Po izobrazbi ste magistrica inženirka, profesorica pedagogike in magistrica zakonskih in družinskih študij z zaključenim izpopolnjevanjem iz relacijske družinske psihoterapije in doktorandka relacijske družinske psihoterapije. Po delu v svetovalnih službah na področju vzgoje in izobraževanja ste stopili na pot zasebne psihoterapevtske prakse, kjer ste ustanoviteljica in direktorica Družinskega centra afekt d.o.o. V IVK Inštitutu za varnostno kulturo ste predsednica strokovnega sveta in vodja IVK multidisciplinarnega tima za varnost in nasilje, ki celovito obravnava varnostno problematiko in nasilje v družbi. Kaj je psihološka varnost v partnerski zvezi in družini ter katerega nasilja v tem tipu varnosti je največ?
Psihološka varnost je, poenostavljeno povedano, odsotnost medosebnega strahu ali minimalno zaznavanje tveganja v odnosih, kjer si upamo pristno delovati in vstopati v dialog z drugimi. Zaznavamo jo telesno in si jo v odnosnih situacijah redko opredeljujemo ali jo ozaveščamo, torej sodi v naše nezavedno. V socialnih okoliščinah nas varuje pred tveganim izpostavljanjem, npr. strahu, sramu, kritikam, kjer je stopnja tveganja v veliki meri odvisna od našega notranjega modela varne navezanosti in v skladu s tem, ocene drugega, koliko je ob njem varno. Ta ocena je povsem nezavedna dimenzija načina vstopanja v nek odnos. Problematična je takrat, ko neko nevarno vzdušje ali notranje doživljanje drugega ob sebi ne zaznavamo kot grožnjo, ali kot grožnjo zaznavamo odnos, ki objektivno ni nevaren, zato se pa odzivamo z nasiljem (obrambno). To se pa zgodi zato, ker nam je ta senzacija ali domača in zato udobna ali smo z njo preplavljeni, da ne moremo objektivno presojati in se samouravnavati. Če smo odraščali v nasilju, se ob nasilni osebi na začetku počutimo, kot bi jo poznali že celo življenje; zelo domačno in posledično zelo zaljubljeno, če govorimo o partnerskem odnosu v nastajanju. V terapevtskem jeziku uporabimo pojem valentnosti drug na drugega, lahko bi rekli tudi uglašenosti na notranje stanje drugega. V kolikor smo vajeni strahu, občutkov nelagodja, sramu ali obratno, naklonjenosti, sprejemanja, ljubljenosti, razumevanja, torej z eno besedo afektov ali doživljanj, ki so bili v pretežni meri del našega sveta v času odraščanja, obstaja precejšnja verjetnost, da ga bomo poustvarjali v svojem domačem ali delovnem okolju ali v njem zaznali domačnost in v teh občutkih na nek način vztrajali tudi v odraslosti. Če pa nasilje ni del moje čustvene prtljage iz domačega gnezda, se bom verjetno takšnem okolju dokaj hitro izognila in samo zavarovala. Sicer se krog nasilja sklene in nasilje živi naprej, iz generacije v generacijo, le manifestacije in pojavne oblike nasilja so odvisne od kulturnega konteksta in spremenjenih družbenih okoliščin. Zato ne moremo opredeliti katere pojavne oblike nasilja je več, vsekakor vemo, da je nasilja v naših družinah in družbi preveč! Fizično nasilje ni nikoli osamljeno, pogosto mu predhodi ustrahovanje, sramotenje, izpostavljanje gnusu, nelagodju… ki nato preide v fizično ali spolno obliko nasilja, velikokrat v kombinaciji zlorabe substanc. Oseba, ki ni teh občutkov udomačila v času odraščanja se bo verjetneje umaknila in zavarovala že v prvi fazi, ko se bo ob nasilni osebi počutila nelagodno. Pogosto je to že ob prvem stiku ali po prvem obdobju odnosa, ki se zato ne uspe niti razviti.
Fizično nasilje je stereotipno vezano na relacijo moškega, ki je nasilen do šibkejših, žensk in otrok. Ta stereotip se v praksi potrjuje kot večinski, saj je naravno moški pogosto fizično močnejši od ženske in otrok. Žal v klinični praksi pogosto srečujem kliente, ki poročajo o materah, ki so jih kot otroke ali zanemarjale, ali fizično kaznovale, ignorirale, zapirale ali jih niso zavarovale pred nasiljem očeta… to posameznika še toliko bolj zaznamuje, saj je to res ena pozicija radikalne nemoči. Otrok potrebuje starše kot varne in skrbne osebe, da se sploh lahko razvija. V takšnem vzdušju nasilja te najbolj pomembne referenčne osebe postanejo najbolj ogrožajoče za otroka: strašijo, ne znajo pomiriti, sramotijo in povzročajo bolečino. Nasilje v družini je huda patologija v družbi. Tukaj se moramo res zamisliti. Pri tem imamo kot družba dolžnost in odgovornost, da nasilje v družini ne percipiramo kot zasebno stvar. Prvi korak je ničelna toleranca in takojšnja prekinitev nasilja in umik žrtve iz nasilnega odnosa, ter zahteva po prevzemu odgovornosti odrasle osebe za povzročanje nasilja. Za to smo predvsem odgovorni opazovalci, ker imamo to moč, ki jo npr. žrtev nima.
Slovenija velja še vedno za (relativno) varno državo, med tem kot tudi sami pravite, da je dom najbolj nevaren kraj z naslova nasilja v družini, torej za stenami in zaprtimi vrati, kjer pa se zraven otrok in žensk pojavljajo kot žrtve tudi moški. Kaj so po vašem mnenju glavni razlogi, da je temu tako in kaj bi kot družba morali storiti, da bi stanje na tem področju izboljšali?
Ljudi je potrebno bolj konkretno ozaveščati, da se zavarujejo že na prve znake nasilja, takoj po prvem grobem stiku ali poniževalni nasilni komunikaciji. Kasneje je vedno težje, saj nasilje sproža veliko adrenalina, ki se v ponavljajočem dogajanju utelesi kot »potreba«, kot neka zasvojitvena substanca in ustvari se soodvisno razmerje v katerem se vztrajno razvija »pekel«, vedno hujše je. Podobno velja za spolno nasilje.
Kot terapevtka opažam, da je psihološko nasilje lahko zelo subtilno in včasih težko opredeljivo, sploh če je tam neka čustveno nekompetentna mati, ki otroku ne zmore ali ne zna nasloviti njegovega čustvenega sveta, temveč mu projicira svojo lastno stisko, ki jo otrok potem prevzame in nosi kot svojo. Velikokrat je tam toliko nemoči v otroku, ki se manifestira preko vseh vrst patologij, od motenj hranjenja, samopoškodovalnega vedenja, paničnih motenj in nenazadnje samomorilnih idej. Precej pogosto odrasli v vsem svojem dobronamernem prizadevanju do dobrobiti naših otrok doživljamo precejšnjo nemoč, če nismo dobro čustveno opremljeni zapustili svojega doma ali kasneje ovrednotili in predelali bolečine, ki smo jih od doma prinesli v naš svet. Zato menim, da je uravnovešen in čustveno zrel starš oziroma skrbnik najbolj pomembna in varna referenčna oseba, ki omogoča in ohranja psihološko varno vzdušje v katerem potem ni prostora za kakršne koli strahove, sram, stiske in druge ujetosti družine v nemoč ali patološke vzorce. Razmejen in čustveno kompetenten starš je danes lahko stvar izbire in odločitve odraslega, ki si prizadeva za osebnostno rast, kar je tudi posledica nekega psihoterapevtskega procesa. Zato menim, da bi psihoterapija morala biti tudi dostopna za vse, ne le za tiste, ki si to lahko »privoščijo« oziroma so dovolj ozaveščeni. To mora postati stvar kulture in civilizacijskega premika, kjer ne iščemo le preživetje v tekmovalnosti, temveč pomirjenost in smisel v kakovosti sodelovanja in bivanja v odnosu.
Raziskave kažejo, da so tudi moški žrtve nasilja, pa ne toliko fizičnega, zaradi telesnega nesorazmerja med močjo med ženskami in moškimi. Tukaj moramo vedeti, da moški zaradi kulturnih stereotipov toliko težje spregovorijo o tem, da so žrtve nasilja. Isto velja za nasilje v istospolnih partnerskih odnosih. Tam je sramu in stigme »na tone« več, kot ga doživljajo ženske, ki prav tako zaradi sramu pogosto ne spregovorijo in ne iščejo aktivnega izhoda iz nasilnega razmerja.
V diskurzu nasilja ne smemo izključevati po spolu, družbenem statusu, izobrazbi, narodnosti ali drugih identitetnih razlikah med posameznikih. Npr. moški, ki je odraščal ob mejni (borderline) materi, ki so v družbi dokaj pogoste osebnostne strukture, bo lahko razvil narcistične obrambe. Iz tega odnosa lahko postane nevaren narcis, ki izvaja nasilje kot »superioren« moški, ki seje strah in sram ali pa tip moškega, ki ga bo privlačila mejna partnerka, ob kateri bo življenje kot na rolerkosterju. Ob njej se bo doživljal kot nevreden, neprimeren, nikoli dovolj ustrezen, vedno znova osramočen. Tak moški ni opremljen za konflikte, dialog, spoštljivost. Verjetno se bo odzval z nasiljem, podobno kot je to npr. naredil oče, mati. Tukaj je priložnost za premik! Odrasla oseba je za nasilje vedno odgovorna in nima zanj nobenega opravičila. Hudo poškodovana narcistična osebnost, kar je stereotipno moški, ne bo nikoli stopil korak nazaj, prevzel odgovornost, prenehal s trpinčenjem in ne glede na okoliščine, bo vedno iskal priložnost za maščevanje. Pogosto si bo priboril neko močno pozicijo v družbi, poklicu, statusu. Znal bo odlično manipulirati s sodniki, socialnimi delavkami, odigrati svojo empatičnost (lahko je to tudi ženska). To so resnične poosebljene pošasti v katerih mrežo se lahko ženske (tudi moški) zapletejo in res ne vidijo izhoda. Tukaj je potrebno ozaveščati institucije (CSD, sodišča) in opozarjati, da je potrebno bolj kompetentno in celovito obravnavati družinsko problematiko predvsem, ko je potrebno zavarovati otroka. Imam izkušnjo iz klinične prakse, kjer je visoko družbeno pozicioniran patološko narcističen moški, ki je užival družbeni ugled in status svojo odraslo hčerko preganjal in celo (neuspešno) naročil njen umor. Kot otroka jo je skupaj z materjo fizično in psihično zlorabljal. Hčerka je potrebovala dolga leta za okrevanje, potem ko je preživela še eno hudo zlorabljajočo izkušnjo v partnerskem odnosu. Obrat je nastal potem, ko je preživela samomor ter začela z delom na sebi. Lahko rečemo, da se je tukaj zgodba dobro končala, med drugim tudi, ker je resnično dobila priložnost za še eno življenje in to vzela resno ter odgovorno, dobila novo moč. Žal, tovrstne žrtve po navadi sploh nimajo besede. Mogoče lahko v tem kontekstu pomislimo tudi na dokaj veliko število samomorov pri nas, ki nas puščajo vedno znova brez besed.
Dejstvo je, da če se nasilja želimo znebiti, pa mislim da nikomur zares ni v nasilju prijetno, moramo sami nekaj narediti, znati prevzeti odgovornost, znati o nasilju govoriti, se ga naučiti prepoznavati, iskati načine, kako ga čim prej ustaviti in kako nato preprečiti, da bi se ponavljalo ali dogajalo še naprej. To pomeni, da smo kot družba in kultura naredili premik, kjer želimo varen svet z ničelno toleranco do nasilja. Vsak od nas se lahko vpraša, kaj konkretno lahko naredi tukaj in sedaj, da prispeva k lastni varnosti, ali tudi kot opazovalec ali priča nekega nasilja. Zelo preprosto in spregledano vsakdanje nasilje, ki ga toleriramo ali v njem celo sodelujemo je npr. obrekovanje. Lahko začnemo že sedaj takoj, da si zadamo novoletno zaobljubo, ki je lepo bila opredeljena na simbolični beli pentlji na eni konferenci ob Dnevu boja proti nasilju nad ženskami: »Nasilja ne povzročam, ne spregledam, ne spodbujam, ob nasilju primerno ukrepam, proti nasilju govorim in delujem«.
Foto: osebni arhiv
Kot zakonska in družinska terapevtka imate na tem področju veliko izkušenj iz zasebne delovne prakse. Kaj svetujete ženskam in mladim dekletom, ki so v fazi iskanja svojega življenjskega partnerja, da se ne bi znašle v odnosu z narcisoidnim, manipulativnim in nasilnim partnerjem?
V terapiji ne svetujemo, terapija je namenjena osebnostnem razvoju. Kot odrasla oseba si pa dovolim v odnosu do mladostnika prevzeti to odgovornost, da mu pomagam pri samozaščiti in izvedem t.i. psihoedukacijo. Zato bi lahko mladim ženskam in žrtvam nasilja povedala, naj delajo na raziskovanju svojega čustvenega sveta, naj ga uredijo že v času odraščanja.
Da ne izključujemo tukaj dekleta in jih ne obravnavamo kot potencialne žrtve manipulativnih in nasilnih moških, v diskurz vključujemo vse mladostnike, ne glede na spol ali druge identitetne razlike. Mladostništvo je obdobje, ko se referenčen svet človeka odpira na zunaj, ko družina ni več najbolj pomemben prostor, kjer se posameznik identificira. Vseeno je pa primarna družina ustvarila njegov referenčni sistem s katerim vstopa v te zunanje odnose in je pomembna celo življenje, le da spremeni svojo vlogo. Če je ta domači prostor bil dovolj varen, verjetno bo tudi zunanji ohranjal te notranje kriterije, ki bodo nezavedno vodilo tega mladostnika. Ni pa to seveda nujno. Na manipulativne patologije, ki so pogosto prikrite, smo vsi ranljivi. Vseeno se edino skozi odnose lahko spoznavamo, odkrivamo, raziskujemo svoj notranji svet. Zato ni dobra strategija v drži prestrašenosti, kjer so moški potencialno stereotipno nevarni, manipulativni, nasilni…ženske pa stereotipno ranljive, nebogljene, neopremljene. Moški so v osnovi takšni kot smo tudi mi ženske: želijo si spoštljivega odnosa, kjer se počutijo varno in ljubljeno. Če so to »ljubezen« doma prejemali na patološki način, kjer ni bilo zdravega stika, spoštovanja, naklonjenosti, sočutja – tega ne bodo znali niti dajati, niti prejemati, sploh pa ne na daljši rok, ko minejo »medeni tedni« zaljubljenosti. Tukaj naj se sproži alarm in takojšnji umik iz odnosa. Velja za vse, ne glede na spol, čeprav so ženske lahko še bolj dodatno kulturno obremenjene z prepričanji, da je potrebno potrpeti, tolerirati, da »ljubezen boli«. Kar zmrazi me, ko to slišim in naj zmrazi tudi dekleta in fante, ko to slišijo. Telo jim bo samo povedalo, umakni se, zavaruj se in telo nikoli ne laže.
Foto: IVK/Varensvet
V projektu VARNA ŠOLA, ki ga v Sloveniji izvaja IVK Inštitut za varnostno kulturo sodelujete na področju psihološke varnosti. Kaj je po vašem mnenju pomembno pri psihološki varnosti, tako na strani zaposlenih v šolah, kot pri učencih?
Psihološka varnost pri zaposlenih je koncept, ki ga obravnavamo kot zaznavanje minimalnega tveganja v odnosih med zaposlenimi. Ta koncept je precej priljubljen pri velikih podjetjih, ki stavijo na uspeh in vsakokratne presežke na daljši rok. Zavedanje, da je timsko delo in sodelovanje pretežni in najbolj pomemben način kako se uresničujejo cilji neke organizacije je vedno bolj v ospredju. V vzgojno izobraževalnih zavodih je to zavedanje nekoliko počasnejše in ni v ospredju, ker ne ustvarjajo nekega tržnega konkretnega profita, ki bi ga merili v prihodkih, tako kot to počnejo podjetja, ki si z delom morajo direktno prizadevati za denar. Zato se niti ne lotevajo te problematike na sistematičen način. Dejstvo pa je, da učiteljski poklic ni v krizi samo zaradi slabšega družbenega statusa in finančne podhranjenosti (kar sploh velikokrat ni), problematična je tudi politika vodenja, kjer ni zaupanja in sodelovanja. Najbolj jasen pokazatelj je vedno hitrejša fluktuacija novo zaposlenih in vztrajanje v organizacijah predvsem tistih učiteljev, ki so obtičali v prepričanju, da itak ni boljše ali druge izbire. Prav tako vztrajajo slabši kadri, nadrejeni si izbirajo vodljive in šibkejše, manj kompetentne podrejene, ker se na ta način ne počutijo ogrožene, v bistvu pa tudi sami slabšajo svojo pozicijo, le da tega ne zaznavajo na kratek čas. V tem smislu ne moremo govoriti o nekem visoko motiviranem učitelju, ki si bo po najboljših močeh prizadeval za uspeh učencev in dijakov. S prisilnimi metodami nadzora in evalvacij s strani pedagoških vodij ne bodo učitelja pripeljali v izboljšanje, mogoče na zelo kratek rok. Dolgoročno se bo učitelj soočal z izgorelostjo. Umetnost zagotavljanja psihološke varnosti s strani vodstva je najbolj zanesljiv in dolgoročno učinkovit način ohranjanja visoko motiviranih zaposlenih in posledično kakovosti pouka. Te dni smo bili priča, da smo na lestvici merjenja bralne pismenosti pri 15 letnikih še poslabšali svoj rezultat in smo v primerjavi z prejšnjimi meritvami še globlje v pod povprečju OECD-a. Psihološka varnost je temeljna dimenzija šolske klime, kjer se lahko ustvarja kreativno, motivirano in spodbudno ozračje za učenje in poučevanje. Osnova so torej: varen učitelj (npr. ne tvegam, če priznam, da sem se zmotil, med kolegi poteka izmenjava idej, gradiva.. ni me strah izpostaviti se, ni me sram priznati napako) in varen učenec/dijak (nihče me ne bo poniževal, ocena mi ne bo prinesla nejevolje doma, ne bo me strah med vrstniškega trpinčenja, izločanja…). Na tem je potrebno delati in tekmovalno paradigmo izobraževanja preusmeriti na sodelovalno- »vsi zmagujemo, ko sodelujemo«. To je civilizacijski in kulturni premik iz nagonske drže, kjer je potrebno drugega premagati, si ga na nek način podrediti. Vsak se mora naučiti soočati s seboj kot edinim in največjim tekmecem, kjer si prizadevam, da jutri izboljšam svoj rezultat od včeraj, zato da potem z drugim lahko podelim izkušnjo, kako mi to uspeva in da skupaj iščemo zakaj mi ne, če mi ne. To je drža sodelovanja in skupne rasti, tega nas lahko naučijo šole in družine in to potem prenesemo v življenje. Lahko se sliši precej utopično, vendar je to po mojem mnenju pot, ki nam bo omogočila, da se ohranimo v svoji človečnosti in da res na dolgi rok izboljšujemo svoje dosežke. Tega se zavedajo velike korporacije usmerjenje v profit, le da pogosto spregledajo etični del, v spoštovanju do narave, katere del je tudi človek.
Foto: IVK/Varensvet
Od 1. do 5. julija 2024 bo v Ljubljani v organizaciji IVK Inštituta za varnostno kulturo potekala prva poletna Akademija za celovito varnost mladih 14+, kjer se bodo udeleženci med drugim seznanili z nevarnostmi in skozi različne praktične vidike opolnomočili z veščinami na področju fizične, psihološke in spletne varnosti. Katere veščine, ko govorimo o psihološki varnosti bi mladi morali poznati, da bi se lahko pravočasno izognili nasilju?
Mladi se morajo naučiti samoopazovanja ali samorefleksije. To je veščina, ki še kako prav pride v življenju, ko vstopamo v odnose. V odnosu do drugega se vedno znova vprašam: kaj mi ta odnos prinaša, kako se v tem odnosu počutim, kaj lahko spremenim. Naučim se lahko tudi, zakaj v nekem odnosu vztrajam, pa čeprav mi prinaša kar precej izzivov ali bolečine. Ozaveščanje je prvi korak, ki vodi k pogumu, da lahko nekaj spremenim. Zavedati se moramo, da je življenje nenehna sprememba, pa če to hočemo ali ne. Vsak dan smo starejši, imamo več izkušenj, znanja, imamo druga pričakovanja do sebe, tudi v skladu z svojim življenjskim obdobjem in posledično novimi cilji. Če obtičimo v nekem stanju ali položaju, smo v nasprotju z našo spreminjajočo naravo in nam življenje hitro izstavi račun.
Mladi se morajo opremiti z znanji, ki jih potem preizkušajo v odnosih, da se zavedajo nekih značilnosti drugega in sebe, zaradi katerih se lahko izpostavljajo nekem varnostnem tveganju.
Obstajajo značilne poteze nekaterih patoloških osebnostnih struktur, katere lahko pravočasno prepoznamo, če o tem imamo neko vedenje. Patološke narcistične strukture so žal postale nekakšna epidemija sodobnega časa, nakazujejo se že v času dozorevanja oz. v mladostništvu. Zato je Akademija za celovito varnost mladih odlična priložnost, da mladostnik pravočasno pridobi ustrezna znanja, ki jih potem v svojem neposrednem okolju takoj lahko prepoznava, izkusi in se naučiti zaščititi, si prihraniti boleče življenjske lekcije, kjer nas lahko neka relacijska izkušnja dobesedno zaznamuje za celo življenje. Mladostniške ljubezni so zelo pomembne izkušnje in mislim, da si mladi danes lahko zagotovijo boljša izhodišča in si marsikaj prihranijo v primerjavi z prejšnjo generacijo oziroma generacijo svojih staršev. Enotedenski program Akademije za celovito varnost mladih bo zagotovo mladim omogočil privilegirano izkušnjo, ki bo prispevala k opremljenosti in pripravljenosti mladega človeka na zahtevno in predvsem lepo življenje v varnih odnosih.
Več o Akademiji je dostopno na povezavi.
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
