Ali nam predstavite delovanje GRZS, in konkretne aktivnosti na terenu, ko gre zares?
Namen in osnovna dejavnost Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) je prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na teže dostopnih terenih. Naše delo sta tudi preventiva ter izobraževanje članov in drugih obiskovalcev gora. Gorska reševalna zveza Slovenije je organizirana kot zveza samostojnih, prostovoljnih, nepridobitnih gorskoreševalnih društev in planinskih društev z registrirano gorskoreševalno dejavnostjo (postaj), ki opravljajo humanitarne naloge javnega pomena: zaščito, reševanje in pomoč v gorskem svetu ter ob naravnih in drugih nesrečah, ko so ogroženi varnost, zdravje in življenje ljudi.
Te naloge opravljajo temeljne enote GRZS – društva in postaje gorske reševalne službe (GRS). So samostojne in imajo zemljepisno določena območja delovanja. Izvajajo reševalne, preventivne in druge akcije ter dejavnosti, določene s pravili GRZS in s svojimi pravili. Člani društev GRZS smo alpinisti ali ljubitelji gora s posebnimi znanji (zdravniki, vodniki reševalnih psov …), ki smo se po programu GRZS usposobili tudi za prvo pomoč in uporabo specializirane reševalne opreme. Ob vključitvi v društvo dobi član naziv gorski reševalec pripravnik. Njegov cilj je postati gorski reševalec z licenco, pot do njega pa je dokaj zahtevna. (Bodoči) gorski reševalec mora žrtvovati veliko truda, volje in prostega časa, da doseže zahtevano stopnjo usposobljenosti. Po pridobitvi licence se lahko specializira za opravljanje dodatnih dejavnosti in postane inštruktor, letalec, vodnik reševalnega psa … Naša naloga pa je izobraževanje ne le članov, temveč tudi drugih ljubiteljev gora. V ta namen društvo sodeluje pri različnih prikaznih vajah, tečajih, tekmovanjih in skupinskih pohodih.
Gorska reševalna služba Slovenije (GRSS) je bila ustanovljena 16. junija 1912 v Kranjski Gori v okviru takratnega Slovenskega planinskega društva (SPD). Od ustanovitve do danes je v različnih organizacijskih oblikah delovala v različnih političnih in ekonomskih ureditvah, a vedno z enakim namenom in poslanstvom: prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na teže dostopnih terenih. GRZS deluje na območju Republike Slovenije. Uprava za zaščito in reševanje že več kot desetletje uporablja za ugotavljanje pristojnosti ob intervencijah digitalizirane meje pristojnosti posameznih postaj/društev GRS. O mejah pristojnosti so se postaje dogovorile postopoma na podlagi predvidenih najboljših odzivnih časov na posameznih območjih in tradicije pripadnosti posameznih območij h krajem, kjer so sedeži postaj/društev GRS. Kadar pride do nesreče v bližini meje območja pristojnosti, sta pogosto obveščeni obe potencialno pristojni postaji.
Foto: arhiv GRZS
Nesreče v gorah so po navadi posledica neprimerne opreme, precenjevanja psihofizičnih sposobnosti in neprimerne izbire ture. Ali se to kaj spreminja skozi leta, glede na to, da je dostop do informiranosti danes lažji?
Ja, kar dobro ste povzeli že znotraj vprašanja. Trend se ne spreminja, lahko pa rečemo, da so planinci iz leta v leto bolje opremljeni in usposobljeni. Zanimajo jih tečaji varnejše hoje v gore in ostale preventivne aktivnosti. Informacije so res bolj dostopne, je pa pri tem potrebno poudariti tudi njihove pasti, saj so na marsikaterem portalu te informacije subjektivne narave in neka tura, ki meni ne predstavlja nobenega problema, je lahko za drugega smrtna obsodba. Upoštevati je treba izkušnje in kilometrino, če ne je bolje, da se v gore odpravite skupaj z gorskim vodnikom ali vodnikom PZS.
Foto: arhiv GRZS
Kakšna je statistika nesreč v slovenskih gorah v zadnjih 5-letih?
Zadnjih pet let se številke sučejo okrog 400. Izjema je lansko leto, ko smo zabeležili 434 intervencij, kar je od kar beležimo statistiko največ. Med njimi je bilo žal 40 mrtvih posameznikov. Seveda je vse skupaj odvisno od planinske sezone in obiskanosti gora, ki je bila v letu 2015 izjemna predvsem po zaslugi lepega vremena in tudi suhe in skoraj jesenske zime. Kot vsa leta doslej se v glavni sezoni število nesreč poveča, predvsem so zaskrbljujoče smrtne žrtve, vse skupaj pa je odvisno od števila obiskovalcev. Po letošnji statistiki je teh nekaj manj kot v lanskem letu, ni pa bistvenega odstopanja. Če si po eni strani želimo dobro turistično sezono, si seveda po drugi želimo čim manj nesreč v gorah. Vse lahko dosežemo s preventivo in pri tem je potrebno poudariti, da to ni samo naloga Planinske zveze Slovenije in Gorske reševalne zveze Slovenije ampak se bi vanjo morali vključiti tudi TIC in ostale Outdoor organizacije in podjetja, ki promovirajo in tržijo gorništvo kot del njihove ponudbe. Odgovornost nas vseh je poskrbeti za varnejše obiskovanje gora, predvsem pa turistov.
Foto: arhiv GRZS
Imate kakšne podatke za nesreče v tujih gorah?
Vsako leto se sestanemo z Avstrijci in Italijani in pri njih je statistika podobna. Na prvem mestu je zdrs, ki je posledica slabe priprave na turo, precenjevanja svojih sposobnosti in se najpogosteje pripeti ob povratku, ko smo utrujeni in nam pade koncentracija. Morda sta ti dve državi v prednosti pri tem, da je pri njih reševanje plačljivo in da se ljudje v gorski svet odpravljajo za odtenek bolj odgovorno. Pri nas gre strošek reševanja na zdravstveno zavarovalnico, gorski reševalci pa smo prostovoljci in dobimo samo povrnjene stroške. Bi pa poudaril, da vsak, ki se odpravlja v gore poskrbi tudi za zavarovanje. Najprimernejšo obliko zavarovanja ponuja Planinska zveza Slovenije, ki je v tem trenutku boljše od konkurenčnih tujih zavarovanj in članarin, kar vam govorim na osnovi izkušenj in primerov, ki smo jih zabeležili. Za tujino svetujemo članarino A, vse ostale članarine imajo prenizke premije za primere reševanja v tujih gorah kjer se stroški začnejo od 3.000,00 € naprej. Poleg tega svetujemo še sklenitev dodatnega Coris zavarovanja za tujino, ki je za člane PZS pol cenejši. Tako dobite za 100,00 € kvalitetno zavarovanje za v gorski svet. Lahko rečete, da zveni kot reklama, ampak gre za zelo pomemben segment gorništva in priprave na turo, saj ko enkrat nastanejo stroški ni povratka.
Foto: arhiv GRZS
Kaj svetujete ljudem, preden se odpravijo v gore?
Ključna je dobra priprava na turo. Težko je strniti v par besed.
Pred turo se vprašajmo: * Kako dobro sem pripravljen (psihično in fizično)? Je izbrana pot primerna zame? * Kakšna je vremenska napoved? Slabo vreme in vidljivost lahko podaljšata čas hoje tudi do desetkrat. Imam oblačila, ki me bodo zaščitila pred močnim vetrom, mrazom in padavinami? Ali je na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bom lahko umaknil? * Kakšna je izbrana pot? V katero smer bom hodil (sever, jug, vzhod, zahod)? Pripravite si načrt poti. Pot razdelite na manjše odseke, predvidite počitke in približen čas hoje. Ustvarite si sliko poti in jo prehodite v mislih. * Imam v nahrbtniku vse potrebne stvari za današnjo turo? * Kako daleč je in koliko časa bom potreboval za celotno pot? Na vrhu smo šele na polovici poti – naš cilj je varna vrnitev v dolino in domov. * Kako strm je teren? Ali ga bom moral prehoditi v ključih, za kar bom potreboval več časa (je pa manj utrudljivo)? * Kakšen je teren? Ali so na poti balvani, melišča? Ali je na poti rušje, ki me bo upočasnilo, ali ga bom lahko obšel? * Ali so na poti značilnosti, ki jih bom moral premagati: krnice, hudourniki, strmi skoki? Ali jih lahko obidem? * S katerimi nevarnostmi se na poti lahko srečam: prepadi, s travo poraščen svet, padajoče kamenje? * Kako hoditi? * Kakšno hitrost hoje ubrati? So z vami otroci? * Predvidevajte in si ustrezno načrtujte vaš izlet, pohod. * Izberite turo, ki je primerna vaši fizični in psihični pripravljenosti in pri tem upoštevajte svoje zdravje in zdravje udeležencev ture. Še posebej pozorni bodite v primeru, da imate kakršne koli kronične bolezni, alergije ali pa ste srčni bolnik.
Obveščanje: * O vsaki turi obvestite partnerja, prijatelja ali znanca. Obvestilo naj vsebuje podatke o načrtovani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve. * Priporočljivo je, da na vidnem mestu v avtu pustite listek s podatki o načrtovani turi. * Vpisujte se v vpisne knjige na kočah in vrhovih, ki bodo v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.
KAKO PA NA TURI? * Začnite počasi, da se ogrejete in pripravite telo za več ur hoje. Izberite t. i. »pogovorno« hitrost hoje. * Po kratkem počitku za slačenje (po približno 15 minutah hoje) poskušajte hoditi vsaj eno uro pred prvim počitkom. Med vsakim korakom iztegnite zadnjo nogo do konca in pri prenosu sprostite mišice. Uskladite dihanje s koraki. * Hitrost hoje prilagodite najšibkejšemu udeležencu. * Izbirajte varna mesta za počitek, kjer ni nevarnosti zdrsa, padajočega kamenja, snežnih plazov in niso neposredno na soncu. * Zaščitite se pred sončnim sevanjem s kremo primernega faktorja, pokrivalom, kakovostnimi sončnimi očali … * Na planinskih poteh, ki so izpostavljena možnosti padajočega kamenja ali trka z glavo v skalo, si obvezno nadenite čelado. Uporabo čelade svetujemo tudi pri vzponih in sestopih na poteh, ki so speljane po meliščih, saj bo v primeru padca glava primerno zaščitena. * Na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh praviloma in kjer je to primerno uporabljajte samovarovanje s pomočjo plezalnega pasu in samovarovalnega sestava. * Če zaradi nepredvidene ovire na poti (strgana jeklenica, podor, snežišče) ture ni mogoče varno nadaljevati, se pravočasno obrnite. Gora vas bo počakala. * Uživajte zadostne količine tekočine in hrane. Pijte večkrat in v majhnih količinah. Hrano kupite v planinskih kočah, saj se boste s tem izognili težkemu nahrbtniku. Med turo pa uživajte energijske ploščice ali sveže/suho sadje. * Med hojo vam ne sme biti prevroče. Uporabljajte aktivno perilo in oblačila iz sodobnih materialov, ki se prilegajo telesu, saj se boste s tem izognili tudi možnosti, da se kam zapnete in povečate tveganje za padec. Izogibajte se bombažu, ki je hladen in slabo odvaja znoj. * UŽIVANJE ALKOHOLA IN TOBAKA ODSVETUJEMO! * V primeru nenadnega poslabšanja vremena si čim prej poiščite zavetje v planinski koči, bivaku … Če to ni mogoče, sestopite z izpostavljenih grebenov. Ture ne nadaljujte. * Skupina ostane skupaj do konca ture.
UKREPI OB NESREČI: * Ohranimo prisebnost in ostanimo mirni. S tem pomirimo tudi ostale udeležence. * Ocenimo situacijo in zaščitimo SEBE in PONESREČENCA pred neposrednimi nevarnostmi. * Nudimo prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti. * Ob nesreči pokličemo center za obveščanje na številko 112 in navedemo naslednje podatke: * KDO kliče, * KAJ in KJE se je zgodilo, * KDAJ se je zgodilo, * KOLIKO je ponesrečencev in KAKŠNE so poškodbe, * KAKŠNO pomoč potrebujete. * Na pomoč lahko pokličete s pomočjo mobilnega telefona ali UKV radijske postaje, ki se nahajajo v planinskih kočah.
Več informacij na povezavi:
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
