost v šolah je izjemnega družbenega pomena. Varna šola naj bi bila tista, ki se sistematično in celovito ukvarja z varnostno problematiko, ima sprejeto varnostno politiko in potrebne mehanizme za obvladovanje varnostnih tveganj ter staršem in javnosti ob koncu šolskega leta javno predstavi varnostno problematiko in izvedene ukrepe.
Foto: arhiv OŠ Šentvid
Kakšno je vaše mnenje, ali vodstva šol res skrbi, da bi v javnosti šola dobila sloves ne varne šole, če bi celovito predstavile varnostne dogodke in z njimi povezano problematiko ter izvedene ukrepe?
Strinjam se, da je varnost v šolah zelo pomembna. Javna predstavitev varnostnih dogodkov, z njimi povezana problematika in izvedeni ukrepi ugledu šole ne morejo škodovati, če gre za ustrezno in učinkovito ukrepanje. Ugledu šole pa lahko škoduje »pometanje pod preprogo«, torej nič ali pa neustrezno reagiranje ob takih dogodkih.
Ali menite, da bi zaposlovanje strokovnjakov za varnost v šolah, ki bi zraven varnostne problematike v šoli, skrbeli tudi za ozaveščanje in izobraževanje mladih o varnostni kulturi, prispevalo k izboljšanju varnosti v šolah?
Za varnost v šoli morajo po mojem mnenju skrbeti vsi zaposleni. Če so vsi ozaveščeni o varnostni kulturi, potem vsi to prenašajo na mlade. Zaposlitev varnostnega strokovnjaka v takem okolju lahko prinese dodatno znanje in energijo vsem deležnikom v vzgojno izobraževalnem procesu – zaposlenim, staršem in učencem. Nikakor pa nanj ne bi smeli prenesti večine ali celo vso odgovornost za varnost v šoli.
Pripravil: Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
