Pred kratkim ste izdali knjigo z naslovom RIS, o kateri nam boste več povedali v nadaljevanju. Kdaj ste začutili, da si želite delati v obrambnih strukturah oz. v vojski?
Začelo se je povsem z banalno stvarjo, gledal sem reklamo Slovenske vojske: »Samo v eni službi, služiš domovini«. Pritegnila me je do te mere, da sem se odločil iti na prostovoljno služenje vojaškega roka. V tistem obdobju v življenju sem bil še izgubljen in lahko rečem, da sem se s to odločitvijo končno našel.
Foto: osebni arhiv
Nekje ste izjavili, da so pripadniki SV zelo dobro usposobljeni, in da je težava, ker ne morejo tega znanja dejansko uporabiti. Ali nam lahko poveste, kaj ste pravzaprav mislili s tem?
Gre za moje osebno mnenje. Težava naše vojske je v tem, da smo del javne uprave. Specialec je izenačen z neko tajnico v pisarni, po domače povedano. Plačilni razred je isti, pogoji dela tudi. Tajnica dela 8 ur za računalnikom, mi prav tako delamo 8 ur, le da se naš teren, bojišče, poligon spreminjajo. Ko potegneš črto glede na realno situacijo dela, nikakor ne moreš enačiti vseh sistemov. Vojak ne bi smel biti s predpisi in plačo izenačen z nekim administratorjem v topli pisarni. Način dela je povsem drugačen. Vojska ne more efektivno izvajati svojih nujnih usposabljanj, če jo nenehno ovirajo za vse enaki okvirji administracije. Saj ni s tem nič narobe s tajnico, administratorjem, vsak dela svoje delo profesionalno, vendar s tako strukturo sistem javne uprave tudi ne dopušča priznavanja tečajev in usposabljanj v tujini, velikokrat celo tisti iz Slovenije niso priznani. Morda sem malo krivičen, ko rečem, da sistem tega ne dopušča – dopušča, vendar se take spremembe zgodijo v roku 10 let, če ima človek srečo.
Za seboj imam štiri tečaje v ZDA, med njimi tudi 17 mesecev najtežjega medicinskega vojaškega usposabljanja na svetu. To je najvišji medicinski vojaški standard na svetu, a ga v Sloveniji ne priznavajo. Nič ni certificirano, zato s tem znanjem ne morem delati nikjer v Sloveniji, ker zdravstvo ne priznava mojih kompetenc, ki sem jih pridobil preko vojske. Osebno mislim, da smo preveč ovirani z zakoni, nikjer pa ni prave volje za spreminjanje na bolje. Ljudje na položajih so omejeni s starim mišljenjem, kar ovira nujno potrebne premembe. Morda se bojijo, da bi izgubili svoje kompetence in svoje mesto, zmanjšanje vpliva, zato zavirajo spremembe za nujni napredek. Zaradi takšnega mišljenja vsi nazadujemo, kot družba in kot posamezniki.
Kot ste dejali ste se udeleževali usposabljanj tudi v ZDA. Kako to, da ste se odločili za ZDA, kdaj, kje in za kakšno vrsto usposabljanja je šlo?
Za ZDA se nisem odločil sam, vojska se je odločila namesto mene. Vojska je tu zato, da se demokracija ohranja in ne zato, da se demokracija izvaja. Usposabljanja se v ZDA izvajajo zaradi zavezništev, tehničnih sporazumov in podobnega. Ne odločamo se ravno v smislu: »Dajmo probat, če je to za nas!« Vse je z razlogom in z namenom.
Najprej sem bil štiri mesece na 68W tečaju, ki je tečaj za medicince konvencionalnih sil. Drugi tečaj je trajal okoli enega leta, opravljal pa sem ga v Severni Karolini in na Floridi. SOCM – Special Operations Combat Medic velja za najboljši in najtežji tečaj za medicince specialnih sil na svetu. Tretji tečaj je bil tečaj Airborne v Georgii, kjer sem se metal dol iz popolnoma dobrega letala ter si ob pristanku lomil hrbet in gležnje. Zadnji tečaj sem opravljal v Južni Karolini: PFC – Prolonged Field Care. Tam sem se dodatno usposobil v tehnikah ohranjanja ponesrečenca v težkih pogojih in z minimalno opremo.
Vsi tečaji so bili za nekaj dobri in so mi odpirali oči za svet. Pridobil sem dobre, slabe in grde izkušnje. Pridobil sem znanje, s katerim lahko sedaj relativno dobro delam v Afriki. Pridobil sem ponižnost, ko je kar nekaj ljudi umrlo pod našo oskrbo. Čeprav je bilo vse narejeno prav, so preminili. Vse je botrovalo temu, da sem danes takšen, kakršen sem.
Ali ste kdaj pomislili, da bi odnehali oz. kaj vas je držalo pri tem, da ste šli skozi vsa naporna usposabljanja, ki so za vami?
Vsak dan zjutraj pred kavo mi zadoni v ušesih: »Kaj ti je tega treba!« Pa si samo rečem: »Daj, tiho bodi, kreten, in naredi to!« Največkrat te držijo pokonci ljudje okoli tebe. Ko jih opazuješ, kako oni to zmorejo in zdržijo, se vprašaš, zakaj ne bi tudi ti. Potem narediš svoj del za dobro cele skupine. Pri takem delu ne moreš hraniti samo sebe in svojega ega. Nisi poseben, delo mora biti narejeno. Bolje, da se ga lotiš, kot da se smiliš samemu sebi. Vedno me je pokonci držalo zavedanje, da delam za višje dobro, za višje mišljenje. Tega me je naučila enota.
Foto: osebni arhiv
In da se vrnemo na vašo knjigo, kdaj se vam je porodila ideja na izdajo knjige, o čem pišete v njej in kakšen je njen namen?
Par ljudi mi je reklo, da moram kdaj kaj napisati, ker sem bojda smešen. Nekaj ljudi je reklo, da ne smem ničesar napisati, ker o ničemer nimam nič pametnega za povedati.
Ko sem se vozil po avtocesti proti Grosuplju, me je udarilo kot strela z jasnega: »Napisal bom knjigo!« Zbral sem ekipo, ki mi je pomagala in zdaj je tukaj knjiga, v kateri sem strnil vse svoje spomine, izkušnje, prepričanja in mišljenje.
Knjiga z naslovom Ris je v prvi vrsti namenjen mladim. Fante in dekleta želim prepričati, da se odločijo za prostovoljno služenje vojaškega roka, odslužijo svoj dolg državi ter postanejo moški in ženske. Vojska sicer ni namenjena temu, da iz fantov in deklet dela može in žene – to je naloga staršev. Vseeno pa resnično verjamem, da bo tri mesece in pol dretja in discipline botrovalo k temu, da naša družba postane bolšja, da ljudje dozorijo in ugotovijo, da niso snežinke. Verjamem, da bi bila zaradi tega slovenska družba statistično boljša, bolj zdrava. Vedno bodo tudi taki, ki bodo vojaški sistem sovražili in prav je tako! Zato pa imamo demokracijo, da imamo lahko tudi vsak svoje mnenje!
Foto: osebni arhiv
Pred vami je nova misija, tokrat civilna, namreč vračate se v Kenijo, kjer boste usposabljali Rendžerje/zaposlene, ki skrbijo za naravno okolje in za živali. Ali nam lahko poveste kaj več o tem?
Z izstopom iz SV sem se znašel nazaj s svojo formalno izobrazbo. Končano imam srednjo šolo za veterinarske tehnike. Z vsem znanjem, ki sem ga pridobil v specialni enoti nimam nobene velike prednosti v slovenskem civilnem svetu. Težko je v CV napisati, da znaš delati z orožjem, eksplozivom in skalpelom. Če pošljem prošnjo v kakšno trgovsko podjetje, močno dvomim, da potrebujejo moje znanje, kako zrušiti stavbo trgovine ali operirati sodelavca na oddelku za meso. Treba pa je nekaj delati, saj so prazne roke hudičeva delavnica. Že preden sem zapustil vojsko, sem si ustvaril mrežo poznanstev in se odločil svoje znanje unovčiti v tujini. Sedaj izobražujem čuvaje afriških parkov. Pri svojem delu se vsak dan srečujejo z divjimi živalmi, ko se trudijo ustaviti divje lovce pa pride tudi do resnejših spopadov. Učim jih neko vrsto taktične medicine, da lahko z minimalno opremo naredijo dosti dobrega: kako ohraniti človeka pri življenju, kako ranjenca z različnimi prevoznimi sredstvi, od letala, čolna do avtomobila, preko različnih terenov spraviti na varno do bolnišnice. Tako so pripravljeni, da rešijo človeka, ki je utrpel poškodbe, zaradi napada živali ali divjega lovca.
Vse, kar me je naučila vojska, sem zdaj unovčil v tujini pri delodajalcih, ki jih seveda skrbi tudi moja formalna izobrazba, ampak vseeno cenijo in sprejemajo vse kompetentne tečaje, ki jih imam za sabo. Predvsem jim je pomembna moja profesionalnost in delavnost ter to, da sem odgovoren človek.
Sam obožujem delo, ko sem v naravi in obkrožen z ljudmi, ki prav tako uživajo v tem, kar počnejo. Imamo isti cilj. Izredno izpopolnjujoče je, ko nekoga učiš in vidiš napredek v njegovem znanju, v njegovi tehniki.
Dobro je tudi, da imam delo, ki priskrbi kruh za mojo mizo. Nisem ravno hipi, ki živi od sonca in pozitivne energije. Treba je jesti in kdor dela mora biti tudi plačan. Kaj je lepšega od tega, da sem plačan za delo, ki ga večinoma vedno opravljam z nasmehom? Seveda so slabi trenutki, stres in izzivi. V takih trenutkih je na nas, da se pravilno odzovemo, da sprejmemo izziv in mu damo priložnost, da postane nova izkušnja. Potem veliko bolj cenimo mir.
In za konec, kje se Luka Zorenč vidi čez 10 let?
Čez 10 let bom skušal biti srečnejši in s kakšno skrbjo manj. Želim si voditi nek zavod, ki bo koristen družbi in prijazen okolju ter bitjem, ki v njem prebivajo. Vem, da mi bo uspelo, ker bom okoli sebe zbral primerno ekipo, ki mi bo pomagala. Vedno vse uspe, če sposobni ljudje delajo za isti cilj.
K.K. E: info@varensvet.si
