Pravite, da je psihoanaliza kot veda o nezavednem in duševnosti nasploh edina, ki lahko kaj radikalno drugačnega pove o samomorilskih terorističnih napadih, ki v zadnjem obdobju pretresajo Evropo, tudi Afriko in cel svet. Ali nam lahko kaj več poveste o tem?
Psihoanaliza, ki ji lahko rečemo tudi »globinska« (Id) psihologija – je zelo težak miselni koncept, ki pa lahko marsikaj radikalno drugačnega in novega, tudi šokantnega (s pridihom seksualnosti) pove o stvareh oz. temah, o katerih uradni strokovni diskurz tako rekoč »površinsko« tava v megli. Psihoanalitični teoretski poudarki so vselej drugačni od uradnih interpretacij, ki so jih sposobni sproducirati klasični strokovnjaki, npr. FDV-jevski sociologi ali politologi ali pa klasični (ego)psihologi ali celo filozofi. Mimo razumevanja temeljnih psihoanalitičnih konceptov, kot so načelo ugodja, nezavedno, simbolno, libido, Ojdipov kompleks – h kateremu gravitirata tudi fenomen kastracije in formiranje Nadjaza – se o begunski krizi, islamu in terorističnih napadih nima smisla pogovarjati. Način razreševanja Ojdipovega kompleksa pri muslimanih v povezavi z načinom formiranja Nadjaza pri terorističnih mudžahedinih/džihadistih (in pri »osamljenih volkovih«) je ključen, da bi razumeli samo versko blaznost in sadomazohizem tistih samomorilcev, ki so se v objemu sugestibilnosti pripravljeni (v imenu Alaha) razstreliti. V muslimanski kulturi je v resnici kronično problematična vloga ojdipskega očeta, ki je svojim otrokom – problematični pa so predvsem dečki – prinašalec vere (v Alaha) oz. Korana in šeriatskega prava, namesto da bi bil oče sam po sebi spoštovanja vredna avtoriteta. Muslimanski oče je za »male (muslimanske) Ojdipe«, torej dečke, bogaboječ; imajo pa tudi muslimanski dečki do svojega ojdipskega očeta vselej ponotranjeno tudi jezo, ki jo lahko v odraslosti aktivirajo v vsakem trenutku – npr. v terorističnih akcijah ali vojnih operacijah.
Specifika, ki se jo da legitimno izpostaviti je, da, ko muslimanski dečki odrastejo, nimajo razvitega klasičnega čuta za moralno razsojanje, ki naj bi jim ga v Nadjaz naselil »normalen« oče. V bistvu mnogi (fundamentalistični) muslimani ne znajo živeti, če jim življenjskega kompasa ne daje Koran, torej če izgubijo Alaha (in šeriatsko pravo) ; za islam/koran (in šeriatsko pravo) pa je treba vedeti, da je to precej militantna vera … V evropski kulturi, po tej paradigmi fukcionirajo kvečjemu t. i. zavrženi otroci, ki so pri nas načeloma redki; v odraslosti se takšni tipi (mejno motenih) osebnosti oklepajo različnih bizarnih verjetij (tudi v različna božanstva) – nekateri psihiatri takšnim »pacientom« predpišejo celo tablete (blage antipsihotike), in po psihiatrični doktrini bi se jim resnično dalo dodeliti celo diagnozo: shizotipska motnja oz./ali mejna osebnostna motnja (agresivnega tipa). Medtem, ko evropska psihiatrična doktrina takšne »motence« zdravi, jih islam kuje v zvezde in jim obljublja harem devic (če se samomorilsko razstrelijo) … Skozi globinsko (Id) psihologijo, torej psihoanalizo, se nam begunska kriza (v luči islamizacije Evrope) (po)kaže v čisto drugi, bolj nevarni luči. Levo-liberalni intelektualci pa v objemu nevednosti in svojih sočutnih ter pridigarskih izlivih kličejo na pomoč koncept človekovih pravic, kar je po mojem, torej po psihoanalitični percepciji precej nevarno in skrajno naivno.
Kaj je po vašem mnenju motiv samomorilskih terorističnih napadalcev oz. kaj jih vodi k tovrstnim dejanjem?
Motivi so vselej nezavedne narave (po psihoanalitični percepciji je pač tako) – in zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli. In zgolj v nezavednem tičijo pravi oz. resnični vzroki za sadomazohistične masakre, ki smo jim v zadnjem obdobju priča v Evropi. Samomorilske in slepo ubogljive teroriste torej vodi nezavedno (o motivih pri njih ni smiselno govoriti); in če puščajo kakšna poslovilna pisma, ali če se v času napada derejo: »Alah je velik!«, nas to ne sme zavajati. Tudi logika nezavedne želje je bistveno drugačna in bolj kompleksna kot jo lahko laik ali povprečen strokovnjak razume. V tej luči je treba ob fenomenu sugestibilnosti (beri: slepe vodljivosti/ubogljivosti) omeniti še t. i. transfer, ki ga je Freud vpeljal v razumevanje terapevtskega odnosa med terapevtom (avtoriteto) in pacientom/pacientko. Transfer – torej prenos infantilne paradigme čustvovanja nekega posameznika (terorista) do neke avtoritete (kalifa npr. Abu Bakr al-Baghdadija) – je v mnogih primerih ključna za razumevanje nekega terorističnega napada. V resnici torej niso pomembni motivi posameznega mudžahedina/džihadista (terorista) pač pa motivi narcističnih kalifov – npr. Abu Bakr al-Baghdadija – ki sugestinilnim in slepo ubogljivim/vodljivim samomorilskim teroristom naselijo nek ukaz, ki je zrastel v nezavednem dotičnega kalifa. Teroristi torej nimajo motiva, pač pa (n)jih nekaj vodi. V tej zvezi bi bilo torej treba proučiti nezavedne vsebine (dogajanja) ključnih kalifov, njihov narcistični patos, njihove infantilne potlačitve oz. njihovo patologijo ter način njihovega moralnega (ne)razsojanja (Nadjaza) v povezavi ojdipsko-postojdipskim (intantilnim) očetom. Medtem, ko za serijske morilce (žensk) lahko rečemo, da so »normalni psihopati« psihopatogene (infantilne) matere, bi za muslimanske teroriste (mudžahedine/džihadiste) lahko rekli, da so proizvod psihopatogenega ojdipskega (in postojdipksega) očeta kot prinašalca vere, torej Korana in šeriatskega prava.
Da se lahko nekdo kar razstreli v imenu Alaha/Korana oz. islama. Ali je sploh mogoča razlaga zato, da se v glavnem razstreljujejo islamisti oz. v imenu Alaha/Korana oz. islama?
Samorazstrelitev je poseben fenomen, ki ga moramo razumeti v luči nekaterih duševnih procesov, ki markantno zaznamujejo verske blazneže, ki imajo posmrtno življenje (v »haremu z devicami«) za neizpodbitno realnost. Takšno noro železno logiko imajo v običajni srednjeevropski kulturi le še psihotični bolniki, včasih pa tudi ljudje z mejno osebnostno motnjo (angl. »boredeline«). Pri nas psihotiki (shizofreniki) dobijo tablete z antipsihotičnimi učinki, shizotipsko moteni ljudje obiskujejo tudi psihoterapijo, v kateri se jim skuša dopovedati, da so njihovi subjektivni občutki zgolj občutki in niso del pristne realnosti. V muslimanski kulturi pa so najbolj cenjeni in spoštovani, pa tudi družbeno nagrajeni ravno verski blazneži (mudžahedin/džihadisti, torej vojaki/borci njihove svete/verske vojne, džihada). Nepomembno ni niti to, da se ravno tem neustrašnim mudžahedinom/džihadistom muslimanska mlada dekleta (device) seksualno predajajo in to s svobodno voljo. Tudi evropska muslimanska dekleta (npr. angleška) zapuščajo svoje domove in se na skrivaj in po svoji volji podajajo na »seksualno suženjstvo« (npr. v Sirijo), ker v objemu svoje pohote podlegajo mudžahedinski/džihadistični (manifestni) faličnosti, torej neustrašnosti teh najbolj krvoločnih vojakov ISIS-a. Najbolj krvoločni sadomazohistični teroristi v svojih psihičnih scenarijih kujejo načrte, kako bodo libidinalno, torej seksualno nagrajeni z ducatom devic v haremu, vendar v onostranstvu.
V tak svoj intrapsihični scenarij fanatično verjamejo in niti za trenutek ne podvomijo, da pride z razstrelitvijo nepovraten konec življenja in da ni nobenega onostranskega življenja, še najmanj pa harema. In islam ima v svojem kolesju epidemijo takšnih verskih blaznežev. In njihov tip družine sistemsko proizvaja verske fanatike/blazneže. Nekaj odstotkov je pač tako ekstremnih, da so se sposobni samomorilsko razstreliti v terorističnih akcijah. Ob milijonskih masah beguncev teh nekaj odstotkov pač ni tako malo. Je pa očitno, da imajo nekateri fundamentalisti (skrajneži) v svoji strukturi duševnosti vtkano že omenjeno pomembno lastnost, to je sugestibilnost (znano iz hipnoze), ki je v navezi z znamenitim transferjem (s kakšnim kalifom, torej verskim poglavarjem), smrtonosna naveza. Treba je tudi vedeti, da imajo neustrašni moški svojevrsten faličen status, ki bi se mu dalo reči, da so in džihadisti/mudžahedini, kot tudi samomorilski »volkovi samotarji« t. i. »subjekti, za katere se predpostavlja, da imajo privilegij v ženski (seksualni) želji«, in muslimanske ženske si jih resnično bolj želijo, saj se jim – nekatere – tudi ponujajo kot seksualna nagrada. Samomorilci pač na tako nagrado čakajo v domnevnem onostranskem haremu.
Kako ocenjujete ravnanje Norvežana Andersa Breivika, ki naj bi imel glede na odzive kar nekaj privržencev tudi v Sloveniji?
Ozadje in teorijo Breivikovega masakra, njegov nacionalizem in ksenofobnost, vključno s profiliranjem Breivika, sem za portal MMC RTV SLO predstavil že nekaj ur po tragičnem dogodku (julija 2011). Potem sem spisal še nekaj tekstov na to temo – tudi v angleščini. Če povzamem bistvo, naj poudarim, da je Breivik nastal v otroštvu. Jeza malega Andersa na materine ljubimce (v paketu z odsotnim ojdipskim očetom, ki je bil odgovoren za razvoj Nadjaza) je ključna za razvoj njegovih nacionalistično-ksenofobnih občutenj. Vedeti moramo, da je država simbol mame, tujci (begunci, migranti) pa so simbolni nasledniki tistih »tujcev«, torej materinih ljubimcev, ki so malemu Andersu kradli mamico – in dikcija o simbolnem statusu države in tujcev ni retorična fraza; psihoanaliza je ravno ne tej točki radikalna in drugačna od drugih miselnih konceptov …
Ta osnovna nacionalistično-ksenofobna logika, kakršno je imel Anders Breivik, je v resnici v življenju mnogih moških kar pogosta, čeprav ni radikalizirana v ekstrem, v kakršnega se je razvila pri Breiviku. Po mojem prepričanju in mojih teoretskih argumentih (in tudi izkušnjah s proučevanjem nekaterih tovrstnih delikventnežev) je jasno, da imajo nacionalistične težnje in ksenofobna nagnjenja mnogi mladci tudi v Sloveniji – predvsem tisti, ki so imeli v svojem odraščanju razdrte, torej ločene družine. Takšni fantje pogosto razvijejo smrtno jezo do novih materinih moških »prijateljev«, torej ljubimcev, kar seveda potlačijo. Ti »tujci«, lahko bi se jim rekli »libidinalni vsiljivci«, ki ponesrečeno intervenirajo v ekskluzivno harmonijo med dečkom in mamico – potem ko očeta ni več v dečkovem vsakdanjem življenju z mamo –, imajo svoje simbolne naslednike; ti so seveda tujci, ki prihajajo v državo, torej begunci, migranti, prebežniki, ki v simbolni psihični realnosti mnogih moških predstavljajo neopredeljeno a nepopisno grožnjo. Radikalni nacionalisti in ksenofobi navadno nimajo razvitega niti močnega Nadjaza – ker (zaradi ločitve staršev) pač niso bili deležni ojdipskega očeta – in svoje agresivne ksenofobno-nacionalistične izpade ne morejo kontrolirati. Zametke ksenofobije in nacionalizma imamo v sebi kar nekako vsi – predvsem je »nevaren« oz. spoštovanja vreden moški nacionalizem oz. patološki patriotizem (domoljubje). Vsem dečkom je »nekaj« – navadno je to oče – v otroštvo kradlo mamico. Deček potlači jezo do vsakršne »tujosti«, tudi do očeta (kot »libidinalnega vsiljivca«), in na tej potlačeni jezi potem v odraslosti domala vsak lahko zgradi vsaj rahlo ksenofobijo in »zdrav« nacionalizem oz. patriotizem/domoljubje. Zgolj močan Nadjaz, v povezavi z nekaterimi obrambnimi mehanizmi, je tisti, ki preprečuje kakšne konkretne nacionalistične in ksenofobne izpade.
Ali je mogoče tovrstne – nacionalistično-ksenofobne – psihopate prepoznati, kdaj in na kakšen način?
Če bi jaz profiliral potencialnega nacionalistično-ksenofobnega psihopata, bi dejal, da ga je mogoče najti med moškimi, ki so imeli svojo primarno družino zelo zgodaj razdrto. Tak deček, bodoči psihopat, ni bil deležen dobrega ojdipskega očeta, mama pa mu je pogosto v ojdipsko življenje vodila »tujce«, svoje ljubimce, potencialne očime, ki niso znali biti do dečka prijazni in so mu kradli mamico in po vrhu vsega še grdo ravnali s to žensko, mamico bodočega nacionalistično-ksenofobnega psihopata. V ozadju je lahko zgolj eden moški, »hudobni očim«, do katerega deček potlači jezo. Če bi meni pripeljali skupino osumljencev za nek nacionalistično-ksenofobni terorizem, bi skozi profiliranje iskal tiste moške, ki so imeli razdrte svoje primarne družine in potlačeno jezo do tistih materinih ljubimcev oz. očima – včasih je problematičen tudi »preveč slab« oče – ki je v dečka položil zametke nacionalizma in ksenofobije. Na žalost športa – predvsem nogometa – se nacionalisti in ksenofobi pogosto grupirajo v raznih navijaških skupinah, ker je pač nogometni klub simbol mame; in mnogi ekstremni in najbolj agresivni navijači pa rabijo pretepanje – navadno z navijači oz. pretepači iz nasprotne navijaške skupine. Latentna ksenofobija in nacionalizem, ki ga imajo potlačenega v sebi najbolj radikalni navijači, rabi ventil, ki ga odprejo in izpraznejo nagomiljeno (ojdipsko potlačeno) jezo ravno skozi navijaške izgrede.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
