Vaše področje raziskovanja je med drugim tudi nasilje odraslih otrok nad starši. Ali nam predstavite tovrstno problematiko, zakaj pravzaprav gre pri tem?
Področje nasilja odraslih (polnoletnih) otrok nad starši je družbena problematika, a se zdi, da se je premalo zavedamo. O njej se tako v Sloveniji kot tudi v tujini (pre)malo govori in piše, kljub temu da je močno povezana s širšim področjem nasilja v družini, nasilja mladoletnih otrok nad starši in predvsem z nasiljem nad starejšimi. Pri tem je potrebno upoštevati trende glede naraščanja števila starejših ljudi, ki bi lahko bilo povezano tudi z vedno večjim številom viktimizacij tovrstnih oseb.
Otroci lahko nad starši izvajajo psihično, fizično, ekonomsko in spolno nasilje, izvršujejo pa tudi premoženjsko kriminaliteto in starše zanemarjajo. Nasilje se običajno začne s psihičnim (npr. žaljenje, vpitje, grožnje), ki lahko preraste v fizično nasilje (npr. klofutanje, porivanje, brcanje, davljenje, metanje stvari, uničevanje inventarja). Ekonomsko nasilje se lahko kaže v izsiljevanju za denar ali nepremičnine ter nadzor nad financami staršev. Otroci lahko staršem kradejo denar ali druge predmete in izvajajo različna kazniva dejanja s področja premoženjske kriminalitete, zanemarjanje pa je povezano z opuščanjem skrbi za starša. To se lahko vidi v tem, da otrok staršu ne pomaga pri prehranjevanju, ga ne prehranjuje na pravilen način, se ne ozira na njegove potrebe ali mu ne izkazuje skrbi oziroma ljubezni. Nasilje običajno poteka tako, da storilec izvaja več oblik hkrati (npr. psihično, fizično in ekonomsko).
Primeri spolnega nasilja nad starši so v literaturi redko omenjeni, kar seveda ne pomeni, da takšnih primerov ni – pomeni le, da gre za toliko bolj tabuizirano področje.
Tematika je zaskrbljujoča z vidika posledic, ki niso vedno vidne navzven. Žrtve doživljajo občutke nemoči in strahu pred otroki, bojijo se nadaljnjega nasilja. Tako žrtve kot tudi celotna družina se soočajo s stigmatizacijo, hkrati pa žrtve iščejo razloge za otrokovo nasilno vedenje in ga opravičujejo. Za nasilje krivijo sebe (v smislu neuspelega starševstva, disfunkcionalnosti družine) ali pa iščejo opravičila v problemih, s katerimi se sooča otrok. Dodaten občutek krivde vliva tudi družba, ki starše krivi za vedenje otroka. Starši lahko tudi otrokovega vedenja ne prepoznajo kot nasilnega in mislijo, da morajo finančno podpirati svoje potomce, pa četudi so ti že polnoletni in imajo vse pogoje, da so svoje dohodke zmožni ustvarjati sami. Navsezadnje je prisotna še brezmejna ljubezen do svojega otroka. Vse našteto predstavlja oviro za prijavljanje nasilja, zato veliko primerov ostane neprijavljenih. Posledično starši sami oblikujejo »zaščitne ukrepe« pred nasiljem (npr. skrivanje nožev, priprava prostora, skozi katerega bi lahko pobegnili v nasilnem dogodku (npr. vrtna lopa), spanje v vsakdanjih oblačilih za hitrejši pobeg), prijavijo pa ga šele takrat, ko nasilje preide že v zelo hude oblike.
Kakšno pa je stanje na tem področju v Sloveniji in kdo se s tovrstno problematiko ukvarja oz. bi se moral ukvarjati?
Kot sem že omenila je literature o tej tematiki zelo malo, pa čeprav je slovenska javnost s tematiko nasilja nad starejšimi seznanjena že od začetka 20. stoletja. Problematika se tiče celotne družbe, ne samo posameznikov ali posameznih institucij. Kot družba bi morali stremeti k prepoznavanju in odzivanju na nasilno vedenje ter nudenju pomoči žrtvam in storilcem. Na žalost se tovrstni primeri še vedno vse prevečkrat zaznavajo kot »problem posameznika in družine«. Posledično tovrstni primeri pogosto ostanejo »skriti očem javnosti« in neprijavljeni.
Pomembno vlogo pri vprašanju nasilja odraslih otrok nad starši imajo vzgojno izobraževalni zavodi, nevladne organizacije, centri za socialno delo, zdravstvene institucije pa tudi policija, tožilstvo in sodišče. Poudariti gre, da pri odkrivanju in obravnavi takšnih primerov ni prostora za individualno delo, pri čemer je brez sodelovanja širše družbe utopično govoriti o učinkovitem in uspešnem medinstitucionalnem sodelovanju.
Kateri pa so po vašem mnenju glavni razlogi, da prihaja do tovrstnega nasilja?
Če govorimo o razlogih, je najprej potrebno izpostaviti, da je za nasilje vedno kriv samo storilec in da je nasilno vedenje njegova odločitev. Ko govorimo o dejavnikih tveganja, je težko reči, kateri so skupni imenovalci nasilja, ker je vsak primer individualen, hkrati pa zahteva tudi svojevrstno obravnavo. V literaturi je pogosto zaslediti dejavnike, vezane na kakovost družinskih odnosov, medsebojno komunikacijo in preteklo nasilje v družini. Lahko gre tudi za odsev dolgotrajnih medsebojnih konfliktov in bivanja v skupnosti. Storilci so lahko od staršev finančno odvisni, ker imajo finančne težave in/ali težave z zlorabljanjem prepovedanih drog in alkohola. V strokovni literaturi se posebna pozornost namenja storilcem, ki so od staršev odvisni v duševnem smislu, saj se soočajo s težavami v duševnem zdravju (npr. shizofrenija).
Nasilje odraslih otrok nad starši in povezava z nasiljem v vzgojno izobraževalnih zavodih, kaj nam lahko poveste o tem?
O nasilju mladoletnih otrok nad starši in nasilju v vzgojno izobraževalnih zavodih je zaslediti raziskave, medtem ko so raziskave o povezavi med nasiljem odraslih otrok nad starši in nasiljem v vzgojno izobraževalnih zavodih v pomanjkanju. Odrasli otroci, ki izvajajo nasilje nad starši, so lahko imeli v času izobraževanja težave z učenjem in so se izogibali šolskim obveznostim. Ostaja odprto vprašanje, ali so bili nasilni že do vrstnikov v šoli, ugotovitve raziskave pa kažejo, da so se nekateri družili z vrstniki, katerih vedenje ni družbeno sprejemljivo (npr. zloraba alkohola) in da v odrasli dobi lahko izvajajo nasilje tako nad starši kot pedagoškimi delavci.
Kje vi vidite možnosti za izboljšanje stanja na tem področju, da bi bilo tovrstnega nasilja manj v naši družbi?
Zdi se, da je družba preveč imuna na problematiko nasilja nad starejšimi in je še veliko prostora za izboljšave na tem področju. Potrebno je ozaveščanje javnosti o različnih oblikah nasilja in mitih ter stereotipih, ki krožijo na tem področju. V takšnih primerih se namreč ne smemo obračati stran, opravičevati nasilja in iskati razloge za nasilje pri žrtvah. Ozaveščanje bi moralo dosegati tudi starejšo populacijo ljudi, da bi lažje in hitreje prepoznavali nasilje in o njem spregovorili. S starejšimi bi lahko potekali tudi osebni dialogi o nasilju z ljudmi, s katerimi so v stiku (npr. zdravstveno osebje, socialni delavci). Poleg ozaveščanja javnosti je potrebno tudi izobraževanje vseh ljudi, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja nad starejšimi (socialni delavci, zdravstveno osebje, policisti, kriminalisti, državno tožilstvo, sodniki), da bodo nasilje prepoznavali in tako storilcem kot žrtvam nudili ustrezne oblike pomoči.
Da bi ozaveščanje o problematiki imelo (večji) učinek, pa je najprej treba v družbi preoblikovati odnos do starejših. Kaže se prisotnost starizma v oblikah negativnih stereotipov do starejših, zato je nujno delati na večjem sočutju do starejših ljudi, večjem spoštovanju do staršev in poudarjanju pozitivnih vrednot, vezanih npr. na prijaznost in modrost.
K. K. E: info@varensvet.si
