Vrste nasilja v družini, kot so fizično, psihično, spolno, ekonomsko in zanemarjanje, ki jih beležijo Centri za socialno delo so se od leta 2009, ko je bilo evidentiranih skupaj 1396, v letu 2016 povzpeli na 4855 primerov. Čemu pripisujete tako velik porast tovrstnega nasilja v Sloveniji za obdobje zadnjih osem let?
Najprej je treba izpostaviti, da so centri za socialno delo šele konec leta 2008 dobili nalogo sistematičnega vodenja statistike na področju nasilja v družini. V prvih letih se je sistem vzpostavljal in oblikoval, zato statistika za ta leta morda ni najbolj natančna in popolna. Prav tako velja biti pozoren pri interpretaciji tovrstnih podatkov. Podatki, ki jih navajate za leto 2016 se ne vežejo na število primerov oziroma žrtev nasilja v družini, temveč na število vrst nasilja, ki so jih prijavile žrtve nasilja v družini. Upoštevati je treba, da je ena žrtev lahko doživela več vrst nasilja. Praviloma se namreč vrste nasilja med seboj prepletajo in jih žrtev doživlja več hkrati. Tako recimo fizično nasilje praktično vedno spremlja še psihično nasilje, lahko pa tudi še katera druga oblika nasilja. Ta podatek, ki ga navajate za leto 2016, 4855 primerov, se torej navezuje na zabeležene vrste nasilja za vse žrtve nasilja v družini v letu 2016, ki so nasilje prijavile na center za socialno delo. Število žrtev nasilja v družini, ki le-tega prijavijo na center za socialno delo, je na letni ravni med 1600 in 1900. Podobna je tudi statistika, ki jo vodi Policija.
Pri tem je treba še izpostaviti, da so žrtve v veliki večini ženske, povzročitelji pa v 90,8 % moški. Pri interpretaciji podatkov moramo torej biti pazljivi. Če kakšno leto beležimo večje število žrtev nasilja v družini, tega ne moremo enoznačno interpretirati in reči, da gre za porast družinskega nasilja. Lahko je to posledica večje ozaveščenosti in so žrtve ali okolica v večji meri pripravljene o nasilju spregovoriti.
Največji problem te problematike se skriva v tem, da žrtve nasilja ne prijavijo. Delež neprijavljenega nasilja, zlasti, ko gre za nasilje v domačem okolju in v partnerskih odnosih, je izjemno visok. Po podatkih evropske raziskave o nasilju nad ženskami, ki jo je izvedla Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) le 14 % žensk prijavi nasilje v družini. To kaže tudi primerjava evidenc centrov za socialno delo in policije ter podatkov raziskav.
Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, ki jo je izvedla Fakulteta za socialno delo, je pokazala, da je vsaka druga ženska (56,6 %) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. To so vsekakor podatki, ki zbujajo skrb, zato na tem področju še posebej intenzivno delamo – posodabljamo zakonodajo, izvajamo ozaveščevalne kampanje, izobražujemo strokovnjake in strokovnjakinje ter širimo idejo ničelne tolerance do nasilja.
Katera slovenska regija pa je najbolj obremenjena s primeri družinskega nasilja?
Raziskave ne kažejo statistično značilnih razlik med posameznimi regijami. Stopnja pojavnosti nasilja v družini je razmeroma enaka po celotnem območju Slovenije.
V Sloveniji naj bi bil delež neprijavljenega nasilja, ko gre za nasilje v domačem okolju in partnerskih odnosih, višji od uradno evidentiranih podatkov. Ker gre bolj za prikrito dogajanje »za zaprtimi vrati«, ga je tudi teže prepoznati in preprečevati.
Kako bi lahko na tem področju kaj spremenili, da bi pomagali tudi ostalim žrtvam tovrstnih kaznivih dejanj?
Opažamo, da so ljudje premalo ozaveščeni in so še vedno prepričani, da je nasilje v družini zasebni problem posamezne ženske oziroma družine. Pa ni res! Potrebno je vedeti, da je nasilje nad ženskami družbeni (ekonomski, zdravstveni, socialni, politični) problem, reševati pa ga je treba sistemsko. Kot že rečeno, na tem področju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti intenzivno dela. V lanskem letu smo oblikovali široko delovno skupino za pripravo novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Zakon je bil 25. oktobra lani sprejet in prinaša številne novosti na tem področju in še bolj ščiti žrtve nasilja v družini.
V zakonu smo razširili opredelitev družinskih članov in opredelitev nasilja v družini. Dodali smo novo obliko družinskega nasilja, in sicer zalezovanje. Mimogrede, zalezovanje je v Kazenskem zakoniku sedaj opredeljeno kot kaznivo dejanje. Prav tako je v novelo ZPND vključena obvezna prijava suma nasilja tudi za osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase. Dolžnost prijave je sedaj urejena enako kot za otroke, kar pomeni, da mora vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je takšna oseba žrtev nasilja. Novela zakona prinaša tudi širitev nabora možnih ukrepov sodišč. Če strnemo, lahko rečemo, da so spremembe ZPND pripravljene na način, da še bolj ščitijo žrtve. Zraven zakonodajnih sprememb poskušamo redno izvajati tudi ozaveščevalne kampanje. Temeljni cilj le-teh je ozaveščanje širše in strokovne javnosti o problematiki nasilja v družini.
Ob tem se je pomembno zavedati, da spremembe lahko dosežemo tudi z angažiranjem na mikro nivoju. Lahko pričnemo pri sebi. Vsak lahko spodbuja nenasilno vedenje ter širi idejo ničelne tolerance do nasilja. Zavzemati se moramo za oblikovanje družbene klime, ki ne bo strpna do nasilja nad ženskami, hkrati pa si moramo prizadevati za širjenje enakosti med spoloma. Nasilje nad ženskami je namreč odraz neenakih odnosov moči med ženskami in moškimi tako v javnem kot v zasebnem življenju.
Imamo v Sloveniji na področju preprečevanja nasilja v družini sprejeto kakšno strategijo?
Slovenija je v zadnjem desetletju naredila velik korak na področju obravnavanja in preprečevanja nasilja v družini. Ob sprejemu Zakona o preprečevanju nasilja v družini v letu 2008 je sprejela tudi pomembne strateške dokumente, ki podrobneje opredeljujejo ukrepe za zaščito žrtev, pa tudi preventivne aktivnosti na tem področju. Leta 2009 je Državni zbor sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Po tem, ko je bila sprejeta novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini smo na ministrstvu pričeli pripravljati novo Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini, ki bo odgovarjala na nove potrebe, ki se kažejo na tem področju.
Omeniti še velja, da so v preteklih letih bili sprejeti tudi štirje podzakonski akti, ki na operativni ravni določajo postopanje različnih organov in služb v zvezi z obravnavo nasilja v družini. Poleg tega so bila pripravljena tudi različna navodila in smernice za delovanje institucij na področju boja proti nasilju v družini. Leta 2008 je bil sprejet tudi nov Kazenski zakonik, ki nasilje v družini opredeljuje kot kaznivo dejanje, leta 2013 pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki je dopolnil policijsko pooblastilo v primerih odreditve prepovedi približevanja tudi s pridržanjem kršitelja oziroma kršiteljice, ki ne spoštuje takšne prepovedi. Vsi ti normativni ukrepi se nenehno posodabljajo in prispevajo k izboljšanju sistemske ureditve preprečevanja in boja proti nasilju v družini.
Slovenija je podpisnica praktično vseh pomembnejših deklaracij, konvencij in sporazumov, ki urejajo problematiko nasilja v družini in nad ženskami. Leta 2014 je ratificirala izjemno pomemben dokument, in sicer Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (t.i. Istanbulska konvencija). Osnovni cilj konvencije je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Konvencija je tako izhodišče za različne ukrepe, ki nasilje v družini in nad ženskami pravno in dejansko umeščajo v širši okvir boja proti diskriminaciji žensk in doseganja enakosti spolov. Države pogodbenice obvezuje k celostnemu pristopu obravnave nasilja, ki vključuje preprečevanje nasilja, zaščito in podporo žrtev, pregon storilcev in celovito ter koordinirano ukrepanje. Da je bil sprejem konvencije nujen korak v smeri celovitejše in učinkovitejše obravnave nasilja v družini, dokazuje tudi najnovejša študija Evropskega inštituta za enakost spolov z naslovom Ocena stroškov nasilja zaradi spola v Evropski uniji. Študija je pokazala, da je problem tovrstnega nasilja v prvi vrsti problem človekovih pravic žensk in osnovni namen ukrepov je seveda preprečevanje nadaljnjih kršitev teh pravic, saj ima to hude posledice za ranljive skupine, zlasti ženske.
Slovenija je naredila velik napredek tudi na področju zaščite otrok. Sprejela je Konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (t.i. Lanzarotsko konvencijo), ki je začela veljati s 1. januarjem 2014. Konvencija je eden ključnih instrumentov Sveta Evrope na področju boja proti spolnemu izkoriščanju otrok in celovito ureja tovrstno problematiko, vključno z inkriminacijo vseh vrst spolnih deliktov, storjenih nad otroki, pregon storilcev ter zaščito žrtev. V novelo Zakona o preprečevanju nasilja v družini smo vključili tudi določilo prepovedi telesnega kaznovanja otrok.
Na tem področju torej veliko delamo in si prizadevamo za vzpostavitev ničelne tolerance do nasilja nasploh ter zmanjšanje stopnje nasilja v družini oziroma v končnem koraku – do odprave vseh vrst nasilja.
Obstaja morda kakšna dobra praksa iz tujine, ki bi jo lahko uporabili v našem okolju?
O zgolj eni praksi, ki bi bila na tem področju učinkovita, težko govorimo. Potrebna je ustrezna sistemska ureditev področja ter nenehno ozaveščanje in opozarjanje na to problematiko. V prihodnje bi bilo treba še več delati na preventivi, izobraževanju in ozaveščanju otrok, zagotavljanju dejanske enakosti spolov ter si prizadevati za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk. Tudi podatki iz tujine kažejo, da je pri preprečevanju nasilja najbolj učinkovita kombinacija več metod in pristopov.
Morda na koncu velja še poudariti, da nasilje nad ženskami in v družini ne sme biti tabu tema.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
