Maja Medved, univerzitetna diplomirana pravnica, s PDI, specialistka kriminalističnega preiskovanja, strokovna sodelavka – TP, svetovalka za pomoč in informiranje osebam z izkušnjo SDN ali TDM

0

IVK Inštitut za varnostno kulturo in Slovensko združenje za varen svet v letu 2024 začenjata s projektom Ambasador lokalne varnosti. Namen projekta je varnostno opolnomočiti državljane, ter jim ponuditi vključevanje v aktivnosti, ki so pomembne za njihovo varnost, ter varnost v lokalni skupnosti, saj varnost državljanov postaja čedalje bolj aktualna tema. Ob tem se porajajo številna vprašanja kaj lahko državljani znotraj pravnih okvirjev, ki urejajo samozaščito in varnostno samoorganiziranje, naredijo za svojo varnost?

Vključevanje prebivalstva v zagotavljanje varnosti predstavlja enega od temeljev demokracije. Varnostno samoorganiziranje je naravna pravica posameznika, družbene skupine in države. Z varnostnim organiziranjem zasledujemo namen zaščititi sebe in svoje najbližje ter lastnino. V praksi poznamo več delujočih pojavnih oblik samoorganiziranja z namenom zagotavljanja varnosti na individualni in skupinski ravni. Primeri dobrih praks varnostnega samoorganiziranja državljanov predstavlja vključevanje v iniciative za zagotavljanje večje varnosti pred kriminalom, izpopolnjevanje veščin posameznikov na tečajih samoobrambe, angažiranje zasebnega varovanja in detektivske dejavnosti, sodelovanje v društvih za zaščito, reševanje in pomoč, gasilskih društvih ipd. Tovrstne legitimne in legalne pojavne oblike samoorganiziranja, pri nas že obstajajo in ob perečih varnostnih razmerah izkazujejo pozitivne učinke. V okviru varnostnega samoorganiziranja so dovoljene vse tiste pojavne oblike za zagotavljanje varnosti v skupnosti, ki niso v navzkrižju z zakonom in si pravic ne jemljejo v svoje roke. Odobravanja pa ne uživajo sporne iniciative in akcijski podvigi z elementi novodobnega vigilantizma. Pri slednjem gre za osebo ali skupino oseb, ki se pridružijo načrtnemu boju, ki vključuje kriminalna ali nekriminalna dejanja in je usmerjen proti krivicam, ki so posledica nedelovanja državnih institucij.

Naravna pravica do varnostnega samoorganiziranja ni neomejena, saj jo država regulira na deklarativni (v strateških aktih s področja nacionalne varnosti) in zakonski ravni (v zakonih s področja sistema notranje varnosti, obrambnega sistema ter sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami). Dikcijo varnostnega samoorganiziranja državljanov je uvedla sedaj že neaktualna Resolucija o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti Republike Slovenije. Nadaljnji neobvezujoč deklarativni dokumenta s področja nacionalne varnosti pa je Resolucija o strategiji nacionalne varnosti (ReSNV-2) iz leta 2019, ki med drugim določa, da se notranjo varnost zagotavlja z delovanjem institucij javne varnosti, policije, državnega tožilstva, inšpekcijskih in nadzornih organov, obveščevalno-varnostnih služb, drugih državnih organov, organizacij z javnimi pooblastili, zasebnih varnostnih družb in drugih organizacij zasebnega prava ter organov lokalne samouprave na temelju njihovega medsebojnega sodelovanja tako v Republiki Sloveniji kot na mednarodni ravni. Pri upravljanju zadev javne varnosti pa se vzpostavlja tudi sodelovanje z organizacijami, združenji in iniciativami državljanov, lokalno skupnostjo ter v okvirih javno-zasebnega partnerstva. Kar se tiče izvedbenega segmenta je varnostno samoorganiziranje regulirano v nekaterih temeljnih zakonih:

  • Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v 35. členu predvideva partnersko sodelovanje za zagotavljanje večje varnosti in omogoča, da policijske uprave in postaje sodelujejo tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, civilno iniciativo in posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudijo pomoč;
  • Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) v 5. členu določa vključevanje posameznikov na individualni ravni, posameznikov, organiziranih v društva, strokovna združenja ter druge nevladne organizacije, strokovnjakov iz gospodarskih družb, zavodov in drugih organizacij v sistem zaščite, reševanja in pomoči. Nadalje določba 2. člena pa našteva temeljne naloge sistema, ki so spodbujanje samozaščite, samopomoči in vzajemne pomoči v obliki osebne in vzajemne zaščite, ki ju nadalje v 70. členu definira kot preventivne ukrepe prebivalcev za preprečevanje ali ublažitev posledic nesreč;
  • Zakon o obrambi se v 7. členu sklicuje na pravico do samoobrambe, pri čemer se lahko državljani v vojnem stanju samoorganizirajo in vključijo v obrambo države, vendar pa se morajo pri tem podrediti najbližjemu vojaškemu poveljstvu ali enoti.

Foto: Klemen Jeke

Ali se občani znotraj lokalne skupnosti in znotraj območja kjer prebivajo (naselje, soseska) lahko samoorganizirajo v določene skupine (sosedske straže) na način, da aktivno spremljajo in nadzorujejo lokalno varnostno problematiko v svojem okolju, kot na nivoju svoje občine, ter na ta način obveščajo svoje sosede o varnostnem dogajanju, da so tudi sami bolj previdni pri osebni varnosti in varnosti svojega premoženja? 

Ob varnostnih izzivih in grožnjah, ki smo jim priča v današnjem času, je varnost vse bolj pomembna dobrina tako za posameznika kakor tudi za družbo kot celoto. Krepitev lokalne varnosti prispeva k decentralizaciji moči in izvajanju načela demokracije. Znano je, da imajo Združene države Amerike najbolj dodelan sistem varnostnega samoorganiziranja v smislu sosedskih straž. Podobne različice, ki sicer v osnovi izhajajo iz temeljnega ameriškega modela, vendar s svojstvenimi posebnostmi, poznajo tudi ponekod drugod po svetu. Sosedska straža je zgolj ena od oblik varnostnega samoorganiziranja prebivalcev, ki deluje po konceptu, da se ob bolj aktivni vlogi civilistov na določenem območju zasleduje tendenca povečanja varnosti in zmanjšanja kriminalitete. Seveda pa v tozadevnih oblikah neformalnega, neinstitucionaliziranega nadzorstva ne gre povsem brez sodelovanja policije. 

Ustava Republike Slovenije (Ustava), ki je temeljni pravni akt za delovanje države, v 34. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva (tj. priznanja njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja) in varnosti. Nadalje v 42. členu Ustava določa, da ima vsakdo pravico do mirnega zbiranja in svobodnega združevanja z drugimi. Zakonske omejitve slednjih pravic so dopustne ob pogoju, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Skladno z ustavnimi omejitvami so pri zbiranju in združevanju dovoljene zgolj takšne aktivnosti civilistov oziroma občanov, ki ne posegajo v pristojnosti in naloge, ki jih izvajajo le državni organi (npr. policija) in dejavnosti, ki v sklopu tovrstnih združevanj, ne predstavljajo načrtovanja, pripravljanja, organiziranja ali izvrševanja kaznivih dejanj ali prekrškov. Ob izpolnjevanju navedenega sama dejavnost civilistov oziroma občanov z namenom samovarovanja ni nezakonita. V tem kontekstu je treba izpostaviti primer dobrih sosedskih odnosov, ko sosedje, prijatelji ali znanci popazijo na domove in okolico drugih. Takšna oblika neformalnega nadzorstva ni sporna in je vsekakor z varnostnega vidika dobrodošla.     

Navkljub temu, da je varnostno samoorganiziranje nesporno naravna pravica posameznika in družbene skupine, pa je treba na tem mestu opozoriti, da za samoorganizirano dejavnost v smislu formiranja t. i. (sosedskih) vaških straž, ki bi izvajala naloge in pristojnosti, ki jih izvaja policija, ni podlage v zakonu. Kakršno koli izvajanje uradnih pooblastil s strani civilistov oziroma občanov ni dovoljeno in predstavlja kaznivo dejanje po določbah Kazenskega zakonika (KZ-1). Zakonodajna materija namreč daje monopol nad legitimno uporabo fizične sile zgolj državi, pri čemer sta policija in vojska njena glavna instrumenta. V luči tega temeljnega koncepta sodobnega javnega prava velja ničelna toleranca do pobud in tedenc posameznikov, ki bi nase prevzemali naloge in pooblastila, ki so v domeni države.

V zvezi s tem je treba še pojasniti, da je skladno z določbami 11. in 11.a člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) prepovedano:

  • na javnem kraju nositi, razkazovati ali uporabljati nevarne predmete (npr. imitacije orožja, orožje, ki je namenjeno za alarm, signaliziranje ali druge predmete, ki so po videzu podobni orožju, vendar se ne štejejo za orožje),
  • zgoraj navedene nevarne predmete nositi, razkazovati ali uporabljati na način, ki vzbuja videz, da se izvaja naloge uradnih ali vojaških oseb,
  • nositi maskirna oblačila, uniformo ali oblačila, podobna uniformi uradnih ali vojaških oseb, in s svojim obnašanjem, ravnanjem, gibanjem in zadrževanjem na določenem javnem ali zasebnem kraju ali z uporabo opreme ali pripomočkov vzbujati videz izvajanja nalog uradnih ali vojaških oseb ter
  • kot posameznik v skupini najmanj dveh oseb, ki ravna na način, opisan pod tretjo alinejo in z uporabo simbolov, grbov, zastav, ali z ustvarjanjem vtisa hierarhične ureditve skupine, ali uporabo vozil, na katerih so nameščene prepoznavne oznake, ali z uporabo opreme ali pripomočkov, vzbujati videz, da gre za policijsko ali vojaško silo, katere delovanje nima podlage v zakonu.

V tozadevnem kontekstu ne gre spregledati dejstva, da bi lahko formacije v smislu sosedskih oziroma vaških straž, ki bi jih sestavljali za to neusposobljeni civilisti oziroma občani, predstavljale tudi varnostno tveganje. Nevarnost takšnega početja bi se razgalila v primerih, ko bi se posamezni storilci kaznivih dejanj ob prijetju sosedskih oziroma vaških straž uprli. To bi lahko vodilo tudi do fizičnih in oboroženih medsebojnih spopadov, ki bi lahko pripeljali do hujših posledic v nepričakovanih razsežnostih. Nepremišljene aktivnosti občanov v formaciji sosedskih oziroma vaških straž bi torej lahko ob soočenju z organizirano profesionalno skupino delikventov resno ogrožale svojo in tujo varnost.

Občanom je tako torej odsvetovano, da bi s tendenco zapolnjevanja varnostnega deficita državnih organizacij, izvajali takšne aktivnosti (še posebej pod krinko vigilantskih teženj), s katerimi bi lahko ogrozili svojo varnost ali življenje drugih ljudi. Namesto tega se spodbuja zakonito, preventivno, samozaščitno ravnanje civilistov oziroma občanov, ki je usmerjeno zlasti v:

  • izvajanje samozaščitnih ukrepov za zagotavljanje osebne varnosti in varovanje premoženja,
  • zaznavanje ravnanj, ki lahko predstavljajo pripravljalna dejanja ali izvrševanje kaznivih ravnanj in
  • tesno in tvorno sodelovanje s policijo.

Preventivni, samozaščitni ukrepi so usmerjeni v uporabo mehanskega varovanja oziroma mehanskih ovir, ki otežujejo vstop v varovani prostor (tj. zlasti mehanska zaščita vrat in okenskih površin s ključavnicami, zapahami, rešetkami ipd.; protivlomna vrata; varovalne ograje ipd.), tehničnega varovanja (tj. namestitev elektronskih naprav kot so npr. varnostno nadzorne kamere) in fizičnega varovanja (z angažiranjem zasebnih varnostnih služb, ki imajo za tovrstno delo ustrezno usposobljen kader) ter sklenitve ustreznih zavarovanj pri zavarovalnicah.  

Bistveno je tudi zaznavanje delikventnih ravnanj v svoji bližnji in daljni okolici. Civiliste oziroma občane se spodbuja, da o zaznavi oseb, ki s svojim ravnanjem ali obnašanjem na določenem območju vzbujajo sum, da izvršujejo ali bodo izvršile kazniva dejanja ali prekrške, nemudoma (neanonimno ali anonimno) obvestijo policijo.

Ključen dejavnik je tudi tesno, proaktivno sodelovanje in komunikacija med občani oziroma lokalno skupnostjo in policijo. Klasično policijsko odzivanje poteka v zaporedju prijava delikta, kateri nato sledi ukrepanje policije. Reaktivno delovanje policije pa še ne pomeni reševanja problema, saj je to zgolj naknadno odzivanje na problem oziroma odziv na simptom problemov v skupnosti. V luči spoznanja, da zgolj reaktivno policijsko delovanje ne zagotavlja pričakovanih rezultatov (pojava kriminalnih dejanj namreč ne moremo preprečiti zgolj z represivnimi organi), se je vse bolj poudarjala potreba po drugačni obliki policijskega dela t. i. community policing, ki predstavlja v skupnost usmerjeno policijsko prakso.

V skupnost usmerjeno policijsko delo ima številne pozitivne vidike za varnost v lokalni skupnosti, če/ko dejansko poteka.

3.1) Lahko opredelite pravno podlago na kateri temelji izvajanje policijskega dela usmerjenega v skupnost?

Splošne smernice za policijsko delo usmerjeno v skupnost na deklarativni ravni podaja Resolucija o dolgoročnem razvojnem programu policije do leta 2025 – »Kakovostna policija za varno Slovenijo« (ReDRPPol). Predmetni politični akt navaja, da je poslanstvo policije varovanje življenja, telesne integritete in premoženja ljudi, preprečevanje in obvladovanje varnostnih incidentov, zmanjševanje občutka strahu ljudi pred tem, da postanejo žrtve kaznivih ravnanj ipd. Dolgoročen sistemski cilj je usmerjen v preprečevanje varnostnih dogodkov. Posamični cilji pa so visoka stopnja partnerskega sodelovanja subjektov lokalne skupnosti in prebivalcev pri zagotavljanju varnosti, večji občutek varnosti pri ljudeh, večje zaupanje ljudi v delo policije, večje zadovoljstvo ljudi z delom policije in učinkovito preprečevanje in preiskovanje kriminala. Cilj policijskega dela v skupnosti je v okviru partnerskega odnosa čim bolj zadovoljiti potrebe in interese lokalne skupnosti po varnosti. Policijsko delo v skupnosti ni le preventivno delo, pač pa zapleten in večplasten proces delovanja. Partnerstvo s skupnostjo naj bi omogočilo pridobivanje informacij za zgodnje prepoznavanje varnostnih problemov in z njim povezanih tveganj.

Zakonsko realizacijo deklarativne ravni na področju sodelovanja policije s skupnostjo predstavljata dva policijska zakona, in sicer:

  • Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki v drugem odstavku 4. člena ZNPPol določa, da policija pri opravljanju nalog sodeluje s posamezniki in skupnostjo ter izvaja preventivno dejavnost ter
  • Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol), ki v četrtem poglavju ureja sodelovanje posameznikov pri izvajanju nalog policije in njihove pravice ter v petem poglavju sodelovanje policije s civilno družbo in samoupravno lokalno skupnostjo ter medinstitucionalno sodelovanje. V zvezi s tem izpostavljam tri relevantne določbe:
  1. člen ZODPol, ki določa konkretne iztožljive pravice posameznika, ki prostovoljno in ob soglasju policista pomaga pri opravljanju z zakonom določenih nalog policije ter pri tem utrpi telesno poškodbo ali izgubi delovno zmožnost (pravica do prejemkov, ki izhajajo iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja), izgubi življenje (pravica do družinske pokojnine in enkratne denarne pomoči), utrpi materialno škodo (pravica do povračila škode, pravica do oskrbe), postane vir ogroženosti (pravica do izvedbe ukrepov za varovanje ogroženih uslužbencev policije) ali se zoper njega zaradi pomoči policiji uvede predkazenski, kazenski ali pravdni postopek (pravica do plačane pravne pomoči);
  2. člen ZODPol, ki predvideva obveščanje javnosti o zadevah z delovnega področja policije, če s tem ne škodi izvajanju nalog policije ali upravičenim koristim drugim ter pozivanje javnosti k posredovanju koristnih informacij za izvajanje nalog policije, pri čemer lahko policija razpiše denarno nagrado;
  3. člen ZODPol, ki opredeljuje, da dejavnost policijskih uprav in območnih policijskih postaj v okviru partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti obsega:
  • sodelovanje z organi samoupravne lokalne skupnosti na področjih za izboljšanje varnosti (prvi odstavek) ter civilno družbo, posamezniki in drugimi organi, organizacijami in institucijami (t. i. medinstitucionalno sodelovanje), katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev (drugi odstavek) ter
  • sporazumno ustanavljanje različnih dogovorjenih oblik partnerskega sodelovanja za večjo varnost – tj. svetov, sosvetov, komisij itd.

Ureditev policijskega dela usmerjenega v skupnost je pravno izvedena tudi na podzakonski ravni v  dveh internih aktih policije, in sicer v:

  • Aktu o notranji organizaciji, sistematizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji in
  • Pravilih policije,

v katerih so opredeljeni pojmi, ki se tičejo policijskega dela v skupnosti, policijskega okoliša, vodje policijskega okoliša ipd.

3.2) Na kakšen način skladno z zakonodajo v praksi poteka sodelovanje med policijo in občani v primeru, da do tega sodelovanja pride?

Pri policijskem delu usmerjenemu v skupnost gre za obliko dejavnosti policije, kjer je poudarjeno sodelovanje policije s prebivalci v skupnosti in z vsemi drugimi službami pri opredelitvi varnostnega problema in iskanju možnih rešitev kot tudi pri izvajanju različnih ukrepov. Vsaka konkretna situacija je specifična in terja znanje, ustvarjalnost ter tvorno sodelovanje policije s številnimi akterji, ki lahko pripomorejo k reševanju varnostnih problemov. Kot je bilo predhodno ob določbah 33. člena ZODPol omenjeno lahko posamezniki ob soglasju policista pomagajo pri opravljanju z zakonom določenih nalog policije, v primeru posledic, ki jih utegnejo utrpeti, pa jim pripadajo določene pravice.

Občani lahko tudi proaktivno soustvarjajo ugodne varnostne razmere v svojem okolju z vključijo v delovanje varnostnega sosveta, kamor je vključena tudi oseba iz policijskih vrst. Kot izhaja iz predhodno navedene določbe tretjega odstavka 35. člena ZODPol varnostni sosveti, ki delujejo v občinah, predstavljajo eno od oblik partnerskega sodelovanja med policijo in skupnostjo. Pravna podlaga za njihovo ustanovitev je poleg že omenjenega tretjega odstavka 35. člena ZODPol tudi 29. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) in statut posamezne občine. V Sloveniji je ustanovljenih nekaj manj kot dvesto varnostnih sosvetov, največ na območju Ljubljane in Maribora. Varnostni sosveti so ustanovljeni zlasti z namenom, da v sodelovanju s pristojno policijsko postajo preprečujejo nastanek različnih negativnih varnostnih pojavov in s tem zagotavljajo večjo varnost občanov. Temeljna funkcija varnostnih sosvetov je povezovanje, koordiniranje in usmerjanje organov, organizacij in drugih strokovnih dejavnikov, ki kakorkoli vplivajo na kvaliteto varnostne kulture v lokalni skupnosti. Člani varnostnih sosvetov so torej tudi občani, ki lahko dajejo pobude in predloge za reševanje varnostnih problemov, izvajajo naloge, ki so jih prostovoljno sprejeli, obravnavajo in analizirajo letno poročilo o varnostnih razmerah v lokalni skupnosti ter sooblikujejo strategijo dela za odpravljanje vzrokov za širjenje negativnih varnostnih pojavov v lokalni skupnosti. Aktivnosti in sodelovanja potekajo tudi na ravni organiziranja okroglih miz o preventivnem delovanju, sodelovanja na prireditvah, priprav letnih poročil in analiz rezultatov dela posvetovalnega telesa.

Sodelovanje občanov s policijo lahko poteka tudi preko vodje policijskega okoliša, ki je določen za posamezno občino. Vodja policijskega okoliša, katerega položaj je urejen v internih aktih policije, opravlja predvsem preventivne naloge v svojem policijskem okolišu, sodeluje s prebivalci, predstavniki lokalnih oblasti, predstavniki podjetij, organizacij in društev ter jih seznanja s pojavnimi oblikami kriminalitete in kršitvami, sodeluje pri preprečevanju in odkrivanju kaznivih dejanj ter pri odkrivanju in prijemanju storilcev kaznivih dejanj in drugih iskanih oseb, ugotavlja kriminalna žarišča in sodeluje pri njihovem nadzoru ipd. Na vodjo policijskih okolišev se lahko obrnejo občani zlasti v primeru, če potrebujejo pomoč ali nasvet policije, če želijo sporočiti podatke o kaznivem dejanju ali prijaviti kaznivo dejanje, nesrečo ali ogrožanje, sporočiti druge varnostno pomembne ali zanimive podatke, predlagati ukrepe ali dejavnosti za izboljšanje varnosti v svojem okolju ipd.

Navkljub temu, da obstaja pravna podlaga za sodelovanje med občani in policijo, pa je včasih v praksi mogoče zaslediti, da ni pravega razumevanja in izkoriščenja celotnega potenciala, ki ga ponuja pristop policijskega dela usmerjenega v skupnost. Z namenom dosega skupne vizije o proaktivnem reševanju varnostnih problemov in uspešnem spoprijemanju z izzivi pri iskanju možnih varnostnih rešitev moramo v bodoče spodbujati kakovostno dvosmerno komunikacijo in zaupanje med skupnostjo in policijo oziroma tovrstno obliko policijskega dela s skupnostjo (tudi z vključevanjem inovativnih pristopov) še krepiti. Da je treba slediti takšni strategiji, ki predstavlja dodano vrednost k klasičnem reaktivnem policijskem delovanju, potrjujejo številne dobre prakse tovrstne oblike policijskega dela v državah članicah Evropske unije, ki izkazujejo pozitivne rešitve za skupnost in policijo. 

Obstaja tudi t .i. državljanska aretacija, kaj nam lahko konkretno poveste o tem?

Skladno z dikcijo prvega odstavka 160. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki opredeljuje institut, ki ga v teoriji in sodni praksi označujemo z izrazom državljanska aretacija, sme vsakdo odvzeti prostost tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Nato ga mora takoj izročiti preiskovalnemu sodniku ali policiji, če tega ne more storiti, pa takoj obvestiti nekoga od teh organov.

Citirana zakonska določba podaja opredelitev splošne državljanske pravice, poznane tudi pod angleškim izrazom citizen’s arrest. Ob nekoliko presplošni zakonski formulaciji določbe se poraja vprašanje o tem v katerih primerih se naj šteje, da je bil storilec zasačen pri kaznivem dejanju (in flagranti). Pomen oziroma obseg pojma zasačenja lahko razberemo šele iz sodne judikature. Tako po stališču sodne prakse pojem zasačenje pri kaznivem dejanju obsega primere, če je storilec zasačen pri izvrševanju kaznivega dejanja ali če je prijet neposredno po izvršenem dejanju ali v drugih okoliščinah, ki očitno kažejo na to, da je storil kaznivo dejanje (npr. prijetje storilca med begom s kraja kaznivega dejanja ali z ukradenim predmetom v rokah – t. i. corpus delicti).

Državljanka aretacija je upravičena le za tisto vrsto kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti (ex officio). To so kazniva dejanja, pri katerih postopek začne in vodi državni tožilec neodvisno od volje osebe, ki je s kaznivim dejanjem oškodovana. Poleg teh kaznivih dejanj poznamo tudi t. i. predlagalne delikte, ki so uradno pregonljivi le ob procesni predpostavki, da je s strani oškodovanca podan predlog za pregon.

Z izvršitvijo državljanske aretacije pride do posega v pravico do svobode gibanja, ki jo opredeljuje Ustava Republike Slovenije v 19., 20. in 32. členu. Prostost se lahko odvzame zgolj v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. Institut državljanske aretacije pomeni začetni, časovno omejen ukrep, s katerim državljan kot nepooblaščena oseba posamezniku za kratek čas omeji osebno svobodo in gibanje. Tozadevni ukrep se namreč pogojuje s takojšnjo izročitvijo zasačene osebe pristojnim organom (tj. preiskovalnemu sodniku ali policiji), če  tega ni mogoče storiti pa s takojšnjim obveščanjem nekoga od teh organov.

Opustitev izročitve ali obveščanja pristojnih organov lahko predstavlja storitev kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu KZ-1 za katerega je predpisana kazen zapora do enega leta (temeljna oblika po prvem odstavku citiranega člena), za primer protipravnega odvzema prostosti za več kot teden dni ali na grozovit način pa je predpisana kazen zapora od treh mesecev do petih let (kvalificirana oblika po četrtem odstavku citiranega člena). Tudi poskus dejanja iz prvega odstavka je kazniv (tretji odstavek citiranega člena).

Ob izpolnjevanju zakonskih pogojev je državljanka aretacija razlog za izključitev protipravnosti. V tem vidiku je primerjana z izključitvijo protipravnosti pri silobranu in skrajni sili. Od državljanske aretacije, ki jo lahko (ni dolžnost, temveč fakultativna pravica) izvrši vsakdo, pa je treba razlikovati prijetje in pridržanje, ki ga po službeni dolžnosti izvrši policija na podlagi 157. člena ZKP in odvzem prostosti, ki ga izvede pristojni organ v obrambnih silah po 158. členu ZKP.

Institut državljanske aretacije utegne biti v praksi tudi problematičen. Pomembne dileme se namreč porajajo ob vprašanju pravilnega razumevanja tozadevnega instituta s strani laičnih civilistov. Na tem mestu pa ne gre spregledati tudi morebitnega varnostnega tveganja, saj se utegne primeriti, da pride ob izvedbi državljanske aretacije do nepričakovanega fizičnega ali celo oboroženega upora s strani prijetega.

Foto: Klemen Jeke

V primeru fizičnega napada na državljana, kaj je pri tem v kontekstu silobrana na strani napadenega dovoljeno oziroma kaj ni? Kako daleč lahko gre napadeni pri tej samoobrambi?

Uvodoma naj pojasnim, da je silobran najstarejši kazenskopravni institut, ki predstavlja klasični razlog za izključitev protipravnosti posameznikovega dejanja, ki izpolnjuje bit (zakonske znake) kaznivega dejanja. Temelji na načelu, da se pravo ni dolžno umakniti nepravu. Silobran je obramba prava zoper nepravo. Vsakdo se lahko ob izpolnjenih predpostavkah silobrana brani zoper protipraven napad drugega in pri tem, da bi se izognil telesni poškodbi ali lastni pogubi, poškoduje ali celo vzame življenje napadalcu. Silobran ni zgolj samoobramba in samozaščita, temveč (širše) obramba in zaščita pravno zavarovanih interesov.

Definicijo silobrana podaja KZ-1 v drugem odstavku 22. člena. Skladno z navedenim členom je silobran tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad. Iz citirane dikcije zakonske določbe je razvidno, da imamo pri silobranu opraviti s pojmoma napad in obramba, ki morata izpolnjevati določene lastnosti oziroma kriterije. Obrambe namreč ne opravičuje vsak napad in vsaka obramba ne pomeni že silobrana.

Odgovor na vprašanje o tem, kaj je na strani prvo napadenega (branitelja) dovoljeno in kaj ni, je veliko bolj kompleksne narave kot se to zdi na prvi pogled, saj zavisi od ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Pri tem je treba v vsakem primeru precizno raziskati, ali so izpolnjeni določeni kriteriji, in sicer:

  • na strani napada: stvarnost oziroma resničnost, protipravnost in istočasnost napada ter
  • na strani obrambe: naperjenost zoper napadalca oziroma zoper njegovo dobrino, istočasnost in neizogibna potrebnost obrambe oziroma v tem segmentu možnost drugačne odvrnitve napada ter sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe.

Dejanje, ki ima sicer zakonske znake kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje, če izpolnjuje zgoraj opredeljene kriterije oziroma pogoje, ki izključujejo njegovo protipravnost. V takšnem primeru sodišče izda oprostilno sodbo. V vseh preostalih primerih, ko ni izpolnjen kakšen izmed pogojev silobrana, pa je podano kaznivo dejanje. Torej v primeru, če napad ni stvaren (razen če gre za dejansko zmoto v širšem smislu domnevno napadenega – tj. putativni oziroma namišljeni silobran), protipraven in istočasen ter če obramba ni usmerjena zoper napadalca ali njegovo dobrino oziroma tujo stvar, ki jo je napadalec pri napadu uporabil, neizogibno potrebna in istočasna, ni podan silobran in sklicevanje prvo napadenega (branitelja) na silobran nima uspeha.

Pravice do silobrana ne bi priznali denimo v primeru, če bi nekdo drugemu zagrozil, da bo vanj z razdalje osmih metrov zalučal ključ ali pisalo. Namreč tak napad že na objektivni ravni ne pomeni resne nevarnosti za kakšno pravno zavarovano dobrino prvo napadenega (branitelja). Prav tako ne bi priznali silobrana, če bi nekdo napovedal napad, vendar ne bi prav ničesar storil v smeri realizacije napada, saj obramba pred bodočim napadom ni dopustna, ker ni podan kriterij istočasnosti napada in obrambe. Povsem drugačna situacija pa nastane v primeru, če je grožnja zakonski znak kaznivega dejanja in je iz ravnanja napadalca že razvidno, da bo izvršil še druge zakonske znake sestavljenega kaznivega dejanja (npr. pri ropu ali posilstvu). V takšnem primeru bi bilo sklicevanje na silobran upravičeno. Kriterij istočasnosti napada in obrambe tudi ni izpolnjen v primeru, če bi partnerka, ki jo partner pretepa, zoper njega realizirala pravico do obrambe medtem ko ta spi. V nakazanem primeru sklicevanje na silobran ne bi bilo uspešno. Silobran pa bi lahko priznali partnerki, ki bi se branila v času med fizičnim pretepom, torej zoper istočasni partnerjev napad. V praksi se lahko srečujemo tudi z najrazličnejšimi bolj ali manj absurdnimi (neprimernimi) poskusi napada. Tako se zastavljajo dileme pri presoji, če bi bil napad izveden zgolj v šali (npr. nekdo drugega prestraši), pri čemer prvo napadeni (branitelj) napačno oceni situacijo, saj misli, da je realno napaden. V slednjem primeru bi napad presojali po kriteriju putativnega oziroma namišljenega silobrana (obstoj dejanske zmote v širšem smislu) in bi se takšna okoliščina upoštevala pri presoji krivde, ne pa pri presoji o obstoju protipravnosti. Podobno presojo po kriteriju putativnega silobrana bi uporabili tudi v primeru, če bi napadalec pri napadu uporabil neprimerno sredstvo, torej sredstvo, ki sicer ni nevarno (npr. nedelujočo pištolo ali pištolo brez naboja, rekvizit noža, pri katerem se rezilo ob vbodu umakne v ročaj ipd.), vendar bi vsak povprečno razumski opazovalec to sredstvo tretiral kot nevarno. 

Nenazadnje bi rada pojasnila, da poznamo tudi prekoračen silobran, ki ga predvideva določba tretjega odstavka 22. člena KZ-1. V tozadevnem primeru gre za situacijo, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za silobran, prvo napadeni (branitelj) pa je prekoračil zgolj mejo sorazmernosti (nesorazmerje ne sme biti preveliko) med intenziteto napada in obrambe. V takšnem primeru prvo napadeni (branitelj) izvrši kaznivo dejanje, saj je protipravnost podana. Sodišče v tem primeru izda obsodilno sodbo, vendar pa se ta okoliščina, če je prekoračitev še v dopustnih mejah, lahko upošteva pri odmeri kazni. Sodišče sme to upoštevati kot olajševalno okoliščino in kazen omiliti (tj. izreči kazen pod spodnjo mejo, ki je za kaznivo dejanje predpisana, ali pa izreči milejšo kazen), v primeru, če je bil ob napadu prvo napadeni (branitelj) zaradi izjemnih okoliščin subjektivne narave močno razdražen ali prestrašen, pa sme sodišče ob prekoračenem silobranu v obsodilni sodbi kazen tudi odpustiti.

Silobran zoper silobran ni dopusten, je pa dopusten silobran zoper putativni in prekoračen silobran, saj v obeh navedenih primerih protipravnost ni izključena.

 Lahko za lažjo predstavo podate kakšen primer, ki bi prikazal materialni preizkus (presojo) obstoja pogojev instituta silobrana tekom kazenskega postopka?

Poenostavljena ponazoritev primera, ki nastane v relaciji s silobranom, bi lahko bil primer, da je Marko (izmišljeno ime) kritičnega dne v prepiru, ki je eskaliral v fizični pretep, Janeza (izmišljeno ime) hudo telesno poškodoval, pri čemer je Marko v predkazenskem postopku pred policijo in nato tudi v kazenskem postopku pred sodiščem trdil, da je to izvršil zato, ker ga je Janez prvi napadel, in sicer tako, da je skočil pred njim in ga s preklopnim nožem v roki hotel umoriti.

V kazenskem postopku ima domnevno prvo napadeni (branitelj) Marko vlogo obdolženca, domnevni napadalec Janez pa vlogo oškodovanca. Naloga sodišča v tozadevni situaciji je ugotoviti, ali so glede na okoliščine konkretnega primera podani vsi zakonski pogoji za uporabo instituta silobrana, ki izključuje protipravnost in kaznivost za očitano kaznivo dejanje.

Tekom postopka je treba raziskati vse kriterije, ki se tičejo napada. Skladno z zakonom, sodno judikaturo in teorijo je tako torej treba raziskati, ali je bil Janezov napad:  

  • stvaren ali resničen (raziskati je treba, ali je Janez v resnici prvi napadel Marka ali pa si je le-ta to izmislil, da bi imel izgovor za storitev očitanega kaznivega dejanja ali pa da morda gre za primer, ko je bil Marko, ki se sklicuje na silobran, subjektivno prepričan, da je bil s strani Janeza napaden in da se brani zoper napad, ki pa ga v resnici ni bilo, pri čemer se zastavi novo vprašanje o dejanski zmoti v širšem pomenu oziroma zmoti o okoliščinah /t. i. putativni silobran/, ki ne izključuje protipravnosti, temveč krivdo),
  • protipraven (raziskati je treba, ali je bil Janezov napad protipraven, torej ali nasprotuje pravnemu redu in da pravni red takšnega napada ne upravičuje),
  • istočasen z obrambo (raziskati je treba, kdaj je Janez z napadom začel in kdaj ga je končal, obramba je namreč upravičena in dovoljena, dokler napad traja; ko napad preneha, preneha tudi obramba v smislu silobrana).

Nadalje se usmerimo tudi v presojo silobranske obrambe, ki pomeni odvračanje napada oziroma zavestno reaktivno odzivanje na napad. Pravica do obrambe ni neomejena. Obramba je legitimna le dokler se sama ne sprevrže v nepravo. Skladno z zakonom, sodno judikaturo in teorijo je treba z vidika obrambe raziskati:

  • zoperstavljenje zoper napadalca oziroma njegovo dobrino (silobran je podan, če se je prvo napadeni (branitelj) Marko zoperstavil zoper napadalca Janeza ali zoper njegovo dobrino, kakor tudi v primeru, če je Janez uporabil kako tujo stvar kot sredstvo za napad in je prvo napadeni (branitelj) Marko tisto stvar pri obrambi uničil ali poškodoval; če je v obrambi poškodovana kakšna tretja oseba ali njena dobrina, ne gre za silobran, lahko pa bi šlo za primer skrajne sile).
  • neizogibnost potrebe po obrambi (raziskati je treba dve vprašanji, in sicer vprašanje, ali prvo napadeni (branitelj) Marko napada ni mogel odvrniti drugače, pri čemer se od njega ne more zahtevati, da bi se moral braniti na način, da bi bežal ali klical na pomoč ter vprašanje, ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, predvsem Janezov namen, sredstva, ki jih je uporabil za napad, njegovo telesno moč, spretnosti in vse ostale relevantne okoliščine kot so intenzivnost in vztrajnost napada, istočasnost morebitnih groženj ipd. ter jih primerjati s prvo napadenim (braniteljem) Markom, njegovim načinom, sredstvi in možnostmi obrambe).

Portal Varensvet.si                                                                                       E: info@varensvet.si

Deli z ostalimi.

Komentarji so onemogočeni.