Diplomirali ste na Pedagoški fakulteti, nato pa še na Fakulteti za socialno delo, smer socialno delo z mladimi. Oba študija ste nadgradili še z magistrskim študijem socialne pedagogike v Ljubljani, kjer ste magistrirali iz šolske in vrstniške mediacije. Kako uspešne pa so lahko šolske in vrstniške mediacije, in kako je s tem v Sloveniji?
Šolska/vrstniška mediacija je pristop, preko katerega v šolah dosegamo dva cilja, in sicer učenci pridobijo znanje v reševanju konfliktov, obenem pa se v šoli izvaja poglobljen trening socialnih veščin. idealno je, če ob tem šoli uspe usposobiti tudi učence vrstniške mediatorje, ki potem samostojno vodijo mediacijo med drugimi učenci ter jim pomagajo pri reševanju konfliktov. Tako učenci pridobijo komunikacijske veščine skozi izkušnjo in resnične primere, česar pa noben drug učni pristop ne more nadomestiti. Vse raziskave kažejo, da je ta pristop v šolah izjemno učinkovit, pri čemer je učinkovitost v največji meri odvisna od tega, ali šola vpelje mediacijo ali ne. Za dober program mediacije v šoli je nujno potreben nek tim učiteljev, ki so se ustrezno usposobili za izvajanje tega pristopa v šoli.
Slovenija je zagotovo en od boljših primerov dobre prakse na tem področju v svetu. Veliko šol še vedno izvaja ta program in so pri tem zelo učinkovite. Na nekaterih področjih v Sloveniji se povezujejo šole med seboj in imajo redna srečanja. Dober primer so osnovne šole v Mariboru.
V študijskih letih ste delali tudi kot prostovoljec v zaporu. Medtem, ko ste mislili, kako pomagate zapornikom, ste ugotovili, da so zaporniki pravzaprav pomagali vam. Do kakšnega spoznanja ste prišli pri tem oz. o kakšni pomoči govorite?
Vsi, ki resno delamo z ljudmi, se lahko od njih ogromno naučimo. V mojem primeru sem imel priložnost prepoznavati vedenjske in miselne vzorce, ki so zapornika, s katerim sem delal, vzdrževali na isti točki v življenju, kar je imelo za posledico, da je bil večni »povratnik« v zaporu. Jaz sem takrat naivno mislil, da s tem, ko se družim z njim, ko se z njim pogovarjam in ga obiskujem, na nek način spreminjam njegov odnos do življenja. Izkazalo se je drugače. Za delo na svetovalno-terapevtskem področju in za ustrezno pomoč ljudem v stiski je potrebno veliko različnih znanj, ustreznih pristopov in razumevanja vzorcev, ki se pletejo za nekim vedenjem. Zame je bilo največje spoznanje to, da sem tudi sam preigraval podobne vzorce, vendar se nisem zavedal, da se lahko kažejo taki vzorci na različnih področjih. Tudi sam sem iskal krivce za svoje stanje v različnih dejavnikih, podobno kot zapornik, s katerim sem delal, ne da bi prepoznal, da moja zgodba ni toliko pomembna, kot je pomembno to, da nekaj naredim v smeri rešitve lastnih problemov.
Pravite, da včasih grafit pove več kot 200 strani dolga knjiga. Kaj se lahko naučimo (zase) recimo iz naslednjega grafita, ki se jih nekateri mladi zelo radi poslužujejo? “Nikoli ne jemljite življenja preveč resno. Saj itak nihče ne preživi.”
To je grafit, ki ga lahko ljudje razumejo na način, da se ne splača preveč truditi, saj bomo na koncu vsi umrli. Meni pa je všeč zato, ker ga razumem kot opozorilo za to, da so problemi sestavni del življenja in v večini primerov se ljudje na koncu vseeno odločimo te probleme razreševati. Jaz zase že vem, da se zmeraj znova usmerjam v reševanje problema. In če sem se že na začetku odločil, da bom problem rešil, potem je povsem nesmiselno, da bi ob tem vztrajal v neprijetnem notranjem stanju, da bi sam sebi povzročal dodatni nepotrebni stres ipd. Veliko bolj smiselno se mi zdi, pogledati na problem tako, da se znam morda iz njega tudi pošaliti, zato mi je všeč tudi črni humor. Življenje je prekratko, da bi neki neprijetni zadevi, ki se je že zgodila, dodajal še slabo voljo in dodatno škodil svojemu zdravju.
Z grafiti se na nek način uničujejo objekti oz. gre za vandalizem, razen v predelih, kjer se dovoljuje t.i. umetniško izražanje. Kaj pravzaprav izražajo mladi na ta način?
Ali je nek grafit uničevanje ali vandalizem, je zagotovo odvisno tudi od tega, kje je grafit napisan. Določeni deli urbanih središč so tako zapuščeni, da je lahko grafit nekaj, kar popestri okolje, omogoča umetniško izražanje idr. Spet drugje grafit zagotovo uničuje podobo stavb, velikokrat tudi kulturno dediščino. Kaj izražajo mladi na ta način, je pa vprašanje, ki bo zmeraj naletelo na dva pomembna koncepta pri vedenju mladostnikov. Mladi zmeraj zasledujejo s svojim vedenjem dva cilja: doseči pripadnost in pomembnost. Če so mladi sprejeti, imajo možnosti, perspektivo v življenju…, bodo ta dva cilja poskušali doseči na konstruktiven način. Če mladim manjka večji del prej naštetega, bodo skušali ta dva cilja doseči na nekonstruktivne načine. Zmeraj lahko namreč najdemo skupine, znotraj katerih se bomo čutili pripadne in pomembne. Tudi skrajna vedenja kažejo na ta dva pomembna cilja. Ko se sprašujemo, kako je možno, da se nekdo odloči za tako skrajna vedenja, kot je sodelovanje znotraj teroristične skupine, je treba vedeti, da lahko znotraj take skupine posameznik zelo močno zasleduje pripadnost neki skupini in pomembnost znotraj nje, pa čeprav na zelo nesprejemljiv način. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da omogočamo mladim v naši družbi, da se lahko izražajo in sodelujejo z drugimi na zdrave in sprejemljive načine. Izključevanje iz družbe se nikoli ne konča dobro.
Knjiga tanka črta odgovornosti za otroke od 3. do 99. leta, ki ste jo izdali, govori o odgovornosti. O kakšni odgovornosti pravzaprav govorite v njej oz. kaj ste želeli povedati?
Ta knjiga je slikanica za malčke, zato ostaja na preprostem razumevanju, ki je primerno za otroke te starosti. Gre za to, da otroci preko preproste metafore ločijo med ustreznimi in neustreznimi vedenji ter se o njih pogovarjajo. Drugače pa je koncept odgovornosti bistveno bolj kompleksen. Odgovornost ljudje zelo narobe razumejo. Mislijo, da je odgovoren človek nekdo, ki je nekaj naredil »prav«. To ni res, ker ne obstajajo odgovorni in neodgovorni ljudje. Odgovornost ni osebna lastnost, ampak je vedenjski proces, s katerim se odzivamo na probleme/težave/izzive, kakorkoli to poimenujemo. Ko nas nekaj doleti, se sproži proces odgovornosti in takrat se pokaže, kako je nekdo sposoben odgovoriti na problem. Cilj vseh mojih programov je seveda, da bi učili ljudi, kako se lahko na problem odzovejo na konstruktiven način.
Andrej Kovačič E: andrej.kovacic@varensvet.si
