Ste policijski inšpektor v Operativno komunikacijskem centru Uprave za policijske specialnosti Generalne policijske uprave, pred tem ste bili kriminalistični inšpektor na SKP PU Ljubljana.
Ena izmed najtežjih nalog policistov je obveščanje svojcev o smrti njihovih najbližjih, o priprtju njihovih otrok, spolni zlorabi otroka, samomoru ipd. Kako se v policiji usposabljate za tovrstne dogodke?
Slaba novica je vsaka novica, ki drastično in negativno vpliva na svojčevo prihodnost. Danes ni več vprašanje, ali naj o slabi novici svojce obvestimo ali ne. To je dolžnost in naloga Policije kot organa, ki obravnava posamezne primere smrti in ostale hujše dogodke. Pri tem je ključnega pomena, da policisti to naredijo na ustrezen način, pri čemer so pomembne predvsem dobre komunikacijske veščine v medsebojnih odnosih. S tem namenom smo v Policiji pripravili usposabljanje »Sporočanje slabe novice«, ki policistom omogoča nadgradnjo njihovega strokovnega znanja glede procesnih postopkov ob primeru smrti in ostalih hujših dogodkih. Pomembno je, da je slaba novica sporočena jasno in razumljivo z uporabo veščin zmanjševanja čustvenega stresa, tako pri svojcu kot pri policistu, ki slabo novico sporoča. Z izvajanjem usposabljanja »Sporočanje slabe novice« smo v Policiji začeli v letu 2010. Vsako leto izvedemo več tovrstnih usposabljanj na vseh policijskih upravah v Republiki Sloveniji. Udeleženci usposabljanje ocenjujejo kot zelo dobrodošlo in koristno, saj jim omogoča aplikativno povezavo predhodnih izkušenj z na novo pridobljenim znanjem.
Program izvajajo delavci Policije z ustrezno strokovno izobrazbo družboslovne smeri in pridobljenimi delovnimi izkušnjami na področju socialnih veščin. Usposabljanje traja osem pedagoških ur, na vsakem usposabljanju je prisotnih 16 udeležencev. Na začetku udeležence usmerimo k razmisleku o njihovih dilemah in vprašanjih, ki se jim pojavljajo pri njihovem delu. S tem pridobimo ključne točke in smernice za posamezno izvedbo ter hkrati visoko angažiranost udeležencev, ki so na tak način v diskusijah soustvarjalci vsebine usposabljanja. Usposabljanje izvajata dva izvajalca v obliki delavnice in odprte diskusije. Pri posameznih temah in vajah se uporablja tudi princip dela v skupini ter igra vlog za naknadno video analizo primerov. Izvajalci želimo, da ima usposabljanje čim večjo praktično uporabno vrednost.
Katere napake policistov se lahko pojavijo pri obveščanju tovrstnih dogodkov?
Ustrezna komunikacija med policistom in občanom, ki mu je sporočena slaba novica, je temelj strokovnega in profesionalnega dela vsakega policista. Policisti ob tragičnem dogodku svojcem poskušajo ublažiti stres z razpoložljivimi konkretnimi informacijami o dogodku, z empatijo in ustrezno komunikacijo. Ob tem se lahko zaradi nepripravljenosti ali neusposobljenosti v stiski in/ali stresu znajdejo tudi policisti. Pomembno je, da na tem področju policiste usposobimo za preprečevanje »sekundarne viktimizacije« tako pri svojcih kot policistih. Postopek, ki naj bi potekal po določenih smernicah, a bil hkrati tudi fleksibilen, sestavljajo tri ključne faze: pripravo na obveščanje, obveščanje in obvladovanje akutnega travmatičnega stresa ter ukrepe po obveščanju. Na usposabljanju udeleženci pridobijo znanja, spretnosti in veščine za učinkovito sporočanje slabe novice v primeru hujših kaznivih dejanj in dogodkov. Na usposabljanju udeleženci:
- ozavestijo pomen in pomembnost osebne naravnanosti ob sporočanju slabe novice;
- razvijajo veščino metapatije in preklapljanja med zaznavnimi položaji;
- ozavestijo pomen in pomembnost usklajenosti verbalne in neverbalne komunikacije ob sporočanju slabe novice;
- poznajo faze sporočanja slabe novice;
- razumejo pomen uravnavanja lastnih čustvenih reakcij;
- znajo prepoznati in ustrezno reagirati na specifična čustvena stanja drugih;
- pridobijo izkušnjo primernega načina sporočanja slabe novice;
- poznajo možnosti psihosocialne pomoči v Policiji
Morda včasih nekatere naloge policistov izgledajo enostavne in lahko izvedljive. Sporočanje slabih novic zagotovo ne sodi mednje. Kljub jasnim smernicam in napotkom za učinkovito obveščanje se ravno zaradi nepredvidljivih situacij in odzivov svojcev policist lahko znajde v dilemi ali celo odreagira neprofesionalno. Pogosto je to tudi posledica pomanjkanja znanja. Dejstvo je, da niso policisti tisti, ki bodo prizadeli svojce, ampak jih bo prizadela vsebina (in način) njihovega sporočila.
Ob upoštevanju teh smernic je zagotovo manjša možnost, da policisti storijo kakšno napako. Narobe bi bilo, če bi tako pomembno in občutljivo nalogo opravili rutinsko, če se na nalogo ne bi dobro pripravili, če bi slabo novico sporočili zgolj strokovno namesto profesionalno, da bi takoj po obveščanju svojca pustili samega in podobno.
Kakšna pomoč s strani policije se običajno oz. se lahko ponudi svojcem ob tovrstnem obveščanju?
Sporočanja slabe novice se človek nikoli ne »navadi«, saj je zaradi različnih razpoloženjskih stanj in reakcij svojcev vsako sporočanje specifično. Za policista je pomembno, da čim bolje oceni stanje svojca, kateremu bo slaba novica sporočena. S tem bo izbral najbolj učinkovit način in prostor oziroma okolje, kjer bo svojcu sporočil slabo novico. Trenutni odziv svojcev je lahko zelo različen – lahko ostanejo mirni, otopeli ali navidezno brezbrižni. Lahko »ponorijo«, postanejo nasilni in vpijejo. Lahko z glasnim govorjenjem prepričujejo policista, da se je zmotil in da se to ni zgodilo njihovemu bližnjemu. Lahko z analizo poskušajo razčleniti, kaj se je zgodilo. Lahko histerično jočejo, se histerično in glasno smejijo. Lahko izgubijo zavest. Lahko v trenutku zavedanja o dogodku poskušajo škodovati policistu, komu drugemu ali sebi. Od policista se v vseh teh situacijah pričakuje prilagodljivo reagiranje od tolažbe do odločnega umirjanja svojcev. S pristopom, ki izraža obvladovanje situacije, poskuša svojca pomiriti in mu dopovedati, da njegove reakcije in počutje niso nič nenavadnega – da gre za normalen odziv na za njih težko situacijo. Policisti morajo svojcem dovoliti oziroma omogočiti izražanje čustev: žalost, jezo, razočaranje, strah in podobno. Nikakor pa ne smejo dovoliti, da koga poškodujejo ali se samopoškodujejo. Svojca, ki mu je policist sporočil slabo novico, se nikoli ne sme pustiti samega. Policisti mu morajo zagotoviti podporo, pomoč in napotke za nadaljnje postopke. Pozorni naj bodo tudi na fizično stisko svojcev in po potrebi naj jim nudijo prvo pomoč. Ko se svojci vsaj nekoliko »pomirijo« in jim priskrbijo nekoga, ki bo pazil nanje, se vljudno poslovijo in diskretno odidejo. Ob odhodu lahko policisti svojcem posredujejo informacije o organizacijah za pomoč v stiski, kot npr.: Klic v duševni stiski, Združenje proti spolnemu zlorabljanju, ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, Društvo za nenasilno komunikacijo, Centri za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, Centri za socialno delo in mnogi drugi.
S katerimi oblikami samopomoči in strokovne pomoči si lahko policist pomaga po tovrstnih obveščanjih?
Sporočanje slabih novic je zahtevno. Za policiste je pomembno, da poznajo načine kako si pri tem pomagati. Nerealno je pričakovati, da se bo policist na vsa obveščanja odzval neobremenjujoče. Posledice neustreznega spoprijemanja s stresom, ki ga policist ob takšnih nalogah doživlja, lahko vodi tudi do postopne izgorelosti. Neformalne oblike samopomoči so lahko odkriti pogovori s sodelavci po opravljenem obveščanju in predvsem ustrezna podpora vodstvenega kadra podrejenim sodelavcem v posameznih organizacijskih enotah Policije. V smislu formalne pomoči pa v Policiji izvajamo različne programe na področju obvladovanja konfliktov in stresa. V sodelovanju z zdravstveno službo Ministrstva za notranje zadeve in nekaterimi psihologi v Policiji se izvaja tudi psihosocialna pomoč, s katero skušamo zmanjšati vpliv kritičnih situacij in drugih stresorjev na policiste, pospešiti proces okrevanja ter okrepiti strategije obvladovanja stresa. Zato je policiste potrebno napotiti na usposabljanja in jih seznaniti z možnostjo uporabe 24-urne psihosocialne pomoči, kjer se lahko anonimno pogovorijo ali dogovorijo za sestanek s strokovnjaki, ki to obliko psihosocialne pomoči izvajajo. Namen omenjene pomoči sta takojšnja psihološka podpora in lajšanje čustvene stiske policistom ob doživljanju travmatskega dogodka. Na ta način je udeležencem na usposabljanju predstavljen pomen kolegialne pomoči, psihoterapije in svetovanja ter pomembnost dostopnosti psihosocialne pomoči vsem zaposlenim v Policiji.
Način izvajanja psihološke interventne pomoči:
- psihološko interventno pomoč izvaja diplomirani univerzitetni psiholog;
- pomoč se izvaja na lokaciji, ki je najbliže kraju kriznega dogodka, kjer so razpoložljivi minimalni pogoji za nudenje pomoči;
- psiholog pride na kraj nudenja pomoči nemudoma, najkasneje pa v roku treh ur po pozivu (psihološka interventna pomoč se lahko izvede znotraj 24 ur po kriznem dogodku in nadaljuje po tem obdobju);
- izvaja se v obliki zaupnega individualnega ali vodenega skupinskega pogovora, lahko pa tudi kombinirano (posvet s psihologom lahko poteka tudi samo telefonsko)
V Policiji imamo tudi policijske zaupnike, ki so nekakšna nadgradnja 24-urne psihološke pomoči. Tako lahko psihološko pomoč poleg izkušenih psihologov nudijo tudi policijski zaupniki. Policijski zaupniki so policisti, ki v svojem okolju in kolektivih uživajo ugled in spoštovanje ter imajo veliko operativnih izkušenj. Tako lahko policistu, ki je doživel nek kritični dogodek, pomaga oseba, ki prihaja iz ”njegovih vrst”. Tovrstni model je uspešno uvedla in ga izvaja avstrijska policija, uporablja pa ga tudi FBI.
Ali nam poveste še o sprejemu klica na interventno številko policije 113 oz. kako policist določi prioriteto dogodka. Kateri dogodki sodijo med nujne dogodke oz kako je v primeru, če je več dogodkov naenkrat, ki so nujne narave?
Kadar občani potrebujejo pomoč Policije, lahko pokličejo na interventno številko Policije 113. Interventni klic na številko 113 sprejme in evidentira policist operativno komunikacijskega centra, ki delujejo znotraj vsake policijske uprave. V Sloveniji je osem takšnih centrov. Policist, ki sprejme obvestilo o interventnem dogodku, mora od prijavitelja zahtevati čim bolj natančne podatke, na podlagi katerih lahko določi stopnjo prioritete in organizacijo intervencije. Pri klicu na interventno številko Policije 113 naj prijavitelj pove:
- kaj se je zgodilo (prometna nesreča, kaznivo dejanje, pretep…);
- kje se je dogodek zgodil (kraj, vrsta ceste, smer vožnje, bližina vidnejših objektov…);
- kdaj se je zgodilo (ali je občan na dogodek naletel ali je v njem udeležen);
- ali je kdo poškodovan, število udeležencev (vozil in oseb);
- druge podatke, ki bi pripomogli k varnosti prijavitelja in drugih občanov
Po sprejemu klica na interventno številko Policije 113, policist določi prioriteto dogodka. V primeru zasedenosti policistov dogodke razdeli na tiste, ki zahtevajo takojšnji odhod na kraj dogodka, in na tiste, ki lahko počakajo na prostega policista. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti je ena od temeljnih ustavnih pravic človeka, zato morajo policisti ukrepati vsakič, ko gre za varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanje javnega reda. Med nujne dogodke sodijo vsi klici, ki se nanašajo na dogodek, ko:
- je neposredno ogroženo življenje;
- se uporablja nasilje oziroma smo ob sprejemu klica ocenili, da gre za resno grožnjo;
- je napaden policist oziroma potrebuje pomoč;
- so naznanjena pripravljalna dejanja za izvršitev kaznivega dejanja oziroma se kaznivo dejanje že izvršuje in bi storilec kaznivega dejanja lahko pobegnil;
- se je zgodila prometna nesreča s hudimi telesnimi poškodbami ali prometna nesreča, ki ogroža varnost drugih udeležencev v prometu;
- vodja izmene presodi, da dogodek zahteva takojšnjo policijsko intervencijo
Leta 2015 je minilo že devetnajsto leto odkar poteka akcija policije “Skupaj proti kriminalu”, v katerem OKC UPS GPU sprejema klice na anonimno telefonsko število 080-1200. Ali nam lahko predstavite statistiko klicev za zadnjih 5 let in za katero področje občani najbolj pogosto kličejo anonimno številko?
Operativno komunikacijski center Uprave za policijske specialnosti Generalne policijske uprave sprejema od občanov tudi anonimna obvestila. Izkušnje policijskega dela so namreč pokazale, da žrtve in oškodovanci ne prijavljajo vseh kriminalnih in nasilnih dogodkov, pa tudi priče velikokrat niso pripravljene povedati določenih podatkov Policiji niti na kraju dejanja, niti kasneje na sodišču. Najbolj pogost vzrok za to tako imenovano “temno polje kriminalitete” je strah pred maščevanjem storilca ali sorodnikov, odvetniki ali dolgotrajnimi sodnimi postopki. Z namenom, da bi Policija povečala sodelovanje z občani in tako povečala tudi svojo učinkovitost, je aprila 1997 na Operativno komunikacijskem centru uvedla brezplačno anonimno telefonsko številko 080-1200 pod sloganom »Skupaj proti kriminalu«, ki je na voljo vsem tistim, ki bi Policiji lahko posredovali koristne informacije in pri tem ostali anonimni. Občani lahko na anonimno telefonsko številko kličejo 24 ur na dan. Klice sprejema policijski inšpektor, jih oceni ali so za Policijo dovolj pomembni, evidentira in o vsebini obvešča pristojno kriminalistično službo.
V letu 2015 je bilo na to številko 595 klicev občanov, ki so bili takšne vsebine, da so bili posredovani krajevno pristojni policijski upravi v nadaljnjo obravnavo. Najpomembnejše ugotovitve o anonimnih klicih za leto 2015:
- v 262 primerih je bila na podlagi anonimnega klica izvedena takojšnja akcija ali raziskano kaznivo dejanje;
- občani so najpogosteje klicali za področje prepovedanih drog, premoženjskih deliktov in nasilja v družini;
- primerjava števila klicev glede na krajevno pristojno policijsko upravo, na katero se posamezni klic nanaša, kaže, da je na prvem mestu Policijska uprava Ljubljana, sledita ji PU Maribor in PU Celje
Statistični podatki kažejo, da je bilo v letu 2011 na anonimno telefonsko številko 080-1200 sprejetih 581 klicev, v letu 2012 je bilo teh klicev 596, v letu 2013 je število klicev naraslo na 680, v letu 2014 je padlo na 589, lansko leto pa jih je bilo 595.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
