Študij si začela na Fakulteti za varnostne vede in ga potem nadaljevala v Angliji. Kaj vse si morala storiti, da si opravila to tranzicijo? Kje pa nameravaš študirati naprej?
Jaz vedno pravim, da se pri administraciji šele opazi, koliko si nekdo resnično želi nečesa. Že preden sem se odločila za Erasmus izmenjavo (Manchester), sem poslušala koliko jih obupa oziroma odstopi zato, ker je preveč dela z vso papirologijo. Ja, seveda, je naporno. Držati se moraš rokov, v točnem času moraš predložiti vse zahtevane dokumente, da pa je še malo bolj adrenalinsko, pridobitev le-teh nikoli ni odvisna samo od tebe.
Pri rednem študiju je vse še nekajkrat bolj strogo in zahtevno, dobro znanje angleščine je nujno, vpisni pogoji so težji, tako za študij kot za štipendijo (Ad futura). Ko z vpisom nekako urediš vsaj do pogojnega sprejema, se začne tekmovanje s prostimi sobami ter čim cenejšimi kartami. Namreč tudi če pridobiš štipendijo, za to izveš šele konec oktobra, tako da vse na začetku gre iz tvojega lastnega žepa. Seveda, ko enkrat plačaš prvi obrok šolnine, ne moreš kar odstopiti, torej je navsezadnje bolje, da na štipendijo sploh ne računaš, in sam poskušaš zbrati dovolj financ za študij in življenjske stroške, ki pa roko na srce, v Angliji (Londonu) še zdaleč niso majhni.
Trenutno sem vpisana na Univerzo na Dunaju, kjer nadaljujem doktorski študij psihologije. Morda bi ob tem naredila še kakšen dodaten dodiplomski študij (klinična psihologija, psihoterapija), če bo seveda za to čas, namreč to je spet nov sistem, katerega še nisem navajena.
Foto: osebni arhiv
Kakšne razlike si opazila v študiju ter varnostni kulturi med Anglijo in Slovenijo? Kako pa ljudje gledajo na varnost tam?
Pri študiju sem opazila da je veliko več samostojnega dela, več možnosti pri izbiri tem za seminarske naloge, eseje, naloge. V Angliji je poudarek na študijah realnih primerov (case studies), pri čemer pridobiš veliko praktičnega znanja, na račun teoretskega znanja, ki je v zmanjšanem obsegu ali pa ga sploh ni. Večina raziskav (diplomske, magistrske naloge, projekti) zahteva policijsko preverjanje ter potrjen, zelo obsežen etični obrazec.
Po mojih izkušnjah so angleži ”nori” kar se tiče varnosti, v smislu, da zelo veliko dajo na to, predvsem na preventivo. Kot konkreten primer, v Sloveniji nikoli nisem doživela, da bi v šoli ali kakšni drugi organizaciji na začetku bilo vsaj pol ure posvečeno varnostnem načrtu v primeru incidentov. Tam sem to doživela kar nekajkrat, prav tako na primestnih avtobusih (kjer morajo obvezno biti privezani vsi), pred nakupovalnimi središči občasno postavijo ”skener”, policisti nenehno, tudi ob petih zjutraj patruljirajo in govorijo z ljudmi. Ne samo to, na nekaterih fakultetah ob prvem srečanju dobiš še osebni alarm ter UV nevidno pisalo; če je ena izmed vrstnih hiš oropana, celotna ulica dobi domov obvestilo; če je v parku incident, študente spremljajo domov policisti.
Predvsem sem ugotovila, da se ljudje počutijo varno, ker imajo informacije ter veliko policistov na ulicah. Ljudje vedo, da bodo obveščeni o incidentih ter ukrepih. Vse službe delujejo tako kot morajo, in so povezane med seboj. Povsod, tudi v policiji, imajo poleg zaposlenih tudi polno prostovoljcev, ki so zelo dobro usposobljeni za njihovo delo. Seveda se vsem nevarnostim ljudje tudi tam ne morajo izogniti, vendar je tudi v takem primeru primerno poskrbljeno za ljudi, tako fizično kot psihično.
Si članica Slovenskega združenja za varen svet SZVS, zakaj si se mu pridružila in kaj pričakuješ od članstva?
Pridružila sem se zato, ker sem vedno željna izvedeti še več. O kakršnikoli temi, če pa je približno moje področje, pa še toliko bolje. Torej, še več znanja, je tisto kar želim in pričakujem od članstva.
V kakšnem poklicu se vidiš oziroma s čim se želiš ukvarjati v prihodnosti?
Točnega poklica ne bi navajala, idealno pa bi bilo sodelovati s policijo ali kakšnim inštitutom. Psihologija/psihoterapija je tisto, kar bi želela početi vse moje življenje.
S čim se pa ukvarjaš v prostem času?
Če polovico dneva posvetim mentalnemu treningu (učenje), drugo polovico dneva posvetim fizičnemu treningu. Ukvarjam se s triatlonom, samoobrambo, profesionalno plešem kavbojske plese, občasno hodim v hribe. Vedno najdem nekaj zase, in mi nikoli ni dolgčas.
Na Dunaju, kjer študiraš si tudi predstavnica Slovenskega združenja za varen svet SZVS. Ali nam lahko poveš, kakšna je pravzaprav tvoja naloga?
Moja naloga v vlogi predstavnice SZVS-ja je predvsem predstaviti združenje tudi ljudem iz drugih držav, na neformalnih in formalnih srečanjih. Namen in želja združenja je delovati globalno, saj si mladi tako lahko izmenjujemo izkušnje ter prakso iz različnih držav in se povezujemo med sabo.
Pripravil: David Sluga E: david.sluga@varensvet.si
