Na Osnovni šoli Trbovlje, katero obiskuje 547 učencev, ste šolska pedagoginja od leta 1989. Ali nam lahko poveste, s katerimi izzivi se v zadnjem obdobju najbolj pogosto soočate?
Izzivov je na šoli mnogo in jih najdem pri vseh deležnikih vzgojno-izobraževalnega procesa: učencih, starših, učiteljih. Največji izziv pa je zame kakovost. Zdi se, da kakovost spada med tiste pojme, ki jih sicer vsi razumemo, dokler nas kdo ne vpraša, kaj v resnici pomeni. Prav tako se vsi strinjamo, da je kakovost nujna filozofija vsake uspešne organizacije. Pomembno je, da šola svoja prizadevanja za dvig kakovosti nenehno spremlja, evalvira in izboljšuje. Dolgoročno bo uspešna in učinkovita tista šola, ki bo ne le ugotavljala in spremljala kakovost, temveč bo stremela k nenehnim izboljšavam in odličnosti. Zavedati se moramo, da izboljševanje kakovosti ni projekt, temveč proces in kot tak se ne more izvajati enkrat na vsake toliko časa, ampak mora postati stalnica v organizacijski kulturi, zaposleni pa moramo biti pripravljeni prispevati k nenehnemu izboljševanju. Odgovornost za kakovost v vzgoji in izobraževanju je odgovornost vseh. Prizadevanja posameznika ne smejo biti ločena od prizadevanj na nivoju šole ali šolskega sistema. Prepričana sem, da delam v šoli, kjer imamo zaposleni in vodstvo šole jasno vizijo razvoja in rasti šole v prihodnosti.
Foto: arhiv OŠ Trbovlje
Katere aktivnosti v šoli izvajate na področju zagotavljanja varnosti učencev in zaposlenih?
Naša šola s svojimi dejavnostmi oblikuje in spodbuja zdrav način življenja in odgovoren odnos do lastnega zdravja, naravnega okolja, pa tudi do lastnih dejanj in do dejanj drugih oseb. S preventivnim delovanjem ozaveščamo učence tudi o kvalitetni izrabi prostega časa, o različnih nevarnostih in tveganjih pred različnimi vrstami nasilja, da jih usmerjamo k strpnosti in konstruktivnemu reševanju problemov/konfliktov. Šola spodbuja k sprejemanju splošnih civilizacijskih vrednot, jih seznanja z načinom iskanja in nudenja ustrezne pomoči, ko se znajdejo v nevarnosti ali stiski. Trudimo se za dobro klimo in spoštljive medsebojne odnose med vsemi deležniki. Vnašamo prosocialne vsebine v aktivnosti v okviru šolske skupnosti, razrednih ur, učnih vsebin pri rednem pouku. Tim za preprečevanje vseh vrst nasilja v šoli deluje že nekaj let, vanj so vključeni učenci, starši, učitelji, vodstvo, šolska svetovalna služba, policist. Preventivne dejavnosti izvajamo za učence in starše v obliki delavnic, kar pa vam je poznano, saj sva s socialno delavko Julijo Jerman to predstavili na vaši 1. IVK konferenci 2014. Podroben opis dejavnosti je v Zborniku na vaši spletni strani.
Varna šola naj bi bila tista, ki ima vzpostavljen sistem za obvladovanje varnostnih in drugih tveganj in ne tista, ki naj ne bi imela varnostne problematike. Kako v vaši šoli razumete koncept varne šole?
Pravica do življenja brez nasilja je vtkana v različna določila mednarodnih paktov in konvencij o zagotavljanju (človekovih) otrokovih pravic in temu cilju mora slediti tudi šola. Četudi šola ne bi bila pravno zavezana k odkrivanju nasilja v šoli (tudi v družini) in nudenju pomoči otrokom, ki trpijo nasilje, bi morala to storiti zgolj na temelju spoštovanja človeka in njegovega dostojanstva. Šola je torej obvezana preprečevati nasilje med učenci. Gre za zaščito otroka pred vsemi oblikami nasilja, kar pomeni, da šola zagotavlja varnost učencem v času pouka, odmorov, organiziranih dejavnosti v šoli, na izletih itd. Šola mora torej ukrepati, ko gre za nasilje med vrstniki. Prav tako mora ukrepati, ko zazna, da je otrok žrtev nasilja v družini. O tem je dolžna obvestiti ustrezne organe, ki morajo otroka zaščititi.
Naštete obveznosti vzpodbujajo tudi našo šolo k oblikovanju ustreznih postopkov za učinkovito preprečevanje nasilja v šoli: sprejemu pravil, dogovorov o enotnem ukrepanju ob storjenem nasilju, ozaveščanju učencev, učiteljev in staršev o nasilju med vrstniki, sodelovanju z zunanjimi pristojnimi organizacijami. Velik poudarek je na preventivnem delu, s katerim se poskuša vplivati na dejavnike tveganja za vrstniško nasilje, ki pa so kompleksni in številni: odnosi, vzgoja, komunikacija, vrednote v družini otroka, osebnostna struktura otrok, samopodoba, samospoštovanje, emocionalna pismenost otrok, sposobnost empatije, vedenjski vzorci, sposobnosti za reševanje konfliktov, skupinska dinamika v razredu, odnosi dominacije in podrejanja, vloge, ki jih otroci prevzemajo v skupini, razredu, toleranca do nasilja v družbi, klima v šoli, odnos do institucionalnega in neposrednega nasilja v šoli, odnosi med učitelji in otroki …
Katere projekte v zadnjih letih izvajate na vaši šoli, s katerimi krepite veščine učencev na področju medvrstniškega nasilja?
Naj omenim tri ključne:
- V 1. triletju učiteljice izvajajo projekt Prisluhni – povej, katerega glavni namen je vzpodbujati spoštljiv, strpen in odkrit dialog med vsemi deležniki, odkriti pričakovanja staršev in učencev do šole in obratno, upoštevati otrokove specifičnosti, izmenjava osebnih sporočil in drugih informacij, ki lahko pomembno vplivajo na doseganje optimalnih učnih rezultatov posameznega učenca.
- Naslednji je projekt Preprečevanje nasilja v šoli, katerega glavni namen je predstaviti na otrokom prijazen, interaktiven način probleme nasilja med vrstniki z možnostjo, da aktivno prispevajo s svojimi izkušnjami, predlogi, idejami; nuditi informacije otrokom in odraslim o oblikah, vzrokih in posledicah vrstniškega nasilja; posredovati znanja in veščine za ustrezen odziv otrok na nasilje vrstnikov, spodbudo in veščine za otroke, da bi se podporno odzvali kot priče nasilja; posredovati znanja in veščine za nenasilno komunikacijo in vedenje in vsem deležnikom posredovati znanje in veščine za odziv in sodelovanje pri preprečevanju nasilja v šoli.
- In seveda projekt Zdrave šole, katerega namen je razvijanje zdravega načina življenja v najširšem smislu, razvijanje odgovornega odnosa do okolja in skrb za pozitivne medsebojne odnose (boljša klima, spoštovanje, varna raba interneta,…)
Klimo na šoli je mogoče pogosto začutiti že pri vstopu v šolo, ter na ta način spoznati, koliko si zaposleni prizadevajo za varno in urejeno šolo. Ali bi po vašem mnenju morala država sprejeti nacionalno strategijo na področju zagotavljanja šolske varnosti, ki bi pomagala k enotni ureditvi tovrstnega področja?
Zavedam se, kako pomembno je zdravo učno in delovno okolje, ki učencem in učiteljem ne omogoča le osnovnih pogojev za delo, temveč zagotavlja okoliščine, v katerih lahko posamezniki razvijamo svoje sposobnosti, znanje, ustvarjalnost, kariero. V zvezi s prepoznavanjem, obravnavo in preprečevanjem nasilja med vrstniki in na delovnem mestu nasploh, se porajajo številna konceptualna, strokovna, pravna in etična vprašanja, na katera v slovenskem prostoru še nismo našli ustreznih odgovorov. Iskanju boljših rešitev, identificiranju ustreznih praks ter razvoju enotne strategije za preprečevanje nasilja je bila namenjena že vaša konferenca oziroma posvet, kar zelo podpiram. Vendar pa kaznovanje, nadzor, strategija in drugi zunanji ukrepi po mojem niso dovolj. Začeti je potrebno pri sebi, v sebi. Poiskati moč, zaupati si, znati ravnati v konfliktih, vedeti, kdaj je potrebno poiskati pomoč. Pogosto je potrebno spremeniti tudi kaj »od zunaj«, ampak za trajnejšo rešitev problema to ne zadostuje. Sem bolj za aktivnost vsakega posameznika, ker meni le tak pristop omogoča rezultat. Če delujem, se lahko spreminjam. Zato se moramo tako učitelji kot starši zavedati, da se otrok uči od nas in to učenje je uspešnejše, če ga preveva dober zgled in ljubezen. Otrokom ni pomembno, za kaj se zavzemamo, pač pa, kaj počnemo. Vedenje ni prirojeno, pač pa se ga je treba učiti. Otroke je potrebno učiti, da je v njihovem lastnem interesu delati dobro, delati etično, delati moralno. Vrednote živimo in jih kažemo skozi vedenje, pa če so zajete v strategiji ali ne.
Ali menite, da bi zaposlovanje strokovnjakov za varnost v šolah, ki bi delovali na področju šolske varnosti, kot v izobraževalnem procesu, pripomoglo k dvigu varnostne kulture mladih?
Po mojem mnenju smo vsi na šoli neki strokovnjaki za varnost. Ne le da dežuramo, nadzorujemo, opažamo in opominjamo na neprimerna vedenja, ampak si tudi vzamemo čas, da se temeljito pogovorimo in razčistimo vse nejasnosti, ko se pojavi neko nasilno ali neprimerno vedenje, tako z učenci kot s starši. Tudi izven delovnega časa razmišljamo, se izobražujemo in iščemo ustrezne strategije za rešitve.
Dober ravnatelj, dobra svetovalna služba, predani učitelji, ki vidijo in slišijo ter se pravočasno odzovejo na neprimerne situacije, ki delujejo enotno in z zgledom, so v šolah, ki imajo ustaljen sistem delovanja, kjer vsi vedo kaj je in kaj ni dovoljeno, po mojem mnenju dovolj. Je pa dobro, da se v izrednih primerih lahko obrnemo na zunanje institucije in dobimo pomoč strokovnjaka, ki nam s svojim specifičnim znanjem prinese dodatno razsežnost pri zagotavljanju varnosti.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
