Zdrave družine pogosto ustrezno vrednotijo otrokovo počutje. Ko otrok reče, da je lačen, mu starši dajo jesti, ne da bi ugovarjali, ko joka, ga starši pomirjajo in poskušajo ugotoviti, kaj je narobe. Ko otrok izraža jezo, ga starši jemljejo resno. Zdrave družine slišijo otrokove želje in upoštevajo njegove potrebe in čustva. Forward in Craig (2001: 2) sta mnenja, da starši ne morejo biti otroku neprestano čustveno dosegljivi. Povsem normalno je, da na otroke kdaj pa kdaj povzdignejo glas. Načeloma starši občasno preveč nadzirajo svoje otroke, kdaj celo našeškajo, četudi redko. Starši zaradi tega niso kruti in osebnostno moteni, saj so samo ljudje in večina otrok z lahkoto prenese občasno jezo svojih staršev, če je ta »izravnana z veliko ljubezni in razumevanja« (op. cit.: 13). Nekateri starši pa nosijo v sebi negativne vzorce vedenja, največkrat kot posledico osebnostnih motenj.
Svoj prispevek k razumevanju vedenja otrok in preprečevanju nasilja sem na podlagi znanj, ki sem jih pridobil med izobraževanjem s področja izkustvene družinske terapije in z uporabo modela »strukturna analiza socialnega vedenja«, avtorice L.S. Benjamin, razvil modele posameznih profilov staršev in otrok, ki niso »tipologije« ali »kategorije«, v katere je mogoče preslikati starša ali otroka. Služijo le za fenomenološke opise različnih vedenjskih vzorcev, ki se lahko pojavijo v življenju starša ali otroka kot posledica različnih življenjskih izkušenj, pridobljenih v različnih življenjskih okoljih.
Foto: Pixabay
Uvod
Ko berem časopise ali poslušam razprave različnih strokovnjakov nisem vedno prepričan, da družba resnično želi spremeniti neustrezna vedenja otrok in mladostnikov in s tem preprečiti nasilje, ki so ga le –ti deležni ali ga povzročajo v vsakodnevnem življenju. Prej se mi zdi, da je družba usmerjena v kaznovanje otrok in mladostnikov, ki s svojim neustreznim vedenjem povzročajo nasilje. Lažni občutek, da se tako da hitro urediti težave je nevaren, saj odvrača pozornost ljudi od preventivnih programov namenjenih izboljševanju neustreznih vedenj in preprečevanju nasilja.
Agresija in nasilje
Nasilje na splošno lahko definiramo kot agresivno vedenje osebe namenjeno povzročanju poškodbe ali škode drugi osebi. Ključna beseda, ki loči nasilje od agresije je namen. Škoda ali poškodba do katere pride po nesreči ni nasilje.
Agresijo ločimo v zvezi z motivom delovanja: ko je namen agresije doseči posamezen cilj govorimo o instrumentalni agresiji. Npr. udarec v trebuh otroka z namenom, da se mu vzame mobitel je čin instrumentalne agresije.
Pri sovražni agresiji je motiv v prvi vrsti poškodba otroka. Sovražna agresija veliko bolj ustreza pojmu nasilja.
Tretjo vrsto agresije lahko imenujemo impulzivna ali k iskanju dražljajev namenjena agresija. Otrok in mladostnik nimata vedno željo ali namen poškodovati drugo osebo. Nasprotno, večina agresivnega vedenja je impulzivnega značaja. Nasilni otrok in mladostnik v procesu iskanja intenzivnega čutnega dražljaja nenehno hrepeni po nevarnih in rizičnih situacijah.
ADHD otroci
Učno in vedenjsko zahtevni otroci, predvsem otroci z ADHD (motnja pozornosti in impulzivnosti) pogosto sodijo v to skupino otrok. Težko jim je pomagati doma, še težje v šoli. Številni dogodki na šoli lahko dolijejo olje na ogenj učno in vedenjsko zahtevnih otrok: lahko so nadlegovani s strani drugih otrok; lahko se počutijo družbeno izolirani ali zavrnjeni, počutijo frustrirano in zbegano nad neuspešnimi poskusi, da bi šolsko nalogo uspešno rešili, nerazumljeni s strani učiteljev in podobno. Posledice so vidne v načinu, kako otrok odreagira: ali zbeži iz učilnice, če pa ostane v razredu se ga loti rdečica, jok, kričanje, vriskanje, udarjanje po zvezku, lomljenje svinčnikov, metanje po tleh in odklanjanje dela ali žaljenje in fizično obračunavanje s sošolci. V številnih primerih se učitelji počutijo nemočni, da bi obvladali te učence, saj niso bili deležni ustreznih treningov in velikokrat tudi nimajo podpore, ki bi jo potrebovali, za učinkovito delo s takimi otroki. Zahteve po uspešnosti, ki jih šola postavi pred učitelje in so povezane s pričakovanji staršev zadevo dodatno poslabšajo. V času odraščanja se pri teh otrocih, še bolj pa pri mladostnikih, številna nasilna dejanja zgodijo pod vplivom droge ali alkohola, vedenj, ki so v prvi vrsti značilna za osebe, ki imajo težave z iskanjem močnih impulzivnih dražljajev. Otroci in mladostniki postanejo nasilni kot odgovor na majhne probleme, ki jih drugi otroci in mladostniki ne bi niti opazili.
Medvrstniško nasilje
V zadnjih letih se veliko pozornosti posveča pojavu medvrstniškega nasilja v šoli. Vrstijo se raziskave s statistično podprtimi znanstvenimi ugotovitvami: da je nasilja več v šoli kot doma; da je tega nasilja več med odmorom kot med poukom; da so otroci, ki imajo kakšno hibo, npr. debelost bolj izpostavljeni nasilnemu vedenju vrstnikov kot ostali in podobno. Otroci so se vedno medsebojno ustrahovali in se tudi vedno bodo. Vprašanje je kako to, da se odrasli in učitelji danes s tem ne znajo spoprijeti. Učitelji se čedalje bolj pogosto srečujejo s problemi vzgoje. Njihov poskus prevzgoje otrok pogosto spodleti. Funkcija avtoritete, ki je bila včasih samoumevna in utelešena v različnih likih, je danes izginila.
Kam so šli vsi očetje? Ob popisu prebivalstva 2002 je bilo v Sloveniji skoraj 61 % družin, v katerih so z otroki živeli tudi očetje. Otroci po razvezi zakonske zveze so večinoma dodeljeni v oskrbo materam. Zadnjih pet let se povečuje delež dodelitev otrok v oskrbo obema staršema. Delež otrok, za katerega je po razpadu družine skrbel samo oče, je skromen: leta 1985 je bilo takih 5,6 % vseh otrok, leta 2006 pa 8,5 %. Očetje v Sloveniji se z otroki ukvarjajo povprečno 12 minut na dan in se po dolžini časa, ki ga porabijo za ukvarjanje z otroki, uvrščajo v spodnjo polovico držav članic EU (Vir: Statistični urad Republike Slovenije).
SASV model
Prispevek k razumevanju vedenja otrok in mladostnikov in preprečevanju nasilja, sem razvil na podlagi znanj, ki sem jih pridobil med izobraževanjem s področja Izkustvene družinske terapije ter z uporabo modela Strukturne analiza socialnega vedenja (v nadaljevanju SASV model).Ta model predpostavlja, da je vedenje otroka povezano z njegovim medosebnim in notranjim vzorcem socialnega obnašanja, ki ga zna ustrezno usposobljeni učitelj ali socialni delavec (v nadaljevanju strokovnjak) jasno razlikovati. Model navaja vedenja, ki so medsebojno povezana, dejavnike, ki povzročajo pozitivno vedenjsko spremembo in povezavo med družbenim okoljem ter konceptom otrokove samopodobe. Na ta način strokovnjak interpretira veliko bolj jasne in razumljive vzporednice med otrokovimi preteklimi in sedanjimi odnosi. Model omogoča univerzalno uporabo analize otrokovega socialnega vedenja, ne glede na to ali se slednje nanaša na pretekle, sedanje ali prihodnje situacije. Otrokove osnovne položaje, želje in strahove lahko predstavimo vzporedno z njegovimi težavami in potrebnimi oz. želenimi posegi. Model uporabljamo pri svetovanju družini in otroku, pri sodelovanju z vrtcem, šolo, policijo, na medinstitucionalnih timih CSD–ja in v lastni družini za osebnostno rast in vzgojo otrok. Oblike socialnega vedenja, kot so NAPAD, KRIVDA, NADZOR, ZAŠČITA, DEJAVNA LJUBEZEN, POTRDITEV, OSVOBAJANJE IN ZANEMARJANJE, ki sestavljajo SASV model lahko metaforično primerjamo s solmizacijskimi znaki v glasbi: do, re, mi, fa, so, la, ti, do. Z njimi lahko sestavimo pesem za vsako osebo.
Foto: Radovan Radetić
Viri
- Benjamin, L. S. (1996), Interpersonal Diagnosis and Treatment of Personality Disorders. New York, London: The Guilford Press (druga izdaja).
- Forward, S. in Craig B. (2001), Strupeni starši, rešite se boleče zapuščine staršev in zaživite svoje življenje. Ljubljana: Založba Tangram.
- Statistični urad Republike Slovenije
Avtor: Radovan Radetić E: info@varensvet.si
