Kognitivni intervju je metoda dela posameznika, kateri želi od določene osebe pridobiti informacije, ki jih kasneje transformira v podatke z postopkov obdelovanja, potrjevanja in kategoriziranja. Pri delu v obveščevalni dejavnosti gre torej za zbiranje obveščevalnih informacij, ne glede na to ali se deluje v državnem ali zasebnem sektorju. Samo zbiranje in iskanje informacij se lahko izvaja z metodo kognitivnega intervjuja, katera je ena izmed temeljnih metod za zbiranje informacij od oseb (HUMINT delovanje).
Metodo kognitivnega intervjuvanja sta pred približno tridesetimi leti razvila ameriška kognitivna psihologa, univerzitetna učitelja, Ronald P. Fisher in R. Edward Geiselman ob sodelovanju kriminalistov. Leta 1992 sta izdala priročnik, v katerem sta natančno opisala način komuniciranja in tehnike za izboljšanje spomina, s katerimi je možno od določene osebe pridobiti številne, podrobne in verodostojne podatke o določenem dogodku ali zadevi (Fisher in Gieselman, 1992).
Davis, McMahon in Greenwood (2004) menijo, da je ponovna vzpostavitev konteksta najpomembnejši del kognitivnega intervjuja. Informacije o tem, kaj je oseba videla, slišala, mislila in kako se je počutila v času dogodka, se namreč (nezavedno) shranijo v spomin na dogodek in olajšujejo pridobivanje dodatnih informacij (Krix, Sauerland, Gabbert in Hope, 2014). Naslednja izmed značilnosti kognitivnega intervjuja je postavljanje odprtih vprašanj. Prednosti odprtih vprašanj sta v tem, da priče podajajo daljše in bogatejše odgovore kot, če bi odgovarjale na zaprta vprašanja. Poleg tega izpraševalnim osebam to daje občutek, saj se jim omogoči, da same povedo zgodbo (Fisher in Geiselman, 1992). Pomembno je tudi jasno navodilo izpraševani osebi, naj pove vse, saj ji to zmanjšuje nelagodne občutke v intervjuju. Osebo lahko k poročanju o vsem spodbudimo tudi z navodilom, naj se spomni dogodka iz različnih perspektiv (npr. ostalih ljudi, ki so bili prisotni pri dogodku) (Griffiths in Milne, 2010). Pa vendar slednje navodilo ni dobilo enotne podpore raziskovalcev, saj to lahko osebo zmede ali pa vodi v to, da bo osebo o informacijah začela ugibati (Fisher in Geiselman, 1992). Ravno zato je pomembno, da osebo poučimo, naj o dogodku ne ugiba in poroča le tisto, kar je dejansko doživela (Griffiths in Milne, 2010).
Na spominjanje dogodka vplivajo številni dejavniki, vključno s predhodnim znanjem (npr. poznavanje kraja, vrsta incidenta), navadami in pričakovanji (npr. kaj se po navadi dogaja ob petkih zvečer). Večina oseb bo v svoji pripovedi razlagala dogodek v smeri od začetka proti koncu z nekaj vmesnimi preskakovanji (Memon, 2006). Navodilo o obratnem vrstnem redu povzroči, da se oseba dogodka spominja na drugačen način in lahko privede do poročanja o dodatnih (točnih) informacijah, ki bi jih izpustila, če bi pripovedovala od začetka proti koncu dogajanja (Geiselman in Callot, 1990).
Potrebno se je zavedati, da ni enotne strukture, katere elemente uporabljati pri vsakem primeru, zato ni smiselno, da se pri vseh osebah intervju formulira na enak način. Kognitivni intervju je zato treba razumeti kot pripomoček oz. metodo, ki ga je treba uporabljati strateško (odvisno od časa, situacije in izpraševane osebe). Izpraševalec naj bi zato v posamezne primere vključeval le tiste elemente, ki so primerni za pridobivanje čim več točnih in natančnih informacij (Fisher, Milne in Bull, 2011).
Izvedbo kognitivnega intervjuja sta Fisher in Geiselman (1992) razdelila na faze. Milne in Bull (2003) opisujeta sedem faz:
- Sprejem in personalizacija intervjuja;
- Razlaga namena in ciljev intervjuja;
- Prosto pripovedovanje;
- Postavljanje vprašanj;
- Ponovno in razširjeno spodbujanje priklica;
- Povzetek;
- Zaključek.
Rezultati metaanaliz o učinkovitosti kognitivnega intervjuja (Kӧhnken, Milne, Memon in Bull 1999, Memon, Meissner in Fraser, 2010) kažejo, da lahko izpraševalci z metodo kognitivnega intervjuja pridobijo do 40 % več verodostojnih informacij kot s standardnim oz. strukturiranim intervjujem, pri čemer pa v večini primerov ni pomembnega povečanja neverodostojnih informacij.
Viri in literatura:
Fisher, R. P. in Geiselman, R. E. (1992). Memory-enhancing techniques for investigative interviewing: The cognitive interview. Springfield: Charles C. Thomas.
Davis, M. R., McMahon, M. in Greenwood, K. M. (2004). The efficacy of mnemonic components of the cognitive interview: Towards a shortened variant for time critical investigations. Applied Cognitive Psychology, 19(1), 75–93.
Krix, A. C., Sauerland, M., Gabbert, F. in Hope, L. (2014). Providing eyewitnesses with initial retriveal support: What works at immediate and subsequent recall? Psychology Crime and Law, 20(10), 1005–1027. doi:10.1080/10683 16X.2014.902456
Griffiths, A. in Milne, B. (2010). The application of cognitive interview techniques as part of an investigation. V C. A. Ireland in M. J. Fisher (ur.), Consultancy and advising in forensic practice: Empirical and practical guidelines (str. 71–91). Chichester: British Psychological Society; John Wiley and Sons.
Memon, A. (2006). The cognitive interview. V O. Hargie (ur.), The handbook of communication skills (str. 531–549). Hove: Routledge.
Geiselman, R. E. in Callot, R. (1990). Reverse versus forward recall of script-based texts. Applied Cognitive Psychology, 4(2), 141–144.
Fisher, R. P., Milne, R. in Bull, R. (2011). Interviewing cooperative witnesses. Current Directions in Psychological Science, 20(1), 16–19.
Milne, R. in Bull, R. (2003). Investigative interviewing: Psychology and practice. Chichester: John Wiley and Sons.
Köhnken, G., Milne, R., Memon, A. in Bull, R. (1999). A meta-analysis on the effects of the cognitive interview. Psychology, Crime and Law, 5(1–2), 3–27.
Memon, A., Meissner, C. A. in Fraser, J. (2010). The cognitive interview: A metaanalytic review and study space analysis of the past 25 years. Psychology, Public Policy, and Law, 16(4), 340–372.
Avtor: Boštjan Ban, magister varstvoslovja
Foto: rainmakers.co
