Po izobrazbi ste magistrica varstvoslovja, z nacionalno poklicno kvalifikacijo varnostne menedžerke in z večletnimi izkušnjami z delom v zasebni šoli za varnostno osebje. Kako bi ocenili stanje na trgu zasebnega varovanja v RS, ali so po vašem mnenju varnostniki dobro usposobljeni za naloge varovanja?
Po Zakonu o zasebnem varovanju ZZasV-1 je zasebno varovanje regulirana gospodarska dejavnost. To dejavnost lahko opravlja samo samostojni podjetnik posameznik ali gospodarska družba, ki ima veljavno licenco, registrirano dejavnost in izpolnjuje zakonske pogoje. V zadnjih nekaj letih v Sloveniji beležimo porast tovrstnih podjetjih. S tem se povečuje konkurenca ponujenih storitev in potreba po zaposlitvenem kadru. Pod vprašaj se zaradi tega daje kakovost ponujenih storitev. Naloge zasebnega varovanja lahko opravlja samo varnostno osebje, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje nalog zasebnega varovanje skladno z zakonom in ima veljavno licenco oziroma nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK). Tisti, ki so zaključili srednješolski izobraževalni program tehnik varovanja s poklicno maturo, jim je priznana kvalifikacija za varnostnika. S tem se v neenakovreden položaj postavlja tiste, ki imajo osnovno šolo in NPK za varnostnika in tiste, ki so pridobili V. stopnjo izobrazbe in kvalifikacijo za varnostnika.
Sama že nekaj let občasno delam tudi kot varnostnica in na terenu opažam anomalije in druge pomanjkljivosti v usposobljenosti varnostnega osebja. To se kaže velikokrat v tem, da ukrepe ne izvajajo v skladu z zakonom ali pa jih izvajajo povsem napačno. Namreč občutno premalo je dvotedensko usposabljanje po programu, ki se izvaja iz kataloga strokovnega znanja in spretnosti ter poklicnega standarda za pridobitev NPK za varnostnika. S tem se ne pridobijo v celoti potrebna znanja in veščine za uspešno opravljanje poklica varnostnika. Ta poklic zahteva zakonito, strokovno in tudi odgovorno delo. Žal interna in obdobna izpopolnjevanja za varnostno osebje ne odpravijo pomanjkljivosti v zvezi z usposobljenostjo.
V svoji diplomski nalogi ste preučili primerjavo med pooblastili policistov in zasebnih varnostnikov na javnih prireditvah, ali menite, da imajo varnostniki dovolj pooblastil za opravljanje svojih nalog in v katerem delu se razlikujejo s pooblastili policistov?
Delo varnostnega osebja ureja Zakon o zasebnem varovanju ZZasV-1, delo policistov pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije ZNPPol. Zavedati se je potrebno, da so tako ukrepi varnostnika, kot tudi pooblastila policistov posegi v temeljne človekove pravice in svoboščine.
V primeru, da bi stroka ugotovila, da se pojavlja potreba po razširitvi ukrepov varnostnika, je potrebno spremeniti in dopolniti zakonodajo na področju zasebnega varovanja v skladu z Ustavo RS in pripraviti sistemske ter strateške rešitve. Nujno je potrebno upoštevati načela etičnosti in sorazmernosti.
Če primerjamo pooblastila policistov in ukrepe varnostnika, lahko ugotovimo, da jim je skupno varovanje ljudi in premoženja, odkrivanje kaznivih dejanj ter preprečevanje deviantnih ravnanj. Policisti za izvrševanje svojih nalog imajo pooblastila, varnostnikom pa so podeljeni ukrepi za izvrševanje primarnih nalog. To dvoje ne moremo enačiti, ker pooblastila policistov so bistveno obsežnejša v primerjavi z ukrepi varnostnika.
Zasebno varovanje zraven gospodarstva čedalje bolj prevzema vlogo zagotavljanja varovanja v bolj ali manj pomembnih državnih inštitucijah, ki so strateškega pomena za državo. Ali menite, da je to prava pot, ali bi kritično infrastrukturo morala varovati policija?
V zadnjem času je res vse več varovanj s strani zasebnega varovanja pomembnih državnih inštitucij. Osebno menim, da bi vseeno morale imeti državne inštitucije, ki so strateškega pomena za državo višji nivo varovanja s strani policije. V teh primerih je tudi stopnja ocene ogroženosti višja in večja dovzetnost za raznorazna tveganja in nevarnosti. Če pride do kakšnega incidenta, do napada ali podobno, je nujno učinkovito in hitro ukrepanje. V kolikor varnostno osebje ni dovolj dobro usposobljeno, lahko pride do nepopravljivih posledic.
Ste tudi študentka doktorskega študija, kjer sodelujete v različnih raziskavah s področja varnosti in varovanja dokumentacije, do kakšnih rezultatov prihajate v teh raziskavah?
Potreba po ozaveščenosti za vključenost digitalnih tehnologij v poslovne procese se povečuje. Z razvojem informacijske tehnologije tudi papirnata dokumentacija počasi prehaja v digitalizirano. Za poslovanje so potrebni določeni podatki, iz vidika zakonskih določil je potrebno določeno dokumentacijo shraniti in določiti je potrebno tudi arhivsko gradivo. To je tisti del dokumentarnega gradiva, ki ima trajen pomen za zgodovino, kulturo, znanost ter trajen pomen za pravno varnost pravnih in fizičnih oseb.
Dokumentacija se lahko shranjuje elektronsko ali v klasični, papirnati obliki, ki pa sčasoma začne starati in tako nastane škoda na gradivu. Zato je nujno, da se vzpostavi preventiva pred propadanjem gradiva. Predvsem pa je velik poudarek potrebno nameniti zagotovitvi pogojev in izvedbi ukrepov za ohranitev dokumentacije, da se je ne poškoduje, odtuji ali uniči.
Varovanje poslovnih skrivnosti, davčnih skrivnosti, zaščita in varovanje tajnih in osebnih podatkov, elektronskih komunikacij in raznih informacij, spada pod korporativno varnost in je pomemben segment vsake organizacije. Zato večina ustvarjalcev dokumentarnega gradiva ima zagotovljene ustrezne pogoje za ohranitev gradiva. Pri nekaterih ustvarjalcih pa bo še potrebna celotna vzpostavitev ustreznih protokolov za zaščito dokumentacije.
Kako ocenjujete splošno varnostno situacijo v RS, smo Slovenci lahko zadovoljni s stanjem varnosti, ali bi nas moralo kaj skrbeti?
Zmotno je mnenje, da Slovenija spada med popolnoma varne države. Dejstvo je, da nobena država na svetu ni imuna na razna tveganja in ogrožanja v širšem smislu. Zavedati se je potrebno, da je Slovenija država, ki ima v razmerah globalizacije z geostrateškega in geopolitičnega vidika v evropskem in širšem prostoru poseben položaj. Zato je tudi dovzetna za razna ogrožanja in tveganja, kot so npr. kibernetske in informacijske grožnje, terorizem, skrajni ekstremizem, nezakonite migracije, zdravstveno – epidemiološke grožnje, podnebne spremembe in s tem povezane naravne nesreče, degradacija življenjskega okolja, hude oblike organiziranega kriminala, delovanje tujih obveščevalnih služb. Nujno je, da je dosledno revidirana strategija nacionalne varnosti in da se na podlagi realnih ocenah ogrožanja, zagotavljajo preventivni ukrepi glede ogrožanja in tveganja ter upravljanje s tveganji, če želimo zaščititi nacionalne in strateške interese države.
