Uvodna fotografija: printscreen/K 1 televizija
Ste upokojeni pripadnik Ministrstva za notranje zadeve in nekdanji najožji telesni stražar predsednika Vlade Republike Srbije dr. Zorana Đinđića. Kako se danes spominjate atentata na prvega demokratično izvoljenega predsednika Vlade Republike Srbije, v katerem ste bili hudo ranjeni?
Predsednik je bil ubit v Beogradu na stopnicah zgradbe na sedežu Vlade Srbije 12. marca 2003. Tisti dan je sicer imel predsednik zaradi poškodbe noge namen delati doma, vendar je zaradi visokega tujega obiska moral priti v stavbo Vlade, da bi se lahko udeležil sestanka. Po izstopu iz avta so iz smeri sosednje zgradbe bili izstreljeni trije naboji, eden je zadel predsednika, drugi mene, tretji pa je ostal v steni zgradbe. Predsednik je bil zadet s snajperskim nabojem v prsni koš, ki je prebil njegovo srce. V času atentata, ki je bil skrbno načrtovan sem bil ob njemu in tudi sam hudo ranjen v trebuh. Oba sva bila takoj hospitalizirana, predsednik je žal v bolnici poškodbam podlegel, jaz pa sem ostal na zdravljenju mesec in pol.
Foto: hamdocamo.wordpress.com
Kako se danes počutite po tolikih letih od atentata na predsednika, ki je vznemiril celo regijo in širše?
Nadaljeval sem boj od katerega ne bom prenehal, saj je potrebno, da nekega dne pride prava resnica o atentatu na predsednika na dan, ki je še nekje v ozadju. Uboj dr. Zorana Đinđića je vsekakor najbolj pomemben dogodek moderne srbske zgodovine. Sem priča tega brutalnega zločina, ki je v svojem motivu vsekakor pustil neizbrisane sledi na Srbijo, kot državo in na celo regijo. Globoko sem prepričan, da se bo gordijski vozel tistega 12. marca nekega dne razvozlal, in ki nosi veliko odgovorov, ki še danes skoraj 20 let po dogodku drži celo regijo v dilemi.
Foto: hamdocamo.wordpress.com
Izšla je tudi knjiga z naslovom tretji naboj (Treči metak), ki ste jo izdali skupaj z raziskovalnim novinarjem Nikolom Vrzićem, ali nam lahko poveste nekaj o tej knjigi?
Res je, skupaj z novinarjem Nikolom Vrzićem sva leta 2013 objavila knjigo tretji naboj, ki govori o političnem ozadju uboja dr. Zorana Đinđića. Ta knjiga je dokument, ki govori o sodnem procesu, ki je voden pred specialnim sodiščem v Beogradu, proti obtoženim za sodelovanje v atentatu na predsednika. Z veliko pravice in argumentov, ki smo ga objavili kot proces stoletja lahko imenujemo s farso preko medijev servirane javnosti na osnovi katere je bila sprejeta odločitev proti obtoženim. Odločitev za uboj dr. Zorana Đinđića stoji na skostruiranih izjavah zaščitenih prič in v nasprotju z materialnimi dokazi in izjavami prič. Medijska kampanija je bila vodena iz nekdanjega biroja za medije Vlade Srbije. Celoten proces za uboj dr. Zorana Đinđića je ostal brez odgovora na ključna vprašanja, kdo je dejanski izvrševalec in naročnik ter zakaj je bil ubit prvi demokratično izvoljeni predsednik Vlade Srbije. Upam, da bomo kot generacija, ki v tem času nosi breme na svojih hrbtih skupaj zmogli moči, da spoznamo glavne odgovore na to vprašanje.
Prav tako je pri tem pomembno povedati, da je pokojni predsednik verjel v to, da se mednarodne odločitve in pravo ne more izvajati selektivno. Prav tako je bilo potrebno izpolniti obveze proti mednarodnem sodišču v Haagu, kot spoštovati in realizirati resolucijo 1244.
Danes, skoraj 20 let kasneje čutimo posledice tega atentata, ko sta organizirani kriminal oz. mafija zavzela državo in vse njene institucije. Vse kar država živi danes je posledica tega dogodka. Dokler se ne bomo soočili s tem dejstvom bo Srbija nadaljevala v objemu organiziranega kriminala in njihovih političnih sodelavcev.
Foto: osebni arhiv
Kako se spominjate dr. Zorana Đinđića in kakšno državo je kot prvi demokratično izvoljeni predsednik Vlade želel vzpostaviti?
Dr. Zoran Đinđić je srbsko vlado vodil od demokratičnih sprememb v nekdanji ZRJ po padcu režima Slobodana Miloševića oktobra 2000. Za premierja je bil potrjen 25. januarja 2001. Bil je pragmatičen in moderen politik, absolutno se zavedajoč težkega političnega nasledstva, ki ga je prevzel z vodenjem Vlade.
Na drugi strani je bil hkrati politik pripravljen, da se odkrito sooči z reševanjem težav, ki so nastale v državi pred njegovim prevzemom Vlade, kot s težavami, ki so bile pred njim. Verjel je, da brez iskrenega soočenja s preteklostjo ni mogoče locirati temeljne točke, ki stoletje pretijo, da ponovno pripeljejo do žarišč na Balkanu. Potrebno je razumeti in se jasno ograditi od političnih napak, katere so za posledico imele veliko žrtev na prostorih Balkana.
Prav tako je verjel, da imajo vsi zločini svoje ime in priimek, da se morajo jasno obsoditi in se nikakor ne smejo kolektivno pripisati narodu v celoti.
Z svojo vizijo je bil v napoto mnogim, ki so na žarišču in razpadu ene velike države pridobili veliko profita. Z zamenjavo avtokratskega režima v Beogradu so mnogi verjeli, da je zaključeno veliko delo, vendar se je na žalost pokazalo, da je desetletni problem v katerem smo se znašli veliko večji od samo enega liderja.
Foto: osebni arhiv
Kaj bi glede na vaše izkušnje svetovali kolegom, ki delajo na področju varovanja oseb v sistemu nacionalne varnosti?
Varovanje oseb in visokih predstavnikov države v sistemu nacionalne varnosti je zelo kompleksno in vsebuje sodelovanje vseh varnostnih služb, ki delujejo na podlagi Ustave, zakonov, predpisov in drugih aktov v cilju ohranjanja nacionalne varnosti. Tako so zelo jasno predpisane obveze in naloge o izvrševanju nalog. Tako bi seveda moralo biti, vendar sem priča popolne politizacije iz zlorabe služb, kar je na koncu pripeljalo do stradanja predsednika. To je tudi dokaz, kajti vse do danes ni nihče iz tovrstnih služb odgovarjal oz. prevzel odgovornost. Prav tako je ostalo veliko odprtih vprašanj, ko govorimo o odgovornosti, od tega, zakaj štiri dni pred in na dan atentata niso delovale kamere na območju Vlade itd. Vsa ta zatišana odgovornost nam dobro pokaže v kakšnem sistemu pri nas živimo.
Kolegom, ki delajo na tem področju seveda želim vso srečo pri tem, in jim svetujem, da se držijo zakonodaje in jasno določenih pravil pri izvrševanju svojih nalog. Prav tako je pomembno, da ohranijo svojo integriteto, se redno usposabljajo in seveda izmenjujejo strokovna mnenja in izkušnje od oseb, ki imajo za seboj bogate izkušnje s tovrstnim varovanjem.
Vsekakor pa tovrstno varovanje ni odvisno samo od ekipe, ki neposredno izvaja varovanje, temveč od celotnega sistema notranje varnosti države, kjer morajo učinkovito delovati vsi podsistemi, od obveščevalnih agencij in ostalih strokovnih služb, da se lahko pravočasno prepreči najhujše in zaščiti najvišje predstavnike države.
Problem se nahaja v sistemu, ki se je desetletja razvijal kot velika težava pri razpadu velike države in je danes modificiran in globoko ukoreninjen v vse pore institucij, in po mojem mnenju ne samo v Srbiji, temveč tudi v nekaterih drugih državah v regiji in širše.
Andrej Kovačič E: info@varensvet.si
