Vaša življenjska pot ni povsem običajna, saj kot ste tudi zapisali v potopisno-doživljajskem dnevniku s slovenske planinske poti (SPP) z avtobiografskimi zgodbami, da ste gluhi, je dejstvo, kaj boste naredili iz gluhote, pa je večni izziv. Ali nam poveste od kje je pri vas prišla želja po izzivu, ki ste se ga lotili leta 2018, ko ste se sami podali na Slovensko planinsko pot?
Želja po izzivu je prišla že leta 2015, le da jo sem prehodila z možem. Nisva uspela v enem kosu, kot sva načrtovala, sva pa transverzalo zaključila leta 2017. Pol leta kasneje, v božično-novoletnem prazniku, pa sem prebrala knjigo Tomaža Humarja ml., ki je prekolesaril svet ter eden od člankov od Petre Škarja. Oba sta napisala nekaj misli, ki sta v meni podžgala tisto prvotno željo: da se na pot odpravim sama in to v celem kosu.
Foto: osebni arhiv
Za takšen podvig je vsekakor potrebna dobra priprava, pogum in kot ste zapisali v naslovu, odločena iti po neznanih poteh. Koliko časa ste se pripravljali preden ste se podali na pot, ki je štela 617 kilometrov in v kolikšnem času ste je prehodili?
Prva izkušnja me je izučila, da prehoditi 617 kilometrov pomeni imeti zelo dobro fizično in mentalno pripravljenost. Fizično sem se pripravljala dobrih 7 mesecev. Pot sem prehodila v 29 dneh (samo en dan sem počivala zaradi slabega vremena).
Foto: osebni arhiv
Kako ste se spopadali z vsakodnevno hojo, kako je izgledal vaš dan na poti in ali ste kdaj pomislili, da bi odnehali pred ciljem?
Vsakdanjik je izgledal tako: zgodnjo jutranje vstajanje (običajno ob 5. uri, držim se namreč reka: »Rana ura, zlata ura.«), zajtrkovanje, ponovni prelet današnjega načrta poti, preverjanje vremenske napovedi … Hodim od izhodišča do naslednje kontrolne točke, v tem času skušam čim več uživati na poti, opazovati okolico, v objektiv mobitela ujeti čudovite trenutke, kakšne misli posnamem v telefon ali zapišem v rjavo usnjeni dnevnik, si privoščim vmesne postanke, pomalicam … Toplo kosilo si običajno privoščim na koncu dneva poti. V visokogorjih uživam v plezarijah, kdaj pa kdaj zaradi hude izčrpanosti ne razmišljam nič in samo nadaljujem pot … Enkrat sem imela skoraj usoden zdrs v prepad, a sem prejokala in previdno nadaljevala. Ko sem bila na več kilometrski cesti, me je vedno mikalo štopati in skrajšati pot, a sem sledila srcu in ostala na nogah. Žulji na stopalih so bili prekleto pekoči, s stisnjenimi zobmi mi je uspelo nadaljevati v ritmu, ki sem ga zmogla imeti. Ko sem zaključila dan, sem bila takrat vedno zelo utrujena, in kar vedno me je hitro zmanjkalo, razen zadnji dan noči, kjer sem prenočila zunaj. Vznemirjenje, da res uspešno končujem transverzalo v celem kosu, ter presenečenja na cilju poti me je navdalo z obilo radosti in sreče ter poguma. Za 30. rojstni dan, ki sem ga praznovala pet dni po zaključku poti, sem si poklonila darilo in sicer spoznanje, da je gluhota darilo življenja. Kaj več, vas vabim k branju moje knjige. Aja, da bi odnehala – večkrat tudi pomislila, a nisem si dovolila.
Foto: osebni arhiv
Ali se vam je na poti kaj zgodilo, kar vam bo ostalo v posebnem spominu?
V spominu mi bo ostalo vedno to, kako je gluhota močno naredila vtis na mimoidoče ter vsi izreki, ki so jih izrekli sogovorniki o gluhoti.
Foto: osebni arhiv
Po izobrazbi ste diplomirana inženirka kemijske tehnologije, zraven redne službe pa se ukvarjate tudi s podporo in usmerjanjem za življenjsko uspešnost ter tolmačenjem slovenskega znakovnega jezika. Kakšni so vaši izzivi, ki jih v prihodnosti želite realizirati?
Nadaljujem z vsemi deli, ki jih trenutno uspešno realiziram – te so največ povezane s službo v Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana. Pišem pa drugo knjigo. Izzivov imam nekaj, ki naj ostanejo še skrivnost. Navsezadnje, vsak dan skušam biti radovedna in biti odprtih rok.
Foto: osebni arhiv
KNJIGA: https://www.modersij.si/odlocena-iti-po-neznanih-poteh/
Portal Varensvet.si E: info@varensvet.si
